Ta teden nas je vznemirjal čuden in čudaški, vpadljiv in že na prvi pogled moteč, izzivalen, vizualno agresiven, verjetno celo neprimeren plakat. Nihče ni mogel točno vedeti, čému je pravzaprav namenjen in v čem je poanta. Kaj so hoteli s tem povedati.
Vsakemu zbeganemu mimoidočemu je bilo jasno kvečjemu to, da ne gre za reklamno akcijo za spodbujanje prodaje in potrošništva, temveč za neko akcijo, s katero nas nekdo hoče sprovocirati ali nam vsaj dati misliti. No, to jim je nedvomno uspelo. Po 32 letih je izbruhnila nova plakatna afera. 
Primerjava med plakatom iz leta 1987, ko je Novi kolektivizem kot dizajnerska veja Neue Slowenische Kunst za dan mladosti predelal plakat iz časov nacistične Nemčije tako, da je samo zamenjal arijske simbole z jugoslovanskimi, in tem današnjim je zgovorna. Pove vse o tem, kako nizko je padla slovenska angažirana, družbenokritična umetnost, in s kakšnimi neumnostmi se v bistvu danes moramo in/ali hočemo ukvarjati.

Posplošeno rečeno

Podlaga za polemični plakat, ki si ga je zamislila igralka Katarina Stegnar, je lanska naslovnica Demokracije z razgaljeno žensko — belopolto in blond, se razume —, na katero polagajo roke migranti, in s svarilom: »Z migranti v Slovenijo prihaja ›kultura posilstev‹!«.
Problem je v tem, da na medijsko hujskaštvo, kakorkoli že je antipatično, odurno ali morda celo škodljivo, ne moreš odgovarjati z istimi metodami. To je popolna neumnost, da ne rečem umetniško šarlatantstvo.
Z demagoško podobo alegorične Slovenke, ki jo šlatajo invazivni tujerodni moški, s katero je medij hotel v nas vzbuditi ali še potencirati strah pred migranti, ne moreš polemizirati s skoraj isto podobo alegorične Slovenke, ki jo šlatajo invazivni tujerodni moški — pri čemer je edini znak, da gre za polemiko, kritiko, za diametralno nasprotno stališče, posplošeno rečeno samo to, da vemo, da se umetnica zavzema za človeški odnos do migrantov in da nasprotuje početju, kakršnega prakticira Demokracija.

Nejasno, dvoumno, megleno, prisiljeno

Razlika med NSK in novo slovensko umetnostjo ni samo v tem, da ta današnja provocira vsega naveličane. To je samo del problema, za katerega umetniki pač niso krivi. Današnje umetnike — vsaj te kao najbolj kritične, angažirane — obtožujem nečesa drugega.
Obtožujem jih, da so se prilagodili primitivizmu in izpraznjenosti javnega komuniciranja.
Dopuščam možnost, da nam imajo umetniki še danes marsikaj povedati in da tudi mi sami rabimo njihova sporočila. Vendar opažam, da so ta njihova umetniška opozorila podobno nejasna, dvoumna, meglena, prisiljena, samonanašajoča se in samozadostna, predvsem pa provizorična in neskomunicirana kot tiste družbene vsebine, na katere se nanašajo. 
Plakatna afera 2019 je tak tipičen primer. Plakat NSK je leta 1987 odlično služil svojemu namenu. Ireverentno je insinuiral, da je aktualni socialistični režim v Jugoslaviji sumljivo podoben nacističnemu v Tretjem rajhu.
S tem je razjezil oblasti in vsem ostalim — verjetno pametnejšim in bolj dojemljivim — dal vedeti, da je v ikonografiji proslavljanja totalitarno zapovedanih vrednot nekaj večnega (in poljubno zamenljivega).
In nenazadnje, bil je plakat v dobesednem pomenu te besede, torej usmerjena, naslovljena komunikacija — ne pa plakat kot nadomestek za politično oz. družbeno stališče, namenjeno prepričevanju prepričanih, ki bi ga avtorica in organizatorji festivala lahko učinkoviteje, čeprav manj provokativno plasirali skozi vrsto drugih kanalov.

Vizualna polucija in mrtva svinja

Plakat je tudi vizualna polucija. Jaz bi take slike sredi mesta prepovedal. Ker so grde in nepotrebne. Ogabna slika v javnem prostoru je ogabna slika v javnem prostoru. Neglede na to, kaj z njo hoče povedati Demokracija in kaj hoče z njo povedati Katarina Stegnar.
Ogabno je ogabno. Tako kot kao estetizirane, v cajt-lupi posnete reklame za meso, ki nam jih kažejo po televiziji. In tako kot performans, ko je umetnica pred dvema letoma protestirala proti uživanju mesa tako, da je čez pol Ljubljane vlekla mrtvo Sizifovo svinjo.
To je to. To so ti današnji umetniki. Ali današnja mladina. Saj ne vem.