V romanu Ledeni teden francoskega pisatelja Pascala Brucknerja se na ladji Marseille–Istanbul srečata dva para: zaročenca Béatrice in Didier iz srednjega razreda pariških izobražencev, ki odhajata v Indijo po duhovne spodbude in eksotične dražljaje, ter nekoliko čudaški, cinični paraplegik Franz z mlajšo, izzivalno in zapeljivo partnerico Rebecco. Franz začne Didieru razkrivati burno zgodovino razmerja z Rebecco — od nore zaljubljenosti do najrazličnejših spolnih igric. Rebecca sama provocira Didiera, ki vedno bolj podlega njenim čarom in sili Béatrice v nemogoč položaj. Kočljivi odnosi med četverico dosežejo vrhunec na silvestrsko noč, ko se sredi zabave ljubimci hočeš nočeš soočijo z resnico o sebi in svojih ljubezenskih utvarah.
Pascal Bruckner (1948) je esejist in romanopisec. Večina njegovih del je posvečena kritiki družbe in kulture. Ledeni teden je v prevodu Jaroslava Skrušnýja izšel pri Beletrini. Po romanu je Roman Polanski leta 1992 posnel film Bitter Moon.

Pascal Bruckner: Ledeni teden | Iztegnjena roka

Pa sva prišla do konca te žalostne sage, kot vam jo košček za koščkom pripovedujem že tri noči. V devetem mesecu mojega prostovoljnega celibata, na vrhuncu razsipnosti in uživaštva, me je po razvratni pijanski noči navsezgodaj zjutraj na označenem prehodu za pešce podrl avto; z zlomljeno golenico sem se znašel v bolnišnici. Zdravniški stan mi je omogočil posebno enoposteljno sobo, z nemajhnim užitkom sem si predstavljal dva tedna prisilnega počitka, ki jima bo sledil še mesec okrevanja in rehabilitacije, v mislih sem že prešteval denar za povzročeno škodo, ki ga bom z obrestmi vred izpulil neprevidnemu šoferju.
Minil je teden dni; sredi popoldneva so se plaho odprla vrata in vstopila je oseba ženskega spola. Vsaj minuto ali dve mi ni uspelo prepoznati čedne zagorele ženske rahlo vzhodnjaškega videza. S kančkom razočaranja sem nazadnje le ugotovil, da gre za Rebecco.
»Ti tukaj? Torej nisi naredila samomora?«
Ob žaljivki je prebledela, ni mi hotela pogledati v oči.
»Ne še …, najin skupni prijatelj M., ki sem ga srečala na Bulvarju svetega Germana, mi je povedal, da si v bolnišnici. In sem te prišla obiskat.«
Le kako me je po gnusni prevari, ki sem ji jo zagodel, sploh še hotela videti? Vendar se nisva pogovarjala o moji potegavščini in bridkih posledicah, ki jih je potegnila za seboj. Rebecca mi je povedala, da je pol leta preživela v nekem kibucu v Izraelu, blizu libanonske meje. Bila je veliko lepša od podobe, ki sem jo hranil v spominu, bolj krhka, s prefinjeno paleto novih kretenj in izrazov, ki so govorili o nenadni in burni dozorelosti.
Prišla je tudi naslednjega dne in nato redno vsak dan. Povedati ji nisem imel nič lepšega od tega, kar sem ji govoril že poprej, kmalu sem ravnal z njo naduto in prezirljivo kot nekoč. Neke nedelje, ko sem se rogal njenim vztrajnim obiskom, se mi je postavila po robu:
»Menda me ne boš spet žalil?«
»Glej no, napihnjena žaba bi se rada usajala!«
Obraz ji je otrdel, oči je priprla, da so bile videti le še kot reže na naoknici.
»Zbogom,« je hladno rekla, »ne boš me videl nikoli več.«
Nagnila se je nadme, da bi me poljubila, čutil sem njene roke, ki so otipavale ogrodje moje postelje – z obeh strani sta me varovali ograji, pričvrščeni z zatiči –, drugega nisem videl, ker sem jo gledal naravnost v oči. Ob zvenu njenih besed me je spreletel nenavaden srh. Potem se je odpravila proti vratom. Ne vem, ali je bila to le reakcija bolnika ali me je obšla trenutna slabost, vsekakor sem jo poklical nazaj.
»Počakaj, vrni se!«
Iztegnil sem roko in se pri tem z vso težo naslonil na ograjo. Obrnila se je in mi tudi sama ponudila roko. V trenutku, ko naj bi se najini prsti prepletli, je roko odtegnila. Še bolj sem se nagnil naprej, stopila je še korak nazaj. Pogledal sem jo: hudoben nasmešek ji je pačil poteze na obrazu. Igrala se je z mano, upala si je igrati z menoj, ker sem bolan! Umaknil sem roko. V istem hipu jo je zgrabila in potegnila k sebi. Z vsem telesom sem obvisel na posteljni stranici.
»Nehaj me vleči, trapa, boli me!«
Z obema rokama mi je zgrabila roko, kot da mi jo hoče izpuliti. Takrat pa je stranska ograja, ki naj bi me varovala, z zloveščim treskom popustila – zrahljala je zatiče – in z višine bolniške postelje sem treščil na tla.
Spreletel me je drget, ki se je sprožil sredi ledij in mi kot ledena strela šinil od nog do glave, kot kristalna čaša sem se prelomil na dvoje. Ležeč na ledenih ploščicah sem, preden sem padel v komo, zaslišal ženski glas, ki mi je šepetal v uho:
»Ubogi tepček, si mislil, da sem pozabila?«
Najbrž ste zlahka uganili posledice te nezgode: zaradi poškodbe hrbtenice sem ostal hrom od pasu navzdol, brez nog in brez erekcijskih živcev. Dvakrat so me operirali, največji specialisti so se izmenjavali ob mojem vzglavju; vse zaman, zlom je bil prehud, ohromelost neozdravljiva. Dva meseca sem ostal v bolnišnici, ležeč med dvema jeklenima pregradama, preboden z drenažnimi cevkami, noč in dan so mi zabadali injekcije in mi vbrizgavali plazmo. Pripet na te varuhe življenja sem se počutil kot preobremenjena telefonska centrala, ves ljubi čas sem preklinjal medicino in njeno duhovščino, lažne nadangele v belem. Čeprav sem dobro vedel, da je za nesrečo kriva Rebecca, sem poskusil zavoljo malomarnosti tožiti zdravstveni zavod; dežurno sestro sem dolžil, da je slabo pričvrstila zatiče pri posteljni ograji, kar je povzročilo moj padec. Niti enkrat mi ni prišlo na misel, da bi prijavil pravo krivko; mogoče zato, ker sem globoko v sebi občudoval njeno podlo maščevanje. Tožbo sem dobil in prejel zadoščenje: uprava javnih bolnišnic mi je do konca življenja dolžna izplačevati mastno mesečno odškodnino. Odtlej sem bogataš: dva kvadratna metra postelje in invalidski voziček s prelepimi jeklenimi žlebiči so zdaj ves moj svet. Rebecca mi jo je pošteno zagodla, ponižana ženska je dobila zadoščenje za neznansko gorje, ki sem ji ga prizadejal.
Čudna reč: na vsak način me je hotela sama negovati, posvetila se mi je z občudovanja vredno predanostjo, brez oddiha je noč in dan skrbela zame; telesno ponižanje ji namreč ni bilo dovolj, zvitorepka je v glavi kovala še vse drugačne načrte. Usedla se je celo v srce moje matere, ki je kar ni nehala blagoslavljati in ji peti hvalnic. Stekel je postopek zasužnjevanja. Nad mano je imela tolikšno moč, kot ga ima lahko nad starcem samo mlada in sprijena punca. Naivno sem mislil, da sem dovolj pri močeh, da jo bom užugal in si jo pokoril, če se bom le dovolj potrudil. Toda položaj se je zasukal: zdaj sem bil na zgubi jaz. Ta ping pong je postal moja drama.
Hja, je zavzdihnil Franz, kot da bi me klical za pričo nestalnosti zemeljskih darov, predolgo sem verjel, da lahko živim nekaznovano; ko pa je prišla kazen, je nisem prenesel. Na Rebeccino ljubezen sem se zanašal kot na najtrdnejšo valuto. Toda drugi niso nikoli tako zelo zaljubljeni ali tako zelo brezbrižni, kot si predstavljamo. Odkar sem izključen iz kroga zdravih, se je vsa moja vitalnost preselila v usta, v to klepetavo in slinasto žrelo, ki zeva na vrhu človeške razvaline. Okrušek na vozičku opotekajočega se življenja, skrčen na majhen format prsnega koša, s preveliko glavo, nataknjeno na drobceno oprsje, z negibnimi in mršavimi nogami in mrtvim spolovilom, mlahavim svaljkom, ki počiva v miru svojega dlakavega gnezda. Zunanji svet zame naenkrat ni več obstajal, ker mu preprosto nisem več pripadal. Kje so bili zdaj samozavest in ponos nad lastno spretnostjo, vera v uspeh, prepričanje, da mi bo uspelo? Vse je na mah izpuhtelo. Iluzija o razuzdanem življenju se je razblinila na čereh invalidnosti. Nastopila je dolga noč solzá in kesanja.
Nekatere rane so znamenja še vse drugačnega in globljega malodušja. Vse, česar sem se v otroških grozah najbolj bal, se je zgrnilo name: nezgoda je potrjevala polom, ki mi je bil od nekdaj usojen. Premagan sem bil že veliko prej, preden sem se raztreščil na ploščicah bolniške sobe. Mar nisem že od vsega začetka sanjaril o porazu? Kaj nista moja sla po življenjskih užitkih, moje poželenje po ženskah izvirala prav v slutnji katastrofe? Usoda je udejanjila moraste sanje, iz katerih sem se naenkrat prebudil. Grenka primerjava dveh plati mojega življenja – najprej veličastna polnost brezmadežnega časa, zdaj pa praznina, jetništvo v ječarkinih krempljih – me je navdajala z nemočnim besom. Oklep brezskrbnosti, nasilja in ciničnega posmeha, ki mi je zagotavljal srečo, je popustil pred prvo nevšečnostjo: od groze sem zledenel že ob navadni vrtoglavici ali krču, drevenel sem ob tesnobnem prisluškovanju še tako neznatnim motnjam. V brezdelju so bile moje tesnobe še strašnejše, imel sem časa na prebitek, da sem lahko vrtal vanje in si jih še bolj grenil. Zaradi banalne, čeprav nepopravljive nezgode sem se počutil umazanega in ponižanega, žrtev ženske, ki sem si jo tako zelo želel pozabiti; preživel sem, vendar sem tonil vse niže in niže.
Kot da bi umanjkal sklepnik kamnitega loka. Prvo leto je bilo strašno: zanemaril sem svoj videz, da sem bil še najbolj podoben zapuščeni hiši. Bolezen me je dodobra preoblikovala v spako, kakršno vidite pred seboj. Moj obraz ni izžareval nobene svetlobe več, v tihem dogovoru s telesom je povsem posivel. Odmrli so živci, ki so me imeli nekoč v oblasti in povzročali, da mi je ud uhajal iz vajeti. Od vseh mogočih polomij me je doletela najhujša, moj zlom je bil popoln. Pri tridesetih sem postal starček, otopel v enoličnem življenju brez naključij. Sram me je bilo izgubljene moči, sram, da me neguje ženska, ki sem jo tako globoko preziral. Moje življenje je postalo pokopališče pokopanih upov. Sanjal sem o veličastni usodi, požel pa le smešno kazen: veliki hudobec je pristal na bolniški postelji.
A to še ni bilo najhuje: zdaj ko sem bil premagan, me je Rebecca ženska, Rebecca sirota, Rebecca priseljenka zares zasovražila: v meni, nadutem buržujčku, je odkrila sovražnika, krivega vseh njenih nadlog, in se me lotila z mirno vestjo pravičnice, ki trdno verjame, da je njena mržnja upravičena in hvalevredna in ji bo zato v neznansko uteho. Po zavrženosti rablja sem zdaj izkušal še zavrženost žrtve, nobena plat človeške izkušnje mi ni bila prihranjena. Zame je nastopil čas pokore. S tem, da me je pohabila, si je moja najdražja odprla pot, po kateri mi lahko uide in se znova razcveti, kar sem ji bil s svojo krutostjo onemogočal. Na novo je oživela: njena požrešna lepota je oživljala z vsako novo pojedino, medtem ko sem sam zaužil le grižljaj ali dva. Njen bleščeči vzpon se je hranil z mojim zatonom. Rebecca: ob tem imenu mi je v ušesih donelo od tesnobe. 
Hladnokrvno, z oholo samozavestjo velikih zločincev je zahtevala, naj jo omožim. Hotela se je okoristiti z visoko zavarovalnino, rada bi živela na moj račun, opustila svoje začasne službe in se znova oprijela študija plesa. Za povračilo se je obvezala, da mi bo nudila vso potrebno nego in skrb. Zavedajoč se, da sem igro izgubil, sem privolil; toliko prej, ker je tudi moja mati, ki si po moževi smrti ni nikoli opomogla, hudo zbolela in so jo dali v hospic. Poročila sva se, takoj ko sem zapustil bolnišnico, in si na desnem bregu najela trisobno stanovanje, ki ga je Rebecca sama opremila; zase je pridržala orientalsko okrašeno sobico. Zaživela sva v skupnosti; sama je vodila družinske finance, vsak teden mi je odmerila nekaj malega žepnine. Po mesecu dni je pod pretvezo, češ da morava varčevati, v resnici pa zato, ker je hotela nedeljeno vladati, odpustila negovalko. Vsako jutro me je okopala, me iz postelje preselila v naslanjač in me oblekla. In vsako jutro sem moral poslušati neskončen seznam njenih pritožb, ki jih je naštevala med hojo, govoreč v nekakšnem posvečenem zanosu, ki so ga navdihovali meseci jeze in prisilnega molka. Bile so to ostro zašiljene pridige, ki so me prebadale z maščevalno zgovornostjo in me silile, da sem ponižno sklanjal glavo, osupel nad gromozansko količino svojih grehov …