Po mojem štetju: Olimpijske igre kot dogodek izven časa

Čas merim s pomočjo olimpijskih iger. Tega si seveda nisem izmislil sam. Olimpijada je že v antiki pomenila tudi časovno enoto, štiriletno obdobje med igrami. Ampak pri meni gre za skoraj pogojni refleks, ki mi je ostal iz otroštva. Zgodovinskega konteksta takrat nisem poznal, olimpijske igre pa sem kljub temu doživljal kot nekaj, kar deluje po lastnih časovnih zakonitostih. Kot dogodek izven časa.

Življenje teče s svojim tempom, stvari se dogajajo, kot se pač dogajajo, vse skupaj pa se vsaka štiri leta ustavi. Zastoj, premolk, glasbena cezura — kot križec na časovni premici. Orientirpunkt, okrog katerega se strukturira preostanek življenja.

Seveda so olimpijske igre predvsem športni spektakel, ki ga je že davno prežvečila in pogoltnila oglaševalska industrija. Ta izjava ni cinična, je samo realna. Ampak olimpijada nas vedno znova prelisiči in nas zapelje v vzporedno resničnost. Dogodek izven časa je tudi izven vsakdanje realnosti. Igre so