Slovenci bi lahko bili v primeru Handke pametnejši. Vsaj načeloma. Tako kot so se že od razpada Jugoslavije pred tujci važili, da se spoznajo na razmere na Balkanu. Pa se v resnici ne. Zato tudi Handkeja ne štekajo in se skupaj z Zahodnjaki in Balkanci zgražajo, da bo dobil letošnjo Nobelovo nagrado za literaturo. 
Da je Handke leta 1996 s tekstom javno podprl srbsko stran v jugoslovanski vojni, protestiral proti bombardiranju Srbije leta 1999 in leta 2006 celo imel evlogijo na Miloševićevem pogrebu ne zmanjšujejo njegovih zaslug za literaturo. Ker za to bo pravzaprav dobil nagrado, kajneda?
Pisatelj ima pravico — če mu je pač do tega, da se moralno opredeljuje (kar sicer ni nujno, ni pa niti prepovedano) — do politične zmedenosti ali celo življenja v zmoti. Vsak pisatelj. Literatova politična zmedenost ali življenje v zmoti nista argument za to, da literat ne bi dobil nagrade za literaturo.

21. marec 1996

Ampak vrnimo se 23 let in pol nazaj, ko je Peter Handke na velikem odru ljubljanske Drame pred živčno slovensko publiko bral svoj inkriminirani potopis Zimsko popotovanje k Donavi, Savi, Moravi in Drini ali Pravičnost za Srbijo.
Iz svoje takratne kolumne Nekoč je nekdo nekoga na gobec (Sobotna priloga Dela, 30.3.1996) sklepam, da se v vsem tem času ni spremenila tako rekoč nič:

»Pred gledališčem, kjer se odvija ta literarno-politični večer, patruljirata policaja, če bi prišlo do kakšnih izgredov ali kaj. Dvorana polna, obiskovalci našpičeni. Malo jim gre na živce, ker ne znajo dobro nemško, malo pa Handke sam. Ko dobijo na koncu besedo tudi oni — ali pa si jo vzamejo —, se izkaže, da so nekateri že kar agresivni. V zraku je nervoza finih, ki so tiho, in histeričnost zoprnih.«
»Handke je vse to obenem, nič vzvišen nad nasprotniki — tako rekoč enak med enakimi. Nočem ga več braniti, in sploh me ne zanima več, kaj je napisal in kaj je s tem mislil — četudi se še vedno strinjam. A rekel sem kljub temu: enak med enakimi — na eni strani prosrbski on, na drugi probosanski Bernard-Henri Lévy, vmes pa bodisi avstrijska gospa, ki je pretekli četrtek v Drami vreščala o bombardiranju Dubrovnika, ali pa Drago Jančar kot glas zdravega razuma in morale.«
»Fanatiki miru in pravičnosti. Debatirajo o Bosancih, Srbih in Hrvatih, o zgodovinskih okoliščinah, o razlogih za vojno in možnostih sprave, o multikulturalizmu ter medverski in medetnični strpnosti, bratstvu i jedinstvu v nekdanji Jugoslaviji. Debatirajo. Opominjajo. Poskušajo razumeti. Ma ne da poskušajo – oni že razumejo. Prazen prostor okrog hladnega poročanja medijev o dogodkih v tej vojni zapolnjujejo intelektualci. Oni so humani, moralni in pametni. Pišejo knjige in članke, snemajo dokumentarne filme, celo turneje že imajo. Nas pa vse to še kar naprej zanima.«

8.000 razlogov za nenagrado

Razumem Matere Srebrenice, da zahtevajo razveljavitev odločitve Švedske akademije. Če ima sploh kdo moralno pravico to zahtevati — in biti ogorčen zaradi Nobelove nagrade Handkeju —, potem jo imajo one. Matere, ki so jim pripadniki srbske vojske pobili 8.000 mož in sinov, niso dolžne ceniti literature ali se celo strinjati s priznanjem literaturi človeka, ki je samo nekaj mesecev po množični likvidaciji pridigal o pravičnosti do Srbov.
Ne razumem pa vseh drugih (Nebošnjakov, da tako rečem). Drugi nimajo pravice — niti argumentov —, da bi se zgražali nad Handkejevo Nobelovo nagrado. Nobelova nagrada Handkeju se mi ne zdi tako v nebo vpijoča krivica do Bošnjakov, kot bi se mi zdela do njega samega in literature, če je zaradi svojega prosrbstva ne bi dobil (ali bi mu jo celo vzeli). Nenagrada Handkeju ne bi nikogar oživila, niti popravila storjenih krivic — lahko pa bi omrtvičila naklonjenost literature in naredila krivico njej in avtorju.
Zaradi mene bi lahko Handkeju dali Nobelovo samo za svoj Lied von Kindsein (»Als das Kind Kind war«), ki jo pripoveduje Bruno Ganz v otvoritveni sekvenci Neba nad Berlinom Wima Wendersa.

Peter Handke in Johnny Stulić

Peter Handke je pač jugonostalgik in za nameček še patološko resnicoljuben — no, vsaj sveto prepričan v to, kar verjame. Dva meseca pred predavanjem, ki ga omenjam, so v tedanjih Delovih Književnih listih objavljali njegov potopisni serial po Sloveniji iz Süddeutsche Zeitunga. Reakcije so bile še skoraj bolj ogorčene. Drznil si je namreč povedati tisto, česar tujci — niti tisti s kakšno kapljico slovenske krvi v sebi — Slovencem nimajo pravice povedati. 
Tako je javnost vzela kot žalitev za slovenski turizem, ker je imel pripombe na nek prej simpatičen hotel v Bohinju, pozneje prenovljen po okusu esterajherskih ali bavarskih gostov. Ali kot žalitev za slovensko politiko, da je Kučana označil kot prej »zavednega in zanosnega funkcionarja«, ki je prevzel držo »natakarja«, ki se trudi potrditi mnenje tujcev, da so Slovenci »priden in delavoljen alpski narod«. Ali žalitev za slovensko osamosvojitev, da so bili naši teritorialci morda preveč »trigger-happy«, ker je večina žrtev v vojni za Slovenijo padla na strani JLA.
Slovenci niso edini, ki so prepričani, da je nagrade za literaturo treba podeljevati (tudi) za zunajliterarne, neliterarne zasluge in dosežke — imajo pa za to še kak razlog več. Zato je Svenska Akademien z odločitvijo za jugonostalgika Handkeja po našem storila še tem večjo krivico Borisu Pahorju, ki je preživel koncentracijsko taborišče in bi si jo nemara že zato zaslužil.
Tako kot bi si Nobelovo nagrado zaslužil tudi Branimir Štulić. Bodimo malenkostni. Ker če so jo dali Dylanu …
V tem smislu je Handke danes najbolj zapoznela in morda tudi najbolj nesmiselna kolateralna žrtev Balkana, za katerega so mnogi, premnogi prepričani — z njim samim vred, paradoksalno —, da bi še danes moral biti silen in nam dobro stati.