Kolumne

Pismo samemu sebi (12.): Svet kuncev kot prispodoba

16.3.2021 / 06:10 Komentiraj
Ne sprejemam več surogatov normalnosti. Dokler nekaterih stvari ne morem početi, jih pač ne bom. Ne v neki približni obliki.

Zdravo.

Za začetek bi eno stvar poudaril in podčrtal: tole je moje zadnje pismo. Ne zameri mi, ampak v najini korespondenci ne vidim več pravega smisla. Pa dovoli, da uporabim najbolj zlajnan kliše iz žajfnic, poceni filmov in življenja v njegovi najbolj predvidljivi obliki: problem ni v tebi.

Ja, fraza je res zlizana in kar vidim te, kako se režiš. Ko fant zapušča punco — ali punca fanta ali fant fanta, ni pomembno — in uporabi ta stavek, mu/ji s tem sporoča samo eno: problem je absolutno in izključno v tebi! Ampak midva nisva poročena in tole ni razhod. Oziroma: najina zveza je takšna, da bova ostala skupaj, četudi se razideva. To je verjetno eden bolj simpatičnih paradoksov najinega skoraj pol leta trajajočega dopisovanja.

Skoraj pol leta

Skoraj pol leta. Nehajva se zabavati s protislovnostmi avtokorespondence — ne vem, ali beseda obstaja, ampak sliši se nobel — in se igrati z medsebojnim prelaganjem krivde za

“Kadar niso v varnem zavetju svojih domovanj, so kunci neprestano na preži, pozorni na okolico in pripravljeni na pobeg. Zato se najraje zadržujejo v bližini svojih rovov.”
NAROČI SE PRIJAVI SE

Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino. NAROČI SE