Pismo samemu sebi (6.): Preteklost ubiješ tako, da jo glorificiraš

Zdravo.

Ravnokar sem si ogledal posnetek tvojega pogovora z Beti Žerovc. Da se je najina Dežela pridnih preselila v virtualni svet, je simpatična ironija, ampak pustiva te interne štose. Dober pogovor je bil. Beti je itak odlična sogovornica, tema se mi pa že dolgo zdi izjemno zanimiva in pomembna. Spomeniki. Redkokatera stvar na tako celovit način zrcali našo družbeno stvarnost.

Ja, Beti je bila res super, ti pa me nisi najbolj prepričal. Ne zameri mi, ampak videl sem te že v mnogo boljši formi. Pa saj te razumem. Ta Kobočebo prihodnost dejansko tako vpliva na človeka. Nedorečenost, ki utruja, tripičenje, ki trpinči … In forma je tu pravi izraz ter ključni problem. Se spomniš, kako so v času prve izolacije — tole imenovanje obdobij postaja zanimivo: »prva izolacija« me ne vem zakaj spominja na prvo praško defenestracijo — športni novinarji ob