Ameriški atentat na generala Kasima Sulejmanija je dogodek, ki je že in bo še sprožal številne komentarje. Tudi če ostane samo pri tem, kar se je zgodilo doslej. To sicer ni zelo verjetno. Iran že napoveduje povračilne ukrepe.
Kar je bilo pričakovati. Trumpova trditev, da so Sulejmanija ubili ne zato, da bodo začeli vojno, ampak zato, da jo bodo končali, je smešna. Čeprav verjamem, da se Trumpu zdi resnična. Kot tudi mnogi Američani. Trump je namreč tako kot milijoni Američanov prepričan, da je svet v lasti ZDA. Ki lahko počnejo, kar jih je volja. Tisti, ki smo kdaj živeli v ZDA, to držo poznamo iz prve roke. Vemo, da številni Američani, ko gre za svet in položaj Amerike, menijo, da si imajo pravico in dolžnost podrejati druge države. Od njih zahtevati, da počnejo to, kar ustreza njim. In jih kaznovati, če tega ne naredijo. Američani so prepričani, da imajo pravico do vmešavanja v notranje zadeve katerekoli države na svetu. In če ta država ne ravna po navodilih ZDA, se postavljajo v vlogo nekakšnega mednarodnega policaja.
ZDA so si v mednarodni skupnosti uzurpirale položaj, da si lahko po lastni presoji kadarkoli privoščijo kršitev mednarodnih pravil. Katerih upoštevanje sicer sama zahteva od vseh drugih držav.
Samoumevnost ameriške logike
Kaznovalne ukrepe ZDA utemeljujejo na logiki, da so to in to zahtevale od te in te države. In ker ta zahtevanega ni naredila, jim pač ne preostane drugega, kot da uvede povračilne ukrepe. V najrazličnejših oblikah. S carinsko vojno. Da z bombardiranjem širi domnevno svobodo in demokracijo. Da izvede atentat na motečega politika. Itd.
Skratka: ko gre za vlogo ZDA v svetu, so Američani brez stika z realnostjo. Tako kot so bili brez njega ob odločitvi za likvidacijo Sulejmanija. To dokazuje predpostavka, da bo Iran mirno prenesel atentat na drugega najpomembnejšega človeka v državi. To je tudi nekaj, kar Trump na različnih področjih dokazuje že ves čas svojega mandata.
A to je samo ena od skrb vzbujajočih dimenzij. Druga, še bolj zaskrbljujoča pa je mednarodna samoumevnost ameriške logike. Da mednarodna skupnost nanjo pristaja brez ugovorov. Ta mednarodna samoumevnost je med največjimi uspehi ameriške zunanje politike.
ZDA so si v mednarodni skupnosti uzurpirale položaj, da si lahko po lastni presoji kadarkoli privoščijo kršitev mednarodnih pravil. Katerih upoštevanje sicer sama zahteva od vseh drugih držav. Kajti: vsaka druga država, ki bi organizirala, izvedla in priznala umor politika tuje države, bi bila s strani mednarodne skupnosti deležna vsaj obsodbe, zelo verjetno celo določenih ukrepov. V primeru Sulejmani pa mednarodna skupnost razpravlja o tem, kaj bo zdaj storil Iran.
Problem je zdaj Iran. Ne ZDA.Mednarodna skupnost kot nedorasli otroci
Kar je problematično iz več razlogov. Najprej zato, ker mednarodna skupnost skozi takšno delovanje zamuja priložnost, da bi se postavila na pravo stran. Kar počne že skoraj redno. V konfliktu med ZDA in Kitajsko ali med ZDA in Iranom bi se mednarodna skupnost namreč morala postaviti na stran Kitajske oz. Irana. Pa ne zato, ker bi bili ti dve državi komu bolj simpatični od ZDA. Ampak zato, ker sta žrtvi mednarodnih izpadov ZDA.
In drugič, s takšnim delovanjem mednarodna skupnost pošilja ZDA signal, da so izvzete iz pravil. Da lahko počnejo, kar hočejo. Še več, da lahko postavljajo pravila mednarodni skupnosti. Ki ji zato, da ne bo postala žrtev revanšističnih ukrepov ZDA, ne preostaja nič drugega, kot da ZDA uboga.
Odvračanje pogleda od izpadov ZDA uvajanje logike pocestnih band v mednarodno skupnost. Kar je banditizem. Katerega ključna dimenzija je umikanje trenutno najmočnejši bandi.
Ubijanje sovražnikov
Takšno instrumentaliziranje mednarodne skupnosti s strani ZDA bo seveda rojevalo odkrite odpore v državah, ki se še imajo za suverene države z enakopravnim položajem v mednarodni skupnosti. To pa pomeni povečevanje napetosti in konfliktov.
Tovrstne konflikte bi bilo konstruktivno reševati z omejevanjem mednarodnih izpadov ZDA. Tistim, ki kršijo pravila, je treba postaviti meje. In njihove kršitve sankcionirati. Ne pa gledati proč. Ker te je strah konfliktov.
Enako nujno bi bilo razumeti, da je odvračanje pogleda od izpadov ZDA uvajanje logike pocestnih band v mednarodno skupnost. Kar je banditizem. Katerega ključna dimenzija je umikanje trenutno najmočnejši bandi. In ta položaj imajo v mednarodni skupnosti trenutno ZDA.
In nazadnje: ključno je tudi razumeti, da takšno delovanje mednarodne skupnosti nima nič skupnega z demokracijo. Ubijanje svojih sovražnikov je mednarodno prepoznano kot odsotnost demokracije, značilna za totalitarne države. Ubijanje svojih sovražnikov zunaj lastne države pa celo kot terorizem.