Letošnji (22.) Festival dokumentarnega filma si bomo zapomnili po tem, da je bil ena prvih kulturnih prireditev po sprostitvi karantene. FDF bi moral biti že od 11. do 18. marca, a je bil prestavljen za tri mesece na termin od 9. do 16. junija.
Tako sem po natanko 144 dneh — odkar sem januarja sinova peljal v kino gledat Odisejo v vesolju —, bil prvič v kinu. Bilo je … — no, postpandemično, skoraj postapokaliptično.
Človek bi si mislil, da bomo veseli in zadovoljni, da lahko spet hodimo na kulturne prireditve. Hja. Ko sem prebral spremno besedo programskega diektorja Simona Popka — da bo to »festival distance«, brez »druženja«, »strokovnih srečanj«, »izmenjave mnenj« —, sem najprej pomislil, ah, no, očitno bo tako kot vedno.
Pa vseeno ni bilo. V takih okoliščinah ni pravega veselja. Ni isto. Morda postajam grumpy, ampak pravila za obiskovanje prireditev so obupna. V precejšnji meri se mi zdijo tudi brez veze.
Bolj papeški od Kreka
Od razglasitve pandemije se nisem niti enkrat delal pametnega glede ukrepov. Ne samo, da jih nisem kršil, tudi polemiziral nisem z NIJZ in vlado, ne javno ne zasebno. Stisnil sem zobe in čakal, da mine.
Vsi ti posnetki so tako dobro (tehnično) posneti in ohranjeni, pa tudi skadrirani, da sem prvih deset, dvajset minut mislil — ne da bi o filmu karkoli vnaprej vedel —, da je posnet na novo, dandanes, kot uprizoritev resničnih dogodkov.
Postapokalipsa
Postapokaliptičen je bil tudi moj prvi postpandemični film. V retrospektivni sekciji vzhodnonemških dokumentarcev sem najprej gledal Poglejte to mesto (Schaut auf diese Stadt) iz leta 1962.
Gre za propagandni film, ki si je naslov sposodil v znamenitem govoru Ernsta Reuterja pred Reichstagom 9. septembra 1948. V njem je tedanji župan zahodnega Berlina pozval svobodni svet k solidarnosti z zahodnimi sektorji mesta, ki so bili takrat že tri mesece pod sovjetsko (cestno in železniško) blokado. Zahodne sile so v izogib stradežu in pomanjkanju vsega vzpostavile tako imenovani Berliner Luftbrücke, Berlin Airlift.
Naslov je bil seveda mišljen cinično, iz vizure komunističnega režima: češ, poglejte to dekadenco gnilega kapitalizma in namišljene svobode, pa krivic in dvoličnosti itd. So pa v DDR nedvomno znali snemati. S komunikološkega in kinematografskega stališča je dokumentarec prepričljiva mojstrovina političnega sprenevedanja.
Stalinov pogreb
Še veliko bolj retrospektivno osupljiv primer komunističnega profesionalizma pa je Državniški pogreb, litvansko-nizozemski dokumentarec belorusko-ukrajinsko-rusko-nemškega režiserja Sergeja Loznice — o Stalinovem pogrebu oz. o žalovanju ob in po njegovi smrti 5. marca 1953.
Od razglasitve pandemije se nisem niti enkrat delal pametnega glede ukrepov. Ne samo, da jih nisem kršil, tudi polemiziral nisem z NIJZ in vlado, ne javno ne zasebno. Stisnil sem zobe in čakal, da mine. Ampak zdaj pa imam tega res poln kufer.
Jutri pa še o dveh poučnih zgodbah iz preteklosti: tonski posnetek javne, kao demokratične razprave v novosadskem kinu leta 1971 o spornem, škandaloznem, v Jugoslaviji pozneje prepovedanem filmu WR: Misterij organizma srbskega režiserja Dušana Makavejeva, in »poskus [post festum] psihološkega profila« nekega stasijevca, doktorja psihologije, strokovnjaka za infiltriranje IM-ov, »neuradnih sodelavcev« — beri špicljev.