Pismo samemu sebi (12.): Svet kuncev kot prispodoba

Zdravo.

Za začetek bi eno stvar poudaril in podčrtal: tole je moje zadnje pismo. Ne zameri mi, ampak v najini korespondenci ne vidim več pravega smisla. Pa dovoli, da uporabim najbolj zlajnan kliše iz žajfnic, poceni filmov in življenja v njegovi najbolj predvidljivi obliki: problem ni v tebi.

Ja, fraza je res zlizana in kar vidim te, kako se režiš. Ko fant zapušča punco — ali punca fanta ali fant fanta, ni pomembno — in uporabi ta stavek, mu/ji s tem sporoča samo eno: problem je absolutno in izključno v tebi! Ampak midva nisva poročena in tole ni razhod. Oziroma: najina zveza je takšna, da bova ostala skupaj, četudi se razideva. To je verjetno eden bolj simpatičnih paradoksov najinega skoraj pol leta trajajočega dopisovanja.

Skoraj pol leta

Skoraj pol leta. Nehajva se zabavati s protislovnostmi avtokorespondence — ne vem, ali beseda obstaja, ampak sliši se nobel — in se igrati z medsebojnim prelaganjem krivde za njen konec. Ta bo v vsakem primeru padel na...