Obraz sežganega Vitomila Zupana je knjiga — izdala jo je Beletrina —, ki bo v prerezu izjemnih dogodkov Zupanovih avtobiografskih literarnih del rekonstruirala tok avtorjevega življenja. Namenjena je tako bralcem, ki šele vstopajo v svet Zupanove proze, kot tudi tistim, ki so z njegovim literarnim ustvarjanjem že dobro seznanjeni, saj iz posameznih odlomkov njegove literature izrisuje svojevrsten dramaturški lok. Izbor obsega odlomke iz romanov Levitan, Menuet za kitaro in Komedija človeškega tkiva. Obsežno spremno študijo je napisal Aleksander Zorn.

Vitomil Zupan: Obraz sežganega

Sipkotov pogreb in pogrebščino, ki je sledila, sem v življenju zapisal vsaj že dvakrat, in liste izgubil. Nič ne vem, zakaj se mi je zmeraj zdelo tako pomembno opisati neznatne dogodke. Ker naju je s Sipkotom družila mladost, rast, družba — ali je bilo v dogajanju kaj drugega? A zdaj se zelo jasno spominjam, da sem vsakokrat napisal nekaj o istem dogodku, vendar je bilo čisto drugačno prvo opisovanje, drugačno drugo, in tudi zdaj bo čisto nekaj drugega kakor prej, čeprav ne bom spremenil namenoma niti črtice. V prvem sestavku je bil zelo važen Sipko, vse se je vrtelo okrog njega. V drugem, kolikor se spomnim, je zaživela družba pogrebcev. Zdaj vidim stvari čisto drugačne. Mojstru je beseda pokorna, neznalca beseda vodi; sredincem se dogaja zdaj to, zdaj ono. Kako se izviti suženjstvu treh različnih vrst, a eno v enem: suženjstvu lastnega razpoloženja, lastnih hipnih pogledov, lastnega živčnega sestava, ki vsi skupaj terjajo izpolnitev tega trenutka; suženjstvu, ki nastaja iz prevlade reči; suženjstvu besedi, ki skuša zavladati kot stvar sama na sebi. In kako kljub temu osvobajanju ostajati v mejah lastnega razpoloženja, lastnih pogledov, lastnega čustvovanja; dopuščati, da so reči sposobne za življenje izven moje domišljije; se združevati z besedo v novo enoto? 
Po pogrebu smo sedeli v salonu lepe hiše: Sipkotov oče, njegova teta, Robi, Rada in jaz. Pohištvo v staronemškem slogu, primerne podobe na stenah, majhni predmeti v vitrini, pogrnjena miza, na njej jedi in pijače, kozarci, skodelice, krožniki, vaza, svečnik. Če bi bil to film o Sipkotu, bi kamera primerno obletela navzoče, magnetofon bi sprejemal njihove samogovore, druga kamera pa bi iskala ilustracij po stenah in v vitrini; montažer bi iz vsega zlepil primeren filmček. Za začetek naše lepe planine, kjer se je ubil mladi planinec; za konec čedna fotografija rajnega in pogled na planine v okviru na steni. V drugem poizkusu sem začel tudi jaz z opisom oseb: oče, nekoliko siv, tršat, obvladujoč se, znan pravnik; predaval je zgodovino prava na univerzi; teta, zelo siva, koščena ženska, čustvena, brez znanega poklica; Robi, tenak, osebnost svoje vrste, izbrano oblečen, v tej družbi precej molčeč; Rada, čudežna bujnost ženskega telesa, in jaz, ki sem se moral venomer pogovarjati z očetom. Jedli smo, pili in jaz sem tudi kadil vmes; na mizo je prinašala debela Hana, dobri Sipkotov hišni duh.
Rada je sedela zraven mene, očetu nasproti. Pod dolgim miznim prtom je pritisnila svoje stegno ob moje. Prsi so se ji napenjale, oči iskrile, kar je kaj malo pristajalo na pogrebščino njenega dolgoletnega fanta (no, vsaj dve leti pa je hodila s Sipkotom).
V prvem zapisu, se spominjam, sem opisal najprej čudne spletke usode, ki je izračunala Sipkotovo smrt. S Sipkotom sva ležala na kopališču in se sončila; pogovarjala sva se z zaprtimi očmi; nič ne vem, o čem; a najine pogovorne teme so bile kaj preproste: ženske, šport, rekla-kazala v študentovskem klubu. Prišel je Milan. Ali grem z njim v hribe? Kdaj? Jutri. Bodi pameten, Milan, v tej vročini? Greš ali ne? Ne grem, ljubi Milan; raje se hodim kopat, igrat odbojko in uganjat norčije na kopališču. Pa nič, grem sam. Tu se je odločil Sipko, da gre z njim. Ne hodi, sem mu svetoval; februarja se je odpravil namesto mene Milko — in veš, da ga je zasul plaz. Mene čaka nekje gospa smrt. Če mene ni, pobere tistega, ki gre namesto mene. Sipko se je smejal in se zmenil z Milkotom, da gresta. Potem smo ju iskali skoraj teden dni. Nekdo ju je našel v grapi pod steno, koder sploh ni bil predviden vzpon. Očitno sta se zaplezala v dežju. Ko smo ju nosili na pokopališču, je zaudarjalo iz krst. Rada je tako resna stopala za svojci; čedna, ni kaj. Všeč mi je bila že od vsega začetka, a bila je Sipkotova — in mi smo sklenili, da se nekako držimo pravila: ne želi bližnjega ženske, saj je drugih dovolj; babo zmeraj dobiš, prijatelja pa ne.
V prvem zapisu — to se prav dobro spomnim — sem obravnaval pravi častni kodeks glede na odnose do žena in ljubic prijateljev; grozno.
V drugem zapisu sem sicer opisal, kako se je prilepila s stegnom na stegno, a tu se je vse skupaj tudi nehalo. Zdaj bo pa čas povedati po pravici. Medtem smo vendar vsi dozoreli, celo papir.
Zdaj je izginil iz spomina pogovor z očetom; izginili so prihodi in odhodi Hane, ki je nosila na mizo; teta je ostala samo kot srebrno in črno ozadje (skoraj beli lasje in črna obleka); še Robi, naš stari družabnik, je obledel kot stara fotografija. Videz je bil čisto primeren, snažen, salonski. Prt je bil iz belega damasta z robom lepo razporejenih cvetlic v oranžni in modro-zeleni barvi. Čez ta prt so se srečevale moje besede z besedami Sipkotovega očeta; skromno obujanje spominov, droben dogodek z majhno šalo, vse zelo dostojanstveno, predvsem pa primerno trenutku. Teta se je zdržala pripomb, tu in tam je tehtno prikimala ali se otožno nasmehnila. Robi je poslal čez prt kak »jasno«, »seveda«, »kajpak« — čisto mehanično. Okrog belega prta družba kakor mora biti, brez pravih stikov, a po obliki sodeč — brezhibna.
Šele kasneje sem se domislil, da je Rada spustila roke pod prt nekoliko pred hudičevim trenutkom. Da izpolnim pogrebščino z besedami, sem pripovedoval očetu prirejeno zgodbico o najinih strahovih pred hudim očetom (ko sva lumpala s Sipkotom, in to tik pred izpiti); v tej pripovedi je bila resnična samo osnova, vse drugo je bilo prirejeno ušesu žalujočega očeta, ki je izračunal, koga bo povabil po pogrebu na pogovor (dekle, ki je ostalo sámo — dekle, ki ga za časa Sipkotovega življenja ni priznaval; to je bilo prvo junaško dejanje izdelane osebnosti Sipkotovega očeta), koga bo naposled le sprejel v družbo (prijatelje, ki so bili bližnji preminulemu sinu) — ni pa premislil, kaj lahko iz tega nastane (a to je bilo drugo dejanje junaštva); naročil je Hani, kaj vse naj pripravi za jelo in pilo. Nad belim prtom sicer ni zavladala prisrčnost, pač pa primernost, ki nastaja iz vsestranskih popustov zaradi izrednih okoliščin. Stari mož je bil res prizadet, imel je dobre namene, vedel se je zelo demokratično; vse, kar je valovilo nad prtom, je bilo trdno režirano, predvsem primerno.
Zdaj že toliko vem o sestavljanju besed, da se smehljam tistim, ki mislijo, da je najvažnejše tisto, kar se godi.
Namreč, Rada me je sprva rahlo prijela med nogami, potem me je božala, dobro vedoč, kje je kaj, začela mi je odpenjati hlače; oče je ravno pripovedoval neko zgodbo iz svoje mladosti (demokratično, »tudi mi nismo bili svetniki«, ali kaj); ko je odpela tretji gumb; pogledal sem jo mimogrede: z bleščečimi očmi in še bolj bleščečimi zobmi izmed polodprtih ustnic je gledala naravnost v obraz pripovedujočega očeta.
Seveda, če bo kdo tole bral: nihče ne bo doživel isto kot isto, to ni mogoče. Prvič smo preveč različni po svojem miselnem in čustvenem ustroju. Drugič: zdaj nam paše to, tako, zdaj nekaj drugega, drugače. In še nesposobnost besede. Če ne bi tega istega pisal večkrat, tega morda sam ne bi vedel tako natančno.
Ko mi je odpela (v obrazu je imela veliko zanimanje za očetovo govoričenje) četrti gumb in segla v gate, nekoliko nervozno, raziskovala, skoraj nasilno, odkrila tisto, kar jo je zanimalo, potegnila tisto cev iz tekstila na prosto, pod sam prt, zgrabila ravno prav, potegnila kožo gor in dol; ko je uspela popolnoma, sem osupel zaslišal njen glas, namenjen očetu: »Tega mi pa ni nikoli pripovedoval …«
Ta pripomba je očeta prav prijetno razvnela.
Vražja roka, ki ve, kako se tej reči streže.
Oče, znamenit orator, kakor jih je malo v narodu brez tovrstne tradicije, je premolknil, zato da vidi odmev. Odmev sem moral biti jaz. V koreninah klinca ena stvar, na ustih druga; znajdi se. Iz dvoličnosti je treba prestaviti na igro. In kmalu zaključiti. Skoraj mi prihaja, pa mi zaradi očeta ne more priti. Skoraj sledim njegovi pripovedi, pa ne slišim več ko pol zaradi vražjega drkanja. Nisem ne tu ne tam; to so si ti hudiči dobro izmislili. Naivno žalujoča teta kima in si briše oči; veličastni pravnik govori čedalje bolj demokratično (saj z vsakim kozarcem raste njegova sposobnost); Robi ne ve, za kaj gre. Če mi pride — iz rok ji ga ne morem več vzeti —, bo vse v redu. Ata govori, lepo in artikulirano, baje ima celo neko vsebino, rep in glavo, kakor se reče. Leta te gledam, no, res te gledam skoraj dve leti, pa me takole iznenadiš; ko sem vajen, da iznenadim jaz. Kurba, zakaj si nehala? Že veš zakaj, a?
Rada, ona, tisto babje ščene, je natanko vedela, kdaj je treba nehati, kdaj mi prihaja, kdaj bi se lahko osvobodil.
Ata me zasužnjuje, če se temu tako reče, s svojim načinom; Hana se nasloni na letev širokega stola, ki je edini ostal prazen. Ne ve, da maje stegna sem in tja, nje ni, je in ni. Verjetno je za ata, ker ta edini gleda tja. Če se ne motim. Rada vzdržuje razdraženost, jo stopnjuje, izliv pa prihrani za pozneje. Jezen sem nanjo. Zgrabim jo za roko in se osvobodim. Previdno, da ne bi kdo opazil preko mize, spravim ud v tekstil, skušam zapeti šlic. Rada se smehlja, ona o tej reči ve še eno lekcijo več. Kdo bi si mislil, da si taka kurba? In da sem tudi jaz huda kurba, saj mi vse skupaj paše? Previdno, da ne bi opazili neprizadetosti, jo prvič v življenju, kako se to lepo sliši, potipam za stegno, grem po koži gor, vražja punca, kocine, hlač nima, noge ji gredo pa kar same narazen, mokra je. Pri tem se pogovarjam, pri tem pazim, da se ne bi izdal; vse skupaj ni po mojem okusu. Prevzame me celo nekakšna žalost.
Potem se poslavljamo sedem let. Teta in ata ne vesta, da se ne bomo nikoli več videli. Robi je prava marioneta, zelo prijeten človek. Rada bi pa rada, in to čimprej. Njeni prsti spolznejo, kadar le morejo, po meni, na pravem kraju.
V spominu se človek, ne da bi vedel zakaj, ustavlja večkrat na istem mestu.