Nekaj dni pozneje so sledile sankcije proti Rusiji.

Čas bo pokazal

Sankcije so imele en sam cilj: zlomiti rusko gospodarstvo in prisiliti Putina, da takoj preneha z nesmiselno vojno v Ukrajini. Čas bo pokazal, ali te sankcije res uspešno pritiskajo na Putina ali pa bodo za svetovno gospodarstvo samo bumerang.

Statistika nič ne pomaga

Mnogi politični in gospodarski analitiki ugotavljajo, da so se ekonomske sankcije v zgodovini izkazale za sporne, saj praviloma najbolj škodujejo civilistom in civilni družbi, ki z vojno praviloma nima kaj dosti. Analize tudi kažejo, da škoda, ki jo sankcije povzročajo, pogosto ne vodijo k zastavljenemu političnemu cilju. Toda čeprav statistika ne podpira sankcij, se je njihova uporaba — kot orodje za discipliniranje nasprotne strani — v zadnjih desetletjih razširila. 

A dejstvo ostaja: zgodovina sankcij je v veliki meri zgodovina razočaranj.
​{embed_info_box}197478{/embed_info_box}

Kam bo zgodovina uvrstila aktualne sankcije proti Rusiji, bomo vedeli šele prihodnje leto ali čez desetletje. Kar je tokrat presenetljivo, je hitrost, obseg in velikost ciljev teh, ki se s sankcijami borijo proti Putinu. Že to dela te sankcije izjemne. Za sveženj sankcij so se odločile ne samo ZDA in EU, temveč tudi mnoge druge države, tudi nevtralne in tudi nekatere azijske zaveznice. Vse to se je zgodilo precej hitro v nekaj valovih po vdoru Rusije v Ukrajino — prvi sveženj že po štirih ali petih dneh.

V globalnem merilu

Države, ki so bile pred tem tarče mednarodnih ekonomskih sankcij, so bile v primerjavi z Rusijo majhne ali srednje velike, predvsem pa manj pomembne — Iran, Venezuela, Severna Koreja, tudi talibanska vlada v Afganistanu. Resda so bile akterji v svojih regijah, v globalnem gospodarskem merilu pa niso bile pomembni igralci. To za Rusijo seveda ne velja. Rusija je velika in zelo povezana s svojimi sosedami in s svetom. 

Zato se tokrat razen z vladnimi, političnimi sankcijami zavezniških držav soočamo tudi z masovnim, celo globalnim odzivom zasebnega sektorja. Izjemno število zasebnih gospodarskih družb je zapustilo Rusijo in se na ta način pridružilo ukrepom za prekinitev vojne v Ukrajini. Ti odhodi pa seveda ne prizadevajo samo ruskega gospodarstva, temveč tudi rusko civilno družbo in njihovo zasebno gospodarstvo, njihove dobavitelje, storitvene partnerje, podizvajalce. 
​{embed_info_box}197479{/embed_info_box}

Kombinacija

Kombinacija sankcij držav in zasebnega sektorja so sprva vlivale upanje, da Rusija in ruski državljani tega ne bodo preživeli. Prepričani smo bili, da bo to zanje prevelik šok. A njihov odziv je bil presenetljivo hladen. “Bomo pa kupovali ruske izdelke, podpirali rusko gospodarstvo, trgovino,” so se glasili odzivi z ruskih ulic. Rusi se na odhod Ikee, McDonald’sa, vrhunskih modnih znamk, tehnoloških velikanov in vseh, ki so zaprli vrata svojih poslovalnic v Rusiji, odzivajo precej složno in hladno. Hkrati pa bodo ti ukrepi vplivali na poslovno uspešnost tistih, ki so odšli in zaprli svoje dejavnosti v Rusiji.

Paradoks ukrepov

Dejstvo, da PayPal, Mastercard in Visa v Rusiji trenutno ne delujejo, ima pomembne posledice za veliko liberalnih Rusov, ki zdaj bežijo iz države, saj imajo hude težave z dostopom do denarja in prihrankov, ker njihove bančne kartice preprosto ne delujejo. Pobegnili so v Srednjo Azijo, Gruzijo, Azerbajdžan, Finsko, Uzbekistan, Turčijo. Odziv zasebnega sektorja in njegove sankcije v Rusiji v resnici močneje vplivajo na rusko civilno družbo, kot je ta pripravljena priznati.

Paradoks ukrepov zasebnega sektorja je predvsem v tem, da ga najbolj čutijo tisti, ki bi lahko bili hrbtenica protivojnega razpoloženja v Rusiji. In pri tem je treba omeniti tudi športnike in umetnike, ki so izločeni iz skoraj vseh mednarodnih tekmovanj in sodelovanj.

Pomen svobode in vse njene razsežnosti razumemo šele takrat, ko nam nekdo svobodo omejuje. Razen Putina, seveda — ker on že dolgo ni svoboden.
​{opomba}197480{/opomba}