Že leta se sprašujem, kaj delajo Hrvati s svojim morjem. Z morjem, od katerega bi lahko dobro živela vsa Hrvaška. Če bi ga znala prav »uporabiti«.
Besedo dajem v narekovaje, ker v resnici ne mislim na uporabo v dobesednem smislu. Ampak na to, da bi Hrvaška na tem prelepem kosu Jadrana — če bi znala — lahko oblikovala smiselno delujočo ekonomijo. Katere cilji ne bi bili samo kratkoročni učinki hitrega ropanja in izplena.
Taka ekonomija bi lahko iz Hrvaške naredila eno najbolj kvalitetnih turističnih destinacij na svetu. In državo, ki morju in obali ne bi jemala. Ampak vračala. In to ne samo v ekonomskem smislu, ampak tudi v socialnem.

Kaj vem kot turistka

Toda na Hrvaškem se ne zgodi nič. Vsaj nič takega, kar bi kazalo, da se je hrvaški turizem obrnil v produktivno smer. V smislu socialnih učinkov. Kamor sodijo tudi ekološki učinki.
Seveda kot turistka vem, da plavam v mikroplastiki. Vem, da tam, kjer vidim krasno, čisto, modro morje, v resnici ne vidim mikoplastike, ki zaenkrat še ne spreminja videza morja. To sem vzela na znanje. Vendar je na Hrvaškem letos šlo še dlje. Letos ne plavam samo v mikroplastiki. Ampak tudi v makroplastiki.
Kaj mislim s tem? Na oddaljeni divji plaži plavam med velikimi kosi plastičnih steklenic in druge embalaže. Med folijami, deli zabojčkov, metel, da o zamaških in drugih manjših kosih plastike sploh ne govorim. Vse to plava po morju v neverjetni in doslej nevideni gostoti.
Tisti, ki obiskujemo divje plaže, smo se že pred leti navadili, da jih domačini ne čistijo. Zato smo jih začeli čistiti sami. Ampak v vseh teh letih še nisem videla, da bi bilo v morju toliko plastike kot letos. Prej je plaval samo kak osamljen kos.
Takrat smo se zgražali, da je morje zasvinjano. Zdaj, ko je res zasvinjano, pa ne reagira nihče.

Nekdo? Kdo?

Ne znam si pojasniti, zakaj je zdaj plastike toliko več. Jasno je samo to, da jo je nekdo vrgel v morje. Zavestno. Nekdo? Kdo? Očitno številni posamezniki, ki jim je popolnoma vseeno, kaj se s hrvaškim morjem dogaja. Kakšno je. Kakšen učinek ima ta onesnaženost na turizem. Po mojem se nekdo, ki mora plavati med kosi plastike, tja ne bo več vrnil na dopust. Kar je dolgoročno slaba napoved za hrvaški turizem. In za hrvaško državo, ki služi vsaj nekaj denarja z njim. 
A državi očitno ni mar. Državi gre samo za hiter izplen po logiki: »Koliko lahko zdaj zaslužimo?« Pa še to: »Več lahko zaslužimo, če nič ne vlagamo.«
To je ta lepota neoliberalne logike v okviru postsocialističnega neokapitalizma. Le zakaj bi država kaj vlagala v preprečevanje onesnaževanja morja s kosi plastike? To je vendar samo odliv denarja!
Ko sem zadevo omenila domačinom, so komentirali takole: »Kaj me briga! To ni več naše morje!« Ker to ni več »njihovo« morje, naj za razmere odgovarjajo tisti, ki imajo to morje v lasti. Tisti tujci — recimo Rusi in drugi —, ki so dele tega morja oz. obale kupili. In ki v morje odlagajo svinjarijo. In drugi privatni lastniki. Po tej logiki: če je nekaj privatna lastnina, mora lastnik skrbeti za stanje te lastnine.

Nekaj motenih Zemljanov

Ne vem, ali je odnos domačinov dokaz neracionalnosti privatne lastnine nad dobrinami, ki so bile prej javna last — tak primer so v Sloveniji gozdovi —, ali dokaz neracionalnosti privatne lastnine v postsocializmu. Ali samo oblika nostalgije za socializmom. Ali morda pasivna rezistenca postsocializmu, ki je znana v vseh postsocialističnih družbah. In še bi lahko naštevala. 
Toda bistveno je naslednje: brez resnih ukrepov hrvaške države — in to ukrepov, ki jo bodo tudi nekaj stali — na njihov prelepi Jadran sčasoma nihče več ne bo hodil na počitnice. Nihče ne bo hotel plačevati njihovih mastnih turističnih cen za plavanje med plastiko. 
Razen če bo to postala posebnost hrvaške turistične ponudbe. Ki jo bo nekaj motenih Zemljanov zagotovo kupilo. Kot kupijo karkoli.