Pismo samemu sebi (5.): Kobočebo … Trpinčenje in tripičenje …

Hej.

Oprosti, ker zamujam. Dobro, nisem zamudil roka za oddajo kolumne, očitno, ampak dejstvo je, da sem se k pisanju odgovora na tvoje pismo spravil pozno, skoraj prepozno. Skoraj prepozno in predvsem težko. Ne vem točno, zakaj. Upam, da nama bo nadaljevanje pisma obema vsaj malo razjasnilo mojo stisko.

Lepo jesen imamo. Že vidim, kako se režiš in brskaš po družabnih omrežjih za vsemi tistimi fotkami jesenskih gozdov, pod katere so avtorice in avtorji ponosno dopisovali: »Brez filtra.«

Ja, tudi sam sem se krohotal, ko sem bral te očitno obvezne fusnote. Končno prave podobe resničnosti, končno svet, ki je tako čudovit, da ne potrebuje barvnih korekcij in olepšav. Kar smo objavljali do tega trenutka, je vse to potrebovalo, torej je bilo … — saj veš, kam merim. Oziroma jaz vem, kam bi meril ti.

Jesen je res lepa

Pa da shizofrenosti najinega dopisovanja ne zapletem preveč, ta Facebook in Instagram fenomena me v resnici ne