Všeč mi je ideja uporniškega in profesionalnega razveljavljenja sovražnega prevzema RTV, ki si ga je privoščila Janševa vlada in si s tem naredila ozimnico za iliberalno spodkopavanje svobode medijev iz opozicije.

“Nikogaršnji hlapci”

Sinočnja stavkovna poročila — Dnevnik in Odmevi — so bila v svoji subverzivnosti verjetno eden od najzanimivejših primerkov informativnega programa, kar smo jih kdaj videli.

Da sta voditelja Saša Krajnc oz. Tanja Starič nosila majico z napisom “nikogaršnji hlapci”, je bil vsekakor nepozaben televizijski prizor. Kot je bilo nepozabno tudi to, da so na dolgo in široko poročali o stavki in zborovanju na Kolodvorski in citirali izjave protestnikov in podpornikov. Večinoma v majicah z napisom “nikogaršnji hlapci”. Igor Bergant — v majici “Studio City” — je kot gost v Odmevih prispeval odlično tirado. Vsi so bili dobro uigrani in dostojanstveni.

To so bila partizanska poročila. Svobodno informacijsko ozemlje sredi okupirane Ljubljane ali vsaj okupirane Televizije. To so bile informativne vsebine, ki so jih pripravili ljudje, ki se ne zmenijo za navodila in mnenja politično vsiljene urednice ter stališča in ukrepe politično nastavljenega generalnega direktorja — kaj šele za ideološko platformo politično požegnanega Programskega sveta.

Obupano je vila roké

Gledal sem Dnevnik in Odmeve in si predstavljal odgovorno urednico Jadranko Rebernik, kako potuhnjena v svoji pisarni, da ne bi koga srečala, obupano vije roké in gleda poročila, ki so si jih novinarji — namreč tisti, ki jih je “jebeno več” — kratko-malo prisvojili mimo nje.

Ona ima formalno polne, vendar zaradi upornosti novinarjev in drugih urednikov omejene pristojnosti, kaj šele vpliv. Kolektiv si zdaj njej in celemu vodstvu RTV navkljub jemlje svobodo, ki jim pripada.

Zanimivo, tudi MMC je skoraj takšen kot prej. Ne samo včeraj. Po pričevanju ene od novinark MMC “Pirkovič svojega dela skoraj ne opravlja oz. ga opravlja zelo selektivno”, “z uredniškimi intervencijami na točno določene politične teme, ki jih niti ne želi vsebinsko pojasnjevati”. In še, pazite:

“Večina novinarjev MMC ga ni videla niti enkrat v živo. […] Urednika smo kot aktiv MMC večkrat pozvali k sestanku, da bi nam predstavil vizijo delovanja in način našega sodelovanja, vendar smo ostali brez kakršnegakoli odziva.”

Napaka

Situacija na RTV Slovenija je razveseljiva ilustracija zmotnosti Janševe teze, da ni res, da posameznik v vojni z mediji ne more zmagati.

Dezinfekcija, kot si jo je v funkciji očiščenja in pomlajenja javnega zavoda — ki ju je res (bil) potreben — zamislila vsak čas že bivša vlada, se je sprevrgla v brutalno in nesmiselno deratizacijo. Ta pa je med novinarji sprovocirala backlash brez primerjave.
​{embed_info_box}202656{/embed_info_box}

In vse to se je zgodilo samo zato, ker je hotel presvetli Janša urbi et orbi dokazati, da lahko zmaga v tej vojni z mediji in s tem konkretnim medijem. Ker da pa kao pogumen in neuklonljiv — v resnici pa zgolj trmast, lahkomiseln, neveden, maščevalen človek že ne more zmagati tako, da zbeži pred sovražnikom.

Ah, amaterji …

Ne vem, kako se bo ta konfrontacija končala. Ne vem, kaj bodo kolegi dosegli. Držim pesti zanje — da jih bom lahko potem sesuval naprej —, vem pa ne zagotovo.

Vlada ni šla v vojno z RTV na vrat na nos, vsekakor pa je šla z glavo skozi zid. Razmislili so o skoraj vseh podrobnostih, samo na to niso pomislili, da novinarskemu kolektivu za nič na svetu ne moreš vsiliti odgovornega urednika oz. urednice in/ali urednika, ki ga ne marajo in ne prenašajo, ne cenijo, nočejo. Tudi onadva nista na to pomislila. Da brez soglasja ne bosta mogla nič, ker ju ne marajo. Pa če se onadva sama in vsi njuni gospodarji na glavo postavijo.

Ah, amaterji …