Moram reči, da sem jih pogrešal. V dosedanjih soočenjih sem se nekako navadil na sedmerico oz. na psihološko in konverzacijsko dramaturgijo in dinamiko, ki jo je vzpostavljala polna zasedba.
Manj tokrat ni bilo več. V tistih nekaj minutah več, ki so jih favoriti profitirali na račun izločenih, ni zmagovita četverica povedala prav nič bolj bistvenega, kot bi sicer. Mi pa tudi ne kaj več izvedeli.

Ultimativna potegavščina

Bila bi ultimativna potegavščina medijsko eliminiranih, če bi danes — do polnoči, seveda — trije luzerji orbi et orbi razglasili, da se umikajo iz predsedniške tekme in pozvali volilce, za koga naj glasujejo. Kordiš bi nas preusmeril k Brglezu, JCG k Logarju, Sabina Senčar pa … — h komu, pravzaprav?

Čudno, prečudno, da še nobenemu voditelju soočenj ni prišlo na misel, da bi kandidate vprašal, za koga od preostalih šestih bi volili, če ne bi sami kandidirali.

Mislim, da smo vsi skupaj že precej utrujeni od teh soočenj. In to najbrž ne toliko kandidati in kandidatke — katerih mentalna kondicija je dejansko občudovanja vredna, da vse to požirajo —, ampak mi sami, volilci, ki smo jih bolj ali manj redno spremljali in si belili glavo s svojo nedeljsko državljansko vestjo in dolžnostjo.

Slak naj gre v predčasno penzijo

Zadnje soočenje — na Pop TV, ki je kdo ve zakaj hotel imeti zadnjo besedo — je bilo še posebej utrujajoče. Prvič zato, ker ga je Uroš Slak vodil tako slabo, da v primerjavi z njim celo Erika Žnidaršič izpade kot velemojstrica provokativno poslušljivega kramljanja. Postavil je vprašanja na delikatne ali kontroverzne teme, potem pa se obrnil k drugemu in rekel: “Kaj pa vi pravite na to, gospod Logar”? Ali: “Gospod Brglez, vas je gospa Pirc Musar prepričala?” Itd. Ali postavljal butasta vprašanja: “Je Janša dober politik?” Ali: “Je Robert Golob dober politik?” Ali: “Gospod Prebilič, ste izkoristili predsedniško kampanjo za to, da pridobite na popularnosti pri kandidaturi za kočevskega župana? Niste s tem zlorabili zaupanja?”

Ne vem, ali je Uroš Slak v bistvu desničar ali pa je samo tako tabloiden ali neumen. Njegova vprašanja so včasih na nivoju janšistične štampe in Twitterja. S to razliko, da ti norci nekaj formulirajo vsaj kot trditev, Slak pa kot nedolžno stupidno vprašanje, pri katerem je vnaprej jasno, kakšen bo odgovor: “Gospa Pirc Musar, boste zdaj Kučanova dolžnica, ko vas je podprl, in bo lahko spet vlekel niti iz ozadja, če boste izvoljeni?” Mah, Slak naj gre v predčasno penzijo.

¼ reklam, ¾ politike

Pa če slučajno niste opazili: soočenje ni trajalo uro in pol, ampak samo 68 minut. V teh 90 minutah so nam namreč ne več ne manj kot 22 minut — z besedo: dvaindvajset — težili z reklamami. Verjemite, sem štopal. V treh reklamnih blokih po 7 minut in 20 sekund so prikazali 64 reklam (za 50 izdelkov oz. storitev).

Med reklamama za Glovo in Alejo pa se je znašel … — Janez Cigler Kralj. Po mojem je to nehote izpadlo kot bedno subverzivni highlight večera. Politični oglas — in to patetičen, kao ganljiv, malodane cankarjanski testimonial, kako ga je mati v mladih letih nekaj naučila, kar je še danes zanj moralni temelj — je bil za kupček drobiža stisnjen med dva druga, potrošniška kupčka drobiža. In to oglas (za) kandidata, ki mu je taista televizija dala košarico za zadnje soočenje.

Cinično ali ironično? Absolutno. Oboje. Tako kot je cinično in ironično, da smo morali požirati ta predvolilni overdose zato, da si je Pop TV nafilal programski čas in zraven pokasiral še kupček drobiža.
Tudi zato so volitve. Da nam prodajajo in da kupujemo to obsesivno državljansko ozaveščenost.