Jelcin in druščina so tako med drugim obljubili, da bo Ruska federacija mednarodne notranje spore reševala z mirnimi sredstvi in se vzdržala vseh oblik groženj s silo svojim sosedam. Zavezali so se tudi, da bodo odprte mednarodne mejne spore reševali po načelih mednarodnega prava ob upoštevanju obstoječih mednarodnih pogodb. Najvišji predstavniki so tudi kot napačen obsodili koncept dveh različnih kategorij tujih držav, pri čemer nekatere obravnavajo kot »območje posebnega vpliva« oz. tako imenovano »bližnjo tujino«.

Doktrina »bližnje tujine«

Kaj se je s temi formalnimi obljubami zgodilo, vemo. Slaba tri leta po tem, ko smo v Palači Evrope v Strasbourgu nehali pokati z ruskim šampanjcem, so v Moskvi odjeknile eksplozije v stanovanjskih objektih. Dotlej neznani uradnik FSB Vladimir Putin je zamenjal Jelcina in ukazal, da se notranji spor v Čečeniji rešuje z zelo nemirnimi sredstvi.

Ah, boste morda zamahnili z roko, mednarodne obljube in sporazumi so samo mrtve črke na papirju. Pri tem, kar je pripeljalo do ukrajinske vojne, so jih kršili vsi po vrsti.

Morda. A zadnji stavek, o »bližnji tujini«, je ključnega pomena za razumevanje tega, zakaj je do napada v Ukrajini prišlo — in kaj je potrebno, da se vojna konča in da se vzpostavijo pogoji za trajen mir in stabilnost.

Ah, boste morda spet zamahnili z roko. Doktrina »bližnje tujine« nas v Sloveniji ne ogroža, saj se nanaša na bivše sovjetske republike in morda bivše članice Varšavskega pakta.

Ne veselite se prehitro. Da bi razumeli, kako elastično interpretira to doktrino Putin, se spomnite njegovih nedavnih razmišljanj o Petru Velikem in pravici Rusije, da si vzame, kar ima za svoje. Da se ji sline cedijo tudi po Balkanu — naši »bližnji tujini«, če hočete —, je več kot očitno.

Zakaj se je zgodila vojna

Razprave o vojni v Ukrajini in našem odnosu do nje so naporne, a potrebne. Naporne, ker so polne posploševanj in poenostavljanj, pa tudi poizkusov osebnih diskreditacij sogovornikov, če zmanjka argumentov. Razpravo pogosto poskušajo zreducirati na binarno polarizacijo, na spopad med pacifisti in rusofobi, kot se je to zapisalo časopisu Delo. To je netočno in nedostojno.

Sam odločno podpiram Ukrajino kot žrtev ruske agresije, a nikakor ne bi želel, da se me tlači v isti koš z vsemi, ki — na tej točki — mislijo podobno. Zavračam namreč oportunistični antiputinizem glede Ukrajine, ki v svoji politiki sicer brez sramu plonka Putinovo ideološko avtoritarno paradigmo, ki gradi na nacionalizmu, kulturnem boju in sovraštvu do drugačnih.

A ker je ta razprava vendarle zelo potrebna, saj pomaga oblikovati javno mnenje in stališča do krize, ki nas neposredno ogroža, se bom tokrat poskušal osredotočiti na to, s čimer se z drugimi sodelujočimi v razpravi strinjam, in ne samo na tisto, kar nas razdvaja.

Popolnoma se strinjam, naj se vojna čim prej konča, s tem pa tudi nepotrebno prelivanje krvi in uničevanje Ukrajine. Zaradi Ukrajincev, zaradi tisočev mladih ljudi, ki umirajo na obeh straneh fronte, in tudi zaradi širših varnostnih, ekonomskih, političnih in družbenih posledic vojne v Evropi in svetu. A da pridemo do trajnega miru, je treba razumeti, zakaj se je vojna zgodila.

Cinizem, ne argument

Precej je tistih, ki razloge bolj ali manj odkrito iščejo v Ukrajini. Res je, Ukrajincem lahko očitamo marsikaj. Od korupcije do težav z desnimi skrajneži kot tudi napačne poteze v odnosu do rusko govorečih državljanov.

A slika ni popolna, če ne analiziramo, kako se odnos Ukrajine do teh vprašanj spreminja skozi čas. Tudi ni popolna brez primerjave s tem, kako je s skrajneži, korupcijo in odnosom do drugače govorečih, mislečih in ljubečih na strani agresorja.

Protesti na Majdanu so odnesli najbolj korumpiranega ukrajinskega predsednika, ki je pobegnil v Rusijo. Ukrajinci so takrat jasno pokazali, da si želijo drugačne države in prihodnosti. Toda argument, da so skrajneži (v veliko večjem številu) tudi na drugi strani in da se Rusija še bolj brezobzirno obnaša do manjšin, ni nikakršno opravičilo za ukrajinske težave na tem področju. Kakršnokoli opravičevanje agresije s temi očitki je neverjeten cinizem. Če želijo Ukrajinci postati člani EU, potem bodo morali precej pospraviti po hiši — a ne pod grožnjo bomb in tuje agresije.

Argument, da Rusija v Donecku in Lugansku rešuje »svoje«, ne zdrži, če pogledamo, kaj se tam dogaja. Od »osvobojenih mest« ni ostal niti kamen na kamnu, v »osvobajanju« pa umirajo predvsem vpoklicani lokalni prebivalci, ki jih Putin — brez ustreznega usposabljanja in opreme — uporablja kot kanonfuter za doseganje svojih imperialističnih ciljev.

Grehi Zahoda so Putinu utrli pot

Odgovornost za vojno mnogi pripisujejo Zahodu, predvsem ZDA in Natu. Strinjam se, da imajo veliko masla na glavi. Cinizem, dvoličnost, kratkovidnost in nedoslednost zahodnih voditeljev že desetletja pripravljajo pogoje, ki jih Putin in putini brezobzirno izkoriščajo za svoje cilje. Od »vojne proti terorizmu« in tajnih operacij in zaporov CIA pa do Guantánama, vojn v Iraku in Afganistanu do neoliberalnega uničevanja ekonomske in socialne podstati, brez katere liberalna demokracija — ki je imajo zahodni voditelji vedno polna usta — ne more delovati in preživeti.

Trajnega miru in stabilnosti v svetu ne bo, dokler se Zahod ne bo pogledal v zrcalo in temeljito pometel pred svojim pragom. Grehi Zahoda so Putinu in putinom utrli pot, nikakor pa niso opravičilo za njihovo divjanje in agresijo. Svet ne bo ne pravičnejši ne varnejši, če bomo hinavce zamenjavali s pobesnelimi avtoritarci. Prav je, da smo kritični do sebe in do Zahoda. Razumem kritiko ZDA in Nata. Toda lepo vas prosim! Nehajmo te probleme in krivice reševati s projiciranjem plemenitih nagibov na fašistoidnega samodržca, kot da gre za cirilično reinkarnacijo Cheja Guevare.

Svet brez orožja …

Putinova agresija na sosednjo državo pomeni najbolj grobo in agresivno obliko uveljavljanja doktrine »bližnje tujine«. Putin je Ukrajino napadel, ker mu po tej doktrini pripada in z njo lahko počne, kar hoče.

Pred dobrega četrt stoletja je mednarodna skupnost od Rusije zahtevala, da se te doktrine vzdrži in jo obsodi. In jo tudi je obsodila. Danes pa velik del javnosti — tudi v Sloveniji — to doktrino ne samo sprejema, temveč jo jemlje kot legitimen razlog, da Rusija s svojimi sosedi dela kot svinja z mehom in jim ne dovoli, da se svobodno odločajo o svoji prihodnosti.

Ob solidarnosti do Ukrajine mnogi kažejo s prstom na dvolično brezbrižnost Zahoda glede drugih vojn in krivic v svetu. Od palestinskega vprašanja do pozabljene, več let trajajoče morije v Jemnu, za katero je odgovorna zaveznica Zahoda, avtoritarna teokracija Savdska Arabija. To se kaže tudi v odnosu do beguncev, kjer solidarnost delimo glede na veroizpoved in barvo kože. Tudi Zahod ni sramežljiv glede brutalnega uveljavljanja svojih interesov. Prav je, da to obsodimo. Strinjam se, da je to sramotno in nevzdržno. Strinjam se, da je treba te krivice popraviti. Ne jutri, ampak takoj — a ne za ceno in na račun ukrajinskih žrtev in trpljenja.

Popravimo vse krivice! Ne opravičujmo enih z drugimi. Zavrnimo cinični, na glavo obrnjeni kajpaonizem britanskega obrambnega ministra Rifkinda iz časov vojne v Bosni. Če bi pomagali Bosni, je takrat pokroviteljsko podučil britanske parlamentarce, to ne bi bilo fer do Angole in Kambodže, ki ju je svet že prej pustil na cedilu.

Sem odločno na strani tistih, ki si prizadevajo za svet brez orožja. Vendar svetujem previdnost glede naivnega apliciranja te plemenite aspiracije na konflikt med šibkejšim, ki se brani, in veliko močnejšim agresorjem. Edini, ki to vojno lahko v trenutku konča, je Putin. Seveda pa ni nobenih znakov, da bi bil to pripravljen storiti. Če nimamo vpliva na količino in uporabo orožja močnejšega, potem pomeni odrekanje pomoči šibkejšemu posredno vojaško podporo Rusiji. To ni moralna sodba, to je dejstvo. Trditev, da vojaška pomoč Ukrajini podaljšuje konflikt, je točna samo na najbolj cinični ravni. Če Ukrajini ne pomagamo, bo Rusija zmagala. Ukrajinski odpor proti agresorju je narodnoosvobodilni boj za preživetje. Mir za vsako ceno, ki bi priznal in legitimiral Putinove imperialistične ambicije, ne bi bil samo nedostojen, ampak predvsem ne bi prinesel miru. Ravno obratno. Putinu bi podaril odskočno desko za nadaljno agresijo in destabilizacijo sveta.

Hrana kot arzenal za destabilizacijo

Putin je napadel Ukrajino zato, ker je ključna za njegovo imperialistično politiko. Putin z našo pomočjo že leta in leta uporablja energente kot orožje za destabilizacijo sveta in njegovo ponovno preureditev po svojih željah. Za mir po svojih željah. Pax Kremliana. Z Ukrajino je v svoj arzenal dodal tudi hrano. Putin je za svoje cilje pripravljen ne samo pobiti vse Ukrajince, ki mu pridejo na pot, in za to žrtvovati na tisoče življenj lastnih mladih državljanov, ampak tudi izstradati polovico sveta.

Tega niti ne skriva. Konec aprila je kremeljsko trobilo RIA Novosti objavilo članek z naslovom Rusija ima proti Zahodu na voljo tudi veliko bolj zastrašujoče orožje od raket in članek pospremilo s fotografijo pšeničnih klasov. Lakota, ki je že danes verjetno neizogibna, bo pomorila na milijone ljudi, še več pa jih bo pognala v beg. Proti zahodu. To ni naključna posledica vojne v Ukrajini, temveč njen glavni namen že od samega začetka. Kakšne bodo posledice, si lahko predstavljamo, če begunsko krizo zadnjih let, ki je bila zlorabljena za to, da na oblast pripelje iliberalne avtoritarce v mnogih zahodnih državah, pomnožimo z deset.

Mir za vsako ceno, ki bi zamrznil status quo, je Putinova zmaga. Od tistega trenutka naprej bo svet prepuščen na milost in nemilost kremeljskemu samodržcu, ki lahko kadarkoli pritisne na sprožilec. Neglede na posledice — oziroma prav zaradi njih. Da je to tudi pripravljen storiti, je od 24. februarja več kot očitno.