Ker me nekega dne — konkretno 2. avgusta 2015 — ni bilo v Ljubljani, nisem mogel na koncert Patti Smith v Križanke. Zato sem torej moral v torek, 26. novembra 2019, nujno v Trst v Politeamo Rossetti. Da nadoknadim zamujeno.
Nikoli nisem bil njen orto fan, sem jo pa od daleč cenil. Da je bila punca od Roberta Mapplethorpa (1967–72), se mi je vedno zdelo tako mitsko. No, tudi glasbeno sem jo cenil, seveda. 
Še posebej pa se mi je prikupila pred tremi leti, ko je prikupno zmedena nastopila na podelitvi Nobelove nagrade za literaturo Bobu Dylanu in obtičala sredi komada A Hard Rain’s A-Gonna Fall.
Decentno poplesujoča dolgolasa sivolasa gospa pri svojih 73 letih (čez en mesec) je z zvestim glasbenim spremljevalcem Tonyjem Shanahanom predstavila unplugged prerez svojih največjih hitov. In koliko jih ima! In kako dobro zvenijo brez elektrike!
Koncert je bil res nepozaben.

Mittelevropejski miks

Začetek v mogočni dvorani Teatra Stabile del Furlanija-Julijska krajina, pod kičastim, a impozantnim, z oblaki poslikanim in z zvezdicami posutim stropom, je bil dramatičen in poetičen.
Kot marsikateri glasbenik, ki nastopa tu okoli in ga/jo fascinira ta mittelevropejski miks, se je tudi Patti Smith po uvodnih komplimentih na račun Trsta in Tržačanov čutila dolžno omeniti obiskovalce iz kdo ve kolikih držav: »… iz Hrvaške, Avstrije, Madžarske, Češke, Srbije, Nemčije, ZDA, Japonske …«
Ker navajam po spominu, sem morda katero od držav preslišal ali nehote dodal, ampak to je bilo do nekega premolka to.
Pomislil sem: »A na nas najbližje je pa pozabila? Šit, spet bomo travmirali!«
Pa ni pozabila: »… and from Slovenia,« je nazadnje dodala. (»Slovenia« z e-jem — kot se očitno vedno bolj prijema med tujimi, celo angleško govorečimi govorci — namesto z doslej uveljavljenim i-jem.)
Potem pa je takoj rekla, da bi rada prebrala »čudovito pesem slovenskega pesnika«.
V dvorani je v trenutku zahladilo, ko je kakih 5% Slovencev med približno dvatisočglavo množico v zmrznilo v napetem pričakovanju. Patti Smith bo brala slovensko poezijo? Sredi Italije? (No, na robu Italije.) Koga neki je izbrala?
Pomislil sem: Šalamuna bo brala! Koga pa drugega?
Ona pa se je vljudno opravičila, če bo slučajno narobe izgovorila pesnikovo ime in še kar dobro rekla: »Srečko Kosovel.«
A Small Coat. OMB! Majhen plašč od Kosovela!

Majhen plašč

V bistvu se nimamo kaj čuditi. Ob njeni 70-letnici jo je American Writers Museum opisal kot »a wild-child poet admired by freaks, outliers and outsiders«, ki pa je v desetletjih postala »the kind of literary artist she was unable to define«.
V prevodu Berta Pribca (Brian Henry: Adventures in Reading in Translation: Srečko Kosovel) seMajhen plašč glasi takole:

I would like to walk around
in a small coat of
words.

But hidden underneath should be
a warm, bright world.

What is wealth?
What is luxury?
For me it is this:
a small coat I have,
and this coat is like
no other.

No, na internetu najdem še en angleški prevod te pesmi — po mojem malo preveč umetelen —, ki jo je na svojem blogu prepesnil »multilingual writer, translator & visual artist, southern Slavic languages and literatures expert« Boris Gregoric. Pravzaprav ne vem, ali je Patti Smith odrecitirala tega zgoraj ali tega, ki sledi.
Skratka. Majhen plašč, drugič:

In the little coat
of words
I would like to walk.

And underneath,
a warm, bright world should be hidden.

What is wealth?
What luxury?
For me but one thing:
having my little coat
the coat unlike
any other.

Ponos. Poetični ponos.

V izvirniku, če ste pozabili, pa gre Plašček takole:

Jaz bi hodil
v majhnem plašču
besed.

Ali pod tem naj se skriva
topel, svetál svet.

Kaj je bogastvo?
Kaj je razkošje?
Zame je eno:
majhen plašč imam
in ta plašč ni nobenemu
podoben.

Če sem čisto odkrit, bil sem ganjen do solz. Bil sem ponosen, da sem Slovenec. Bil sem ponosen, da je bil Kosovel, slovenskega naroda sin — pa čeprav kraškega —, tako genialen. Bil sem ponosen, da stara pankerica oz. rokerica Patti Smith pred tako internacionalno publiko v Italiji recitira slovensko poezijo. Bolj sem bil ponosen, kot ob zmagi košarkarske reprezentance v Carigradu ali kot če gledam plapolajoče slovenske zastave v Planici.
Na stara leta postajamo ljudje priljudni in patetični. Pa saj je tudi Patti postala priljudna in patetična. Prijazno ves čas maha in prešerno skaklja in se dobrika publiki. Recimo, njeno znamenito, izvirno, na novo napisano besedilo leta 1975 že starega komada Gloria Vana Morrisona iz leta 1963, od katerega je ohranila samo refren — zlasti uvodni verzi: »Jesus died for somebody’s sins/But not mine« —, ni več (tako) provokativno ali celo blasfemično kot nekoč, ko je bila »G.L.O.R.I.A.« pravzaprav mišljena tista »in excelsis Deo«.

Krogi nazaj in navznoter

Krog trdega, ostrega rocka — vključno s protopunkom (ali proti punku, kakor hočete) — je sklenjen. Dezinstrumentaliziran. Prearanžiran. Dve akustični kitari in klavir — pa vokal, seveda, da je le glas prepoznaven — kljub omehčanosti in toposti zadoščajo za vso trdoto in ostrino. To je še vedno to. Gloria, In My Blakean Year, Dancing Barefoot, Pissing in a River, Beneath the Southern Cross, Because the Night, People Have the Power kažejo — še posebej v kontrastu z izvedbami oz. posnetki iz namenoma izbranih različnih obdobij —, kako tanka je meja med kantavtorstvom in trdim, ostrim rockom; kako tanka je meja med radijskimi hiti in lestvično muziko in tako imenovano alter sceno glasbenikov, ki nas izpod čela gledajo z izzivalno našobjenimi ustnicami; kako blizu sta si recimo Van Morrison in Bruce Springsteen; ali bog ne daj U2 in sama Patti — da ne omenjam Rilkeja in Kosovela, kar noben komparativist ne bi pomislil niti v najbolj divjih sanjah, ali celo Mapplethorpa in Instagrama.
Vse je je ujemalo. Vse je bilo tako sugestivno. Pod tistimi modrimi oblaki in pod zvezdicami in med vpitjem folka, ki je navaljujoč pod oder skoraj preglasil ozvočenje. Res neponovljivo doživetje. Morda bi celo v življenju punk poslušal, če bi bila Patti Smith res botra — pa seveda ni bila. Bila je kvečjemu botra skoraj vsega. Ali vsemu.