Janša v praksi dokazuje, da enopartijska diktatura ni samo stvar enopartijskega političnega sistema. Dokazuje, da lahko enopartijska diktatura uspešno deluje tudi v sistemu večstrankarske parlamentarne demokracije. Kjer načeloma nima kaj iskati ali celo s tem ni združljiva.
To ima tako teoretske kot praktične razsežnosti.
Kar zadeva teoretske perspektive, ki jih Janševa praksa odpira, je treba vedeti, da to ni nič novega niti originalnega. To nam je predaval že prof. Adolf Bibič pri obči politologiji in zgodovini politične misli na takratni FSPN. Navajal je primere, ko večstrankarski politični sistem ni bilo sredstvo, ki bi družbo varovalo pred monopolizacijo politične moči. Pred zlorabami politične moči. Ali pred blokiranjem demokratičnih procesov.
Kljub retoriki o vgrajenih mehanizmih za onemogočanje koncentracije moči v rokah ene stranke je parlamentarni politični sistem lahko odlično sredstvo za doseganje prav te koncentracije moči. Parlamentarna demokracija lahko deluje kot enostrankarski sistem. Iz različnih razlogov. Ker druge stranke nimajo možnosti delovanja. Ker jim delovanje preprečijo. Ker tovrstno delovanje razpustijo. Ipd.
Koalicijske stranke so v strahu pred predčasnimi parlamentarnimi volitvami, ki nekaterim ne bi omogočile vstopa v parlament, samo še nemočni opazovalci enopartijske diktature SDS. Koalicijske stranke si dovoljujejo, da jih SDS prestavlja sem in tja. Izrablja tako in drugače.
Bil. Je. In bo.
Janša že vse od prevzema oblasti natančno ilustrira te probleme. Ne verjamem, da zato, ker bi se še spomnil Bibičevih predavanj. Verjetno zato, ker je Janša človek enopartijske diktature. Bil. Je. In bo. Da je bil, se dobro spomnimo tisti, ki smo ga v času njegovega študija opazovali na delu v takratni osnovni organizaciji ZSMS.
Da je človek enopartijske diktature, dokazuje Janša tudi kot predsednik vlade. Ni pričakovati, da bo ta politični stil kdaj spremenil. Opazovanje njegovega delovanja kaže prav nasprotno. Da se ta stil krepi. Kot se krepita njegov položaj in njegova moč.
Konkretnim primerom je komaj še mogoče slediti. Vrstijo se dnevno. V oblikah in razsežnostih, ki bi zvenele kot nesmiselno pretiravanje, če bi jih kdo napovedal. Kot nekaj, česar kot politik nihče pri zdravi pameti ne bi počel. Ker tega ne počne noben politik. Zasipava državljane s tviti, v katerih kaže nivo svojega načina političnega razmišljanja. Zavestno rine v konflikt z mediji in ga direktno imenuje vojna. Izvaja politične čistke v represivnih aparatih države. Se brez zadržkov dela norca iz koalicijskih partnerjev. S katerimi se je dogovoril za projektno delo. Brez odpiranja političnih tem. Dela na projektih sicer ni videti nikjer. Odpiranje političnih tem pa je na sporedu vsak dan. Celo več političnih tem hkrati.
Pri tem mu nesebično pomaga zunanji minister. Najverjetnejši Janšev naslednik. Zanj je treba reči, da svojega učitelja v politični manipulaciji ne samo dosega, ampak tudi že presega. Tudi v zlorabljanju demokratičnih procesov. Kar dokazuje s svojimi pismi Evropi.
Konkretnim primerom enpartijske diktature SDS je komaj še mogoče slediti. Vrstijo se dnevno. V oblikah in razsežnostih, ki bi zvenele kot nesmiselno pretiravanje, če bi jih kdo napovedal.
Ne samo cilj, tudi sredstvo
Enopartijska diktatura SDS deluje po logiki »kaj nam pa morete«. Pa ne samo deluje. S to logiko SDS izziva druge stranke. Ki so v tej igri očitno blokirane. Nesposobne. Dezorientirane. Ker če kdo dovolj nesramno in predrzno krši pravila igre, je reakcija na drugi strani zablokirano delovanje.
In tovrstna blokada v samostojni Sloveniji ni bila še nikoli tako očitna. Koalicijske stranke so v strahu pred predčasnimi parlamentarnimi volitvami, ki nekaterim ne bi omogočile vstopa v parlament, samo še nemočni opazovalci enopartijske diktature SDS. Koalicijske stranke si dovoljujejo, da jih SDS prestavlja sem in tja. Izrablja tako in drugače. Bebavo ponavljajo mantro, da zdaj ni čas za odpiranje političnih tem. Da je treba uresničevati projekte. V tem ponavljanju prednjači predsednica DeSUS. Pri čemer je članstvu počasi že tega dovolj. Dovolj te mantre. Njenega predsedovanja. In vlade.
Enopartijska diktatura pa ni blokirala samo koalicijskih partnerjev, ampak tudi opozicijo. Ta si je nakopala na glavo zgodovinsko blamažo, ko ji je preiskovalno komisijo o nabavi zaščitne opreme izpred nosa speljala SDS. Ali je opozicija mislila, da bo Janša na njene grožnje z ustanovitvijo preiskovalne komisije o nabavi zaščitne opreme, odreagiral s prestrašenostjo? Ali z umikom?
Če je opozicija to mislila, je s tem samo dokazala, da ne pozna ne Janše ne SDS. In da ne zna politično misliti. Niti delovati. Vsaj ne proti Janši. Njemu je namreč v največje veselje izkoriščati projekte nasprotnikov. Nekako tako kot v vojni.
Ker on se ne gre vojne samo z mediji. Ampak s celotno slovensko družbo. In temu služi enopartijska diktatura SDS. Ta namreč ni samo cilj. Ampak tudi sredstvo.