Če se je kaj dobrega izcimilo iz nedavne jutranje seanse reševanja naših vojakov iz Iraka, je to, da zdaj vemo, da ima naš predsednik rad filmčke. To je lahko zelo koristno. V moji službi smo recimo pripravili celo kopico kratkih filmčkov in drugega slikovnega pedagoškega materiala, ki ukaželjnim nadobudnežem na poljuden način razlagajo osnovne informacije in znanja s področja našega dela.
Žal pristojnosti naše organizacije izrecno izključujejo področje obrambe in vojaških zadev, tako da težko ponudim pomoč glede tega, kako bi se v situacijah, v katerih gre za pomembna vojaška in zunanjepolitična vprašanja, moral obnašati vrhovni poveljnik oboroženih sil. A neglede na to, da se na vojaške zadeve ne spoznam preveč, bi si upal trditi, da ne tako, kot smo videli v predsednikovem filmčku.
Nisem povsem prepričan, da je legitimnim pričakovanjem državljanov glede ravnanja vrhovnega komandanta v takšnih situacijah mogoče zadovoljiti s predsedniško namrgodenostjo, za katero pri najboljši volji ne veš, ali jo povzroča peza poveljniške odgovornosti ali samo sarma ali dve preveč.
Osnovni pojmi
Obstaja pa cela vrsta filmčkov in slikanic, ki lahko predsedniku in ne samo njemu razložijo osnovne pojme glede nekaterih temeljnih institucij, na katerih počiva in od katere je odvisna delujoča pluralistična demokracija. Na primer glede svobode govora.
O teh stvareh v Sloveniji vsi vse vemo, pa imamo kljub temu — ali pa ravno zaradi tega — z njimi cel kup težav.
V imenu spoštovanja različnih mnenj je predsednik Republike Slovenije nedavno poslušal slavnostni govor obsojenca na prestajanju zaporne kazni za gospodarski kriminal. Če mu bo to prešlo v navado, bi morali v državni protokol vključiti častni vod pravosodnih policistov. Že na Osankarici bi nam ponovno prišel prav.
Predsednik vlade si v slovenski politiki gotovo zasluži nagrado za najbolj jezičnega v lokalni oštariji. Ampak včasih to preprosto ni dovolj. V odnosu do nestrpnosti in rasizma je lepo biti jasen, načelen in dosleden.
Grožnja demokraciji?
Na drugi strani bi si kakšen filmček o svobodi govora lahko ogledali tudi tisti, ki ob vsakem soočanju z govorom, ki moti, žali ali šokira, začnejo hlastati po represiji, prepovedih in tožilcih. Demokracija ni prava demokracija, če je njeno preživetje odvisno od cenzure. V luči tega ne more in ne sme biti problem, če na javni televiziji priložnost za predstavitev svojih stališč dobi predsednik največje opozicijske stranke v državi, čeprav so njegovi nastopi v javnosti, še posebej na družabnih omrežjih, pogosto obarvani z žaljivimi sporočili.
Grožnja demokraciji bi nastala, če vodja opozicije te možnosti ne bi imel. Težava je bolj v tem, da se mu ob priliki nastopa na televiziji ni treba zagovarjati zaradi takšnih stališč. Ker iz napačnega razumevanja svobode govora izpeljana »uravnoteženost« novinarjem preprečuje, da bi postavljali neprijetna vprašanja. Ki bi jih v delujoči demokraciji morali postavljati.
Šibko razumevanje svobode govora se odraža tudi v vse bolj napornem političnem preigravanju filma Sam doma, v katerem ne veš več, kdo je Kevin, kdo baraba in kdo Donald Trump.
Tisti, ki jim je zaradi tvita državnega sekretarja počil filmček, zdaj razgrajajo na ulicah in družbenih omrežjih in zahtevajo njegov odstop. Drugi se iz njih norčujejo, češ da je to navzkriž z njihovimi siceršnjimi stališči glede svobode govora, ki jih uporabljajo predvsem za legitimizacijo lastnih nestrpnih stališč in izjav.
Umiriti žogo
Enim in drugim bi predlagal, da umirijo žogo. Tvit je bil neroden in neprimeren. Nekdo na politični funkciji bi moral imeti dovolj razsodnosti, da se takšni godlji izogne. In če mu že spodrsne, mora biti pripravljen sprejeti posledice — vključno z javno kritiko in ogorčenjem.
Poleg tega se je državni sekretar zaradi svoje izjave skesal in opravičil. To je v slovenskem prostoru velika redkost, ki jo je treba upoštevati.
Dobra fora
V tej zgodbi bi si kakšno slikanico ali filmček moral ogledati tudi predsednik vlade. Izjava, da bi moral ta državni sekretar zaradi svojega spodrsljaja odstopiti, ker je do njega prišlo v času, ko svojo funkcijo že opravlja — za razliko od njegovega državnega sekretarja, ki lahko ostane, ker je svoje precej bolj grobe, nestrpne in rasistične izjave širil pred imenovanjem v njegov kabinet —, je milo rečeno neresna. V drugem primeru ni bilo niti distanciranja niti opravičila. Še več! Šarčev državni sekretar se je s svojimi izjavami v kasnejšem intervjuju celo šopiril, češ da je z njimi širil meje svobode govora pri nas.
Predsednik vlade si v slovenski politiki gotovo zasluži nagrado za najbolj jezičnega v lokalni oštariji. Ampak včasih to preprosto ni dovolj. V odnosu do nestrpnosti in rasizma je lepo biti jasen, načelen in dosleden.
»To so moja načela!« je v nekem filmčku izjavil Groucho Marx. »Imam pa tudi druga, če vam ta niso všeč.«
Dobra fora, boste rekli. Ampak Groucho Marx je bil komedijant.