Na dan odhoda sem šel k frizerju in mu naročil, naj me kar z mašinco pobrije na čim krajšo frizuro. Če me on ne bo, me bodo pač tam. Pa bi raje videl, da me nekdo, ki zna striči.

Prvi dan po prihodu je padel ukaz “na šišanje”. Zakaj, če pa sem ošišan, sem vprašal. “Slovenac, sad si u vojsci! Ima da slušaš naređenja! Na šišanje!” — “Razumem, druže potporučniče!” Sledil je pregovorni “razumeš ti moj kurac” — in sem šel.

Glancanje škornjev

Zvečer so nas podučili, da moramo zglancati vojaške škornje tako, da se bojo svetili. Predno smo jih lahko odložili in šli spat, smo jih morali pokazati desetarju, če smo se dovolj potrudili. “Ostav!” je rohnel desetar in me trikrat poslal nazaj, češ, ni dovolj dobro. Kako naj očistim stare pošvedrane škornje — bog ve, koliko vojakov jih je že nosilo pred mano —, da se bodo svetili? Pa sem si mislil, ne boš ti mene zajebaval. Šel sem dol, pred kasarno, pokadil dve, tri cigarete in spet pokazal škornje desetarju. “E, sad je u redu.”

Uredu je moj kurac, sem si mislil. Ne boš ti Vižmarčana jebal. Če je tebi okej, je tudi meni.

Potem ne vem, če sem tiste škornje še kdaj pucal. Se narediš, kot da greš čistit, pokadiš par čikov pa hajd nazaj. V redu je.

Priden? Napaka!

Ena izmed zmot je tudi bila, da bom bolje prišel skozi, če bom priden. Napaka! Če so ugotovili, da ubogaš vse, kar ti rečejo, in vse narediš dobro, potem boš vedno na vrsti, ko bo treba delati. Čeprav je v četi 110 vojakov. Ker gredo stvari pač po liniji najmanjšega odpora in je najlažje zadolžiti tistega, ki se (najverjetneje) ne bo upiral.

Tako je neko nedeljo, ko so nam običajno dali mir in smo lahko v učilnici gledali TV, vstopil nek nižji častnik in rekel, da rabi štiri vojake, da pometejo dvorišče. Seveda sem bil med srečnimi izbranci. No, roko na srce, najprej je bilo rečeno, da išče prostovoljce. Ker pa jih ni bilo, se je tiste štiri reveže pač določilo.

Po kosilu se spet spravimo gledat film, pa se spet oglasi tisti nadležni častnik. Zdaj pa rabi še štiri za ribanje hodnika. Seveda je bil spet zraven Hudohmet. Sem se že hotel upret, češ, zakaj spet jaz, pa so mi rekli, da imam na izbiro ribanje ali pa vojaški zapor. Pa sem ribal.

Po čem so pikavci?

Težave so bile tudi z razumevanjem jezika, čeprav sem bil prepričan da je moja srbohrvaščina odlična. Enkrat smo nekaj ušpičili in smo bili kaznovani. Morali smo na dvorišče in podporočnik se je drl “kupi pikavce” (“poberi ogorke”). Ves prestrašen sem izvlekel denarnico: “Koliko pa stane?” Sem pač mislil, da moram nekaj kupiti, ker se mi niti sanjalo ni, kaj so pikavci.

Na srečo sem se kaj hitro znebil vojašnice, saj so me kot jako inteligentnega poslali v Zadar v vojaški hotel za receptorja. No, tisto pa je bila milina. Kadar nisem bil na dužnosti, sem šel v mesto. Smel seveda ne bi, ampak kdo je pa kontroliral? S prijateljem Dejanom sva bila celo tako freh, da sva si naročila od doma civilno obleko in sva bila v vojaških cotah samo še takrat, ko sva bila na dužnosti.

Na civilni plaži

Nekoč naju je to drago stalo. Bilo je poletje in sva se odpravila na plažo. Civilno, kakopak, čeprav je obstajala tudi vojaška. Nakar zagledava tistega strogega in zoprnega podporočnika, ki ga omenjam zgoraj. Če bi naju videl, bi izgubila “službo” v hotelu, morala bi nazaj v vojašnico, pa še kak teden vojaškega zapora nama ne bi ušel.

“Brzo, okreni se na stomak i licem u pesak,” je prestrašeno zavpil Dejan. In tako leživa kaki dve uri in komaj upava dihati.

“Misliš, da je že odšel?” vprašam soborca.

“Možda, ali za svaki slučaj još malo ležimo.” In sva ležala še kaki dve uri.

“Dejan, jaz bom zdaj vstal, arest gor ali dol,” rečem. Res sem imel že vsega dovolj. Se dvigneva, plaža je bila že skoraj skoraj prazna.

Težavo sva sicer rešila, a nastala je nova. Zaradi štiriurnega ležanja na trebuhu naju je močno opeklo po hrbtu. Naslednjih par dni je bilo kar mučnih. Ampak kot vidite — sem preživel.