najprej bi vam želel od vsega srca čestitati za izvolitev. Slovenija je z vašo zmago dosegla pomemben mejnik — prvo žensko na najvišji državni funkciji. Upam, da smo z vašo izvolitvijo naredili pomemben korak k dejanski enakopravnosti med spoloma v Sloveniji. A do tja nas čaka še dolga pot. Verjamem, da bo korenit premik na tej poti ena od vaših prioritet.

Vašo zmago pozdravljam zato, ker ste se v preteklosti — pa tudi v času predvolilne kampanje — jasno in odločno zavzemali za človekove pravice, politične svoboščine, demokracijo in demokratično vladavino prava. Pokazali ste, da razumete, da pri tem ne gre za ideološko ali politično opredeljevanje, ampak za zavzemanje in varovanje ustavnih temeljev naše demokracije in njene pluralnosti.

Socialne pravice

Gre za civilizacijske vrednote, za katere bi se v delujoči demokraciji morale zavzemati vse spodobne politične stranke — neglede na to, s katere strani političnega spektra prihajajo. Gre za ustavni okvir, znotraj katerega živahni politični spopadi in politične delitve niso slabost, ampak odraz političnega pluralizma in politične zrelosti. Jasno, ob pogoju znatno višje politične kulture. Čase, v katerih smo prihodnost gradili na prisili, da vsi mislimo in čutimo enako, smo — upam — enkrat za vselej pustili za seboj.

Če si lahko dovolim, bi predlagal, da v zgornji nabor političnih svoboščin in človekovih pravic dodate tudi socialne pravice. Tudi tukaj seveda ne gre za delitev na levo ali desno. Med različnimi političnimi platformami bodo vedno različni poudarki in različne poti. A vsem tistim, ki so dejansko zavezani delujoči demokraciji, bi moralo biti jasno, da ta ni mogoča brez socialne pravičnosti. Družba, ki temelji na neoliberalni strukturni ekonomski, socialni in politični marginalizaciji dela svojih državljanov, nikoli ne bo res demokratična in bo vedno v nevarnosti, da postane plen političnih mešetarjev populističnih in avtoritarnih alternativ.

Ne artimetična sredina

Obljubili ste, da se boste zavzemali za preseganje razlik in delitev med državljani. Lepo. A upam, da se boste tega lotili drugače kot vaš predhodnik. Upam, da boste točko enotnosti iskali v doslednem spoštovanju demokratičnih vrednot, ne pa na aritmetični sredini med tistimi, ki se za te vrednote zavzemajo, in tistimi, ki jim gredo v nos.

Vesel sem, da boste čez mesec dni postali predsednica, ker ste obljubili, da ne boste tiho. Da boste avtoriteto, ki jo prinaša zmaga na volitvah, jasno in odločno uporabljali v primerih, ko bodo kršene in ogrožene demokratične in civilizacijske vrednote, ki smo si jih ob osamosvojitvi zapisali v ustavo.

Te vrednote niso kršene abstraktno in jih zato ni mogoče braniti zgolj z abstraktnimi puhlicami, ki izpuhtijo v kontaktu s konkretnimi napadi na človekove pravice in človeško dostojanstvo. Ki jih je v Sloveniji v zadnjih letih žal vedno več. Tudi zaradi tišine tistih, ki bi se morali oglašati, pa se niso.

Vaša zaveza

V spoštovanju vaše zaveze, da se boste oglašali, vam ne bo vedno lahko in udobno. To je odgovornost, ki zahteva modro presojo in veliko znanja. Prepričan sem, da vam ne manjka ne enega ne drugega. Za tista področja, na katerih imate kljub bogati karieri manj izkušenj, pa vam priporočam pametno izbiro svetovalcev. Tako na domačem kot na mednarodnem parketu, kot ste že izkusili, vam lahko hitro spodrsne.

Dejstvo je, da imajo molčeči politiki med Slovenci nemalo podpore. Glede na to, kaj vse si nekateri dovolijo izreči v političnem prostoru, je to na nek način mogoče razumeti. Če se do ničesar ne opredeljuješ, vsaj ne boš nikogar užalil. Navsezadnje je vaš predhodnik na ta način dobil dva mandata, pa tudi vašemu neposrednemu konkurentu se je nojevstvo glede perečih družbenih problemov kar obrestovalo.

Molk in vsegliharstvo

A to ni prava pot. Kadar je demokracija v krizi, sta vsegliharstvo in molčanje objektivno vzeto zaveznika njenih nasprotnikov. V časih, v katerih živimo, demokracije ne moremo obraniti in ohraniti s tiščanjem glave v pesek, pa čeprav — baje — z najboljšimi nameni. Da ne bi jezili in delili ljudi.

Če bi do konca sledili modrosti vašega predsednika, nam po izteku vašega mandata vašega naslednika ali naslednice ne bi bilo več treba voliti, ampak ga ali jo lahko preprosto izžrebamo. “Jože, kocka je padla. Do zdaj je bila Nataša, zdaj boš pa ti.” — “Kaj pa naj delam? Nič, samo fotke objavljaj, pa tiho bodi.”

Upam, da mi ne zamerite slabe šale. Na najvišji položaj v državi seveda niste prišli z žrebom, ampak z zaupanjem, ki vam ga je zaradi vaših stališč podelila večina volivcev. S tem ste si pridobili moralno avtoriteto — a tudi moralno obvezo do vseh, ki so vam podelili svoj glas. Biti predsednica vseh državljanov je plemenita ambicija, ne more pa biti alibi za “preseganje razlik” na najnižjem skupnem imenovalcu odnosa do demokratičnih vrednot.

Polpretekla zgodovina

Na koncu mi dovolite, da se odzovem še na vašo izjavo, da je zdaj čas, da pozabimo na preteklost in gradimo prihodnost.

Seveda je mogoče, da ste želeli preprosto zakopati pretekle zamere in začeti na novo. To je lepo. A če slučajno v precej razširjeni maniri predlagate, da nerazčiščene probleme iz preteklosti rešimo tako, da nanje preprosto pozabimo, bi vam vendarle predlagal, da o tem še enkrat dobro razmislite.

Polpretekla zgodovina — pa ne samo Slovenije, ampak cele Evrope — je bila dramatična, težka in tudi krvava. Naklepna pozaba je po človeški plati morda razumljiv refleks, vendar s seboj prinaša tveganje, da bo prihodnost nevarno podobna preteklosti, ki jo želimo pozabiti. Mnogi so namreč prepričani, da je še tleče travme mogoče reševati tako, da jih potisnemo še globlje v kolektivno podzavest in nanje poveznemo belo marmornato ploščo. Na katero potem v imenu sprave, ki to ni, ritualno polagamo nageljčke in vence.

Ohranjati spomin

Kritično razumevanje zgodovine je nujno potrebno za razumevanje sedanjosti, za razumevanje pomembnosti demokracije in demokratičnih vrednot. To velja še posebej za generacije, ki nimajo neposrednega spomina na čase, ko demokracije ni bilo in ko ni bilo spoštovanja človekovih pravic in človeškega dostojanstva. Ki ne vedo, kaj se je v tistih časih zgodilo ljudem, kot so oni, in si ne predstavljajo, da se v prihodnosti lahko isto zgodi tudi njim.
Iz pietete do žrtev, pa tudi zaradi naše lastne varnosti in prihodnosti, je potrebno ohranjati spomin na čase, v katerih se je Evropa — najprej postopoma, potem pa vse hitreje — pogrezala v vrtinec nedoumljive nečlovečnosti, ki je kulminirala v plinskih celicah in krematorijih koncentracijskih taborišč. Brez spomina in kritičnega razumevanja evropske preteklosti ni mogoče razumeti izzivov današnje Evrope in pravočasno prepoznati in se odzvati na opozorila, da se nam je zgodovina morda začela ponavljati.

Pa brez zamere

Spoštovana gospa predsednica. Vem, da poznate besede Prima Levija in se z njimi strinjate: “Zgodilo se je, zato se lahko ponovi.”

Da se to ne bi zgodilo, teh besed ni dovolj samo ponavljati, ampak tudi udejanjati v vsakdanjem življenju. Vsakič, ko pride do zanikanja humanističnih vrednot, do stigmatizacije in dehumanizacije nekaterih družbenih skupin, ter do nestrpnosti in sovraštva. Da se boste odzivali na takšne pojave, ki jih je tudi pri nas žal vse več, ste obljubili v svoji predsedniški kampanji. Ne dvomim, da se boste svojih obljub tudi držali.

Ni se vam treba pretirano truditi, da bi se glede tega nalezli tuje modrosti. Sledite lastni, zaradi katere ste na volitvah prepričljivo zmagali. V tem vam želim veliko poguma in uspeha.

Upam, da mi ne boste zamerili tega pisanja. Nimam ne namena ne pravice pokroviteljsko soliti pamet nekomu, ki je na demokratičnih volitvah dobil mandat. Verjamem pa, da si v današnjih časih nihče, ki mu je do varne, svobodne in vsem ljudem prijazne prihodnosti, ne more privoščiti, da ostane tiho. Dolžnost kritičnega oglašanja navsezadnje ne velja samo za politike, ampak tudi za angažirane državljane, kakršen bi rad bil tudi sam.