Rubrike
#nove knjige #branje #odlomek
Paolo Cognetti: Čas ledenika. Dva dneva ponosa ob Vnebovzetju [odlomek]
Logo 16.08.2020 / 06.05

Je bližje resnici tisti, ki se povzpne na najvišjo med osmimi gorami? Ali tisti, ki ves čas samo hodi po gorah okoli nje?

»Paolo Cognetti se v literaturi zavzema za pristen odnos z naravo, obenem pa deluje tudi kot okoljevarstveni esejist v skrbi za ohranitev gorskih habitatov kot zibelk človekove refleksije.«

Roman Paola Cognettija Osem gorà je dobesedno vršac sodobne italijanske književnosti, ovenčan z nagrado Strega. Pripoved se osredotoča na dve ključni temi: pomen prijateljstva v sodobni družbi in človekov odnos do narave. Lirična mojstrovina je zgodba o predanosti, odraščanju, prijateljstvu, hkrati pa izriše poklon goram, ki bo prevzel vse, ki so že kdaj začutili klic planin. Roman je zdaj izšel tudi v slovenščini pri založbi Totaliteta v prevodu Luke Novaka.
Pietro in Bruno se srečata v otroških letih v odmaknjeni gorski vasici. Pietro prihaja iz velemesta na počitnice, Bruno še nikoli ni zapustil domače vasi. Skupaj raziskujeta planine in vršace. Čez desetletja iz dečkov odrasteta v moža. Čeprav so se njune poti razšle — Bruno ostaja v domačem gorovju, Pietro pa obrede ves svet —, ju še vedno veže prijateljstvo. Vsak po svoje si iščeta mesto v svetu.
Prvoosebni pripovedovalec ostaja razpet med himalajsko dilemo, zarisano v mandali: ali je bližje resnici tisti, ki se povzpne na najvišjo med osmimi gorami — ali tisti, ki ves čas samo hodi po gorah okoli nje?

Paolo Cognetti (Milano, 1978) je italijanski pisatelj in scenarist. Več let je živel v New Yorku, nato pa se je vrnil v Italijo in živel v dolini Aoste, kjer je preživljal počitnice že v otroštvu. Napisal je več romanov, zbirk kratkih zgodb in vodičev, mednarodni preboj pa je doživel z uspešnico Osem gorà. Za roman je prejel številne nagrade: prestižni premio Strega, Prix Médicis étranger in Pen Translates Award. Cognetti se v svoji literaturi zavzema za pristen človekov odnos z naravo, ki ga določa, obenem pa deluje tudi kot okoljevarstveni esejist v skrbi za ohranitev gorskih habitatov kot zibelk človekove refleksije. 

Paolo Cognetti: Osem gorà.

Moj oče pa, ta je medtem kuhal mulo. Spet je hodil v hribe sam, vstajal je ob zori in se odpravil, še preden sva vstala midva z materjo, in včasih, ko je bil zdoma, sem skrivoma pregledal ze­mljevid, da bi videl, kam se odpravlja. Lotil se je raziskovanja dela doline, ki sva se mu vedno izogibala, saj se je že od spodaj videlo, da tam gori ni nič, ne vasi, ne vodà, ne bivakov, ne lepih vrhov, pač pa sama pobočja, ki so se vzpenjala naravnost in topo dva tisoč me­ trov visoko, pa neskončna skalovja. Morda si je šel tešit razočaranje ali pa iskat pokrajino, ki bi ustrezala njegovemu stanju duha. Ni me več vabil s seboj. Z njegovega vidika sem bil zdaj na vrsti jaz, da ga nagovorim: če sem imel pogum, da sem mu rekel ne, je bil zdaj čas, da mu rečem oprosti in prosim. 
Prišel je čas ledenika, najina dva dneva ponosa ob Marijinem Vnebovzetju, in videl sem ga, kako pripravlja dereze, pa cepin, ki je bil videti kot resno orožje, in čutarico, vso obtolčeno od številnih vzponov. Zdel se mi je kot zadnji ostanek nekakšnega naskakoval­nega alpinizma, eden tistih strumnih plezalcev ­vojakov, ki so se v tridesetih letih dvajsetega stoletja podajali množično umirat v severne stene Alp, kjer so gore naskakovali na slepo. 
»Moraš govoriti z njim,« mi je tisto jutro rekla moja mati. »Ker ni v redu.« »Kaj ne bi moral on govoriti z mano?« »Mogoče, ja, ampak on tega ni sposoben, ti pa si.« »Ampak sposoben česa?« »Pa saj veš. Čaka samo, da greš do njega in ga prosiš, da bi se mu pridružil.« Vedel sem, ja, a nisem. Šel sem v sobo in malo zatem opazoval očeta, ki se je oddaljeval s svojim težkim korakom, z nahrbtnikom, polnim železnine. Na ledenik ne greš sam in vedel sem, da ga tistega večera čaka poniževalno iskanje naveze. V koči je bil vedno vsaj eden takšen: krožil je od mize do mize, sem pa tja prisluhnil pogovorom, se vmešal v debato in nazadnje predlagal, da bi se nas­lednjega dne pridružil, četudi dobro vedoč, da nikomur ni bilo do tega, da bi na svojo vrv navezal neznanca. V tistem trenutku se mi je to zdela za njega najprimernejša kazen. 
Pa je doletela tudi mene, tistega poletja. Po tolikih treningih na balvanih sem šel z dvema fantoma na svojo prvo pravo plezal­no pot. Eden je bil tisti od vina, sin zbiralca, Genovčan, ki je bil med močnejšimi v družbi, drugi pa neki njegov prijatelj, ki je začel plezati šele pred nekaj meseci, brez prave strasti pa tudi talenta, morda samo zato, da bi mu sledil. Stena je bila tako blizu ceste, da je bilo dovolj prečkati travnik, da bi jo naskočil, in bila je do te mere poševna, da so se živali rade zatekale podnjo, ko je deževalo, ali pa da bi se umaknile v senco. Med kravami smo si nadeli ple­zalke, potem pa mi je Genovčan predal plezalni pas in obročasto vponko, naju oba privezal na konca vrvi in sebe navezal v sredino ter brez velikih ceremonij naročil onemu, naj ga varuje, in se začel vzpenjati. 
Preprijemal je zlahka, povezano, kot da je brez teže in da mu gibanje ne povzroča nobene muke. Ni mu bilo treba tipati sem in tja, da bi našel oprijeme, plezal je suvereno: vsake toliko je s pasu odpel komplet vponk, eno od njih vpel v enega od klinov, ki so označevali smer, in v drugo vrv; potem je potopil roko v vrečko z magnezijem, pihnil v prste in nadaljeval s plezanjem brez napora. Bilo je videti zelo elegantno. Eleganca, žlahtnost, lahkotnost, vse to so bile vrline, ki sem se jih tako želel naučiti od njega. 
Njegov prijatelj ni imel niti ene od njih. Gledal sem ga od blizu, kajti ko se je Genovčan ustavil, nama je zavpil, naj se skupaj vzpneva, in pustil nekaj metrov razdalje med nami. In tako se mi je med enim in drugim gibom ta kolega znašel prav nad glavo. Često sem se moral ustaviti, ker sem mu bil tik pod plezalkami, in tedaj sem se ozrl po svetu pod svojimi nogami: orumenela polja s konca avgusta, reka, ki se je bleščala v soncu, pomanjšani avtomo­bili na regionalni cesti. Praznine me ni bilo strah. Daleč od zemlje, v zraku, sem se dobro počutil, in plezalni gibi so se mojemu telesu prilegali, od njega so sicer zahtevali zbranost, mišic in pljuč pa niso pretirano obremenjevali. 
Kolega pa je nasprotno uporabljal preveč roke in malo noge. Obesil se je na skalo in tako je bil primoran na slepo iskati oprije­me, pri čemer se ni prav nič obiral, zagrabiti za vponko, če mu je prišla na pot. 
»Tako ne gre,« sem mu rekel, a očitno ne bi smel. Moral bi mu pustiti, da dela, kakor se mu zdi. 
Nejevoljno me je pogledal in rekel: »Pa kaj bi rad? Bi šel rad naprej, ker si ves čas tukaj spodaj?« 
Odtlej sem mu bil nasprotnik. Ob pavzi je rekel pajdašu: »Pie­tru se mudi, misli, da je dirka.« Jaz pa nisem rekel: tvoj prijatelj je goljuf, ki se obeša na kline. Kajti jasno mi je bilo, da bi se znašel v poziciji dva proti ena. Odtlej sem se držal na razdalji, a oni se je zapičil vame: vsake toliko je kaj navrgel in moja tekmovalnost je postala šala dneva. Šlo je za to, da jaz dirkam za njima, jima pri­ dem pod noge in potem me je bilo treba zbrcati, da bi ostal spodaj, se me skratka znebiti spod nog. Sin zbiralca se je smejal. Ko sem priplezal do zadnjega postanka, mi je rekel: »Res si zastavil. Bi šel rad prvi?« 
»Prav,« sem rekel. V resnici sem hotel samo, da bi se hitro kon­čalo in bi me pustila pri miru. Bil sem že varovan in s sabo sem imel vse vponke, tako da nam ni bilo treba niti skozi običajne ma­nevre za menjavo. Ozrl sem se navzgor, v neki razpoki zagledal klin in se pognal. 
Poiskati pot ni težko, če imaš vrv nad seboj: če pa jo imaš pod nogami, potem je to druga pesem. Tisto, na kar sem zapel prvo vponko, je bil star klin z obročkom, in ne ena od tistih jeklenih ploščic, ki so se svetlikale vzdolž stene. Odločil sem se, da se ne bom vznemirjal in sem šel naprej ob razpoki, ker mi je šlo dobro od rok. S tem da je razpoka višje gor vedno bolj bledela in čez čas izginila pod mojimi rokami. Zdaj sem imel nad glavo črno in vlažno streho, ki je visela, in pojma nisem imel, kako naj jo prečkam. 
»Kam zdaj?« sem zaklical. »Ne vidim od tu,« mi je zavpil Genovčan, »a so klini?« Ne, klinov ni bilo. Čvrsto sem se prijel za zadnji del razpoke in se nagnil na eno in na drugo stran, da bi videl, če bi jih kje našel. 

* * *

Tedaj sem dojel, da sem sledil napačni poti: vrsta jeklenih ploščic je šla navzgor, vendar počez, nekaj metrov proti desni, in obšla tisti previs, da bi prišla na vrh. 
»Zgrešil sem pot!« sem zavpil. 
»A ja?« mi je zavpil v odgovor. »Kako pa je tam, boš lahko prečkal?« 
»Ne. Vse je gladko.« 
»Jah, potem moraš pa nazaj.« Nisem ju videl, a čutil sem, kako se spodaj hihitata. 
Vendar pa še nikoli nisem plezal navzdol. Tiste razpoke, po kateri sem se vzpel, se od zgoraj skoraj ni videlo. Oprijel sem se še močneje in v tistem trenutku sem dojel, da je bil tisti zarjaveli klin oddaljen štiri do pet metrov. Noga se mi je začela tresti: neob­vladljiva drhtavica, ki se je od kolena širila vse do pete. Noga me ni več ubogala. Tudi roke so se mi tresle in zdelo se mi je, da se skala odmika. 
»Padam,« sem zavpil, »drži!« 
In sem zgrmel. Padec kakih desetih metrov ni nič tako straš­nega, vendar je treba znati pasti: se odriniti proč od stene in ubla­žiti padec z nogami na koncu leta. Mene tega ni nihče naučil in dol sem zletel naravnost, pri čemer sem se opraskal ob skalo, ko sem se skušal ujeti. Ko sem priletel do konca, sem začutil sunek v bokih. A ta bolečina je bila sreča v nesreči, kajti pomenila je, da je nekdo blokiral vrv. Zdaj se nista več smejala. 
Malo kasneje smo zlezli na vrh stene in čuden občutek je bil, ko smo se znašli spet na travnikih. Z vrvjo, ki smo jo komaj po­ tegnili iz prepada, s kravicami na paši, na dotrajani planšariji, s psom, ki je lajal. Sedli smo na tla. Bil sem prestrašen in vse me je bolelo, povsod sem bil krvav in zdi se mi, da sta imela prijatelja slabo vest, kajti eden od njiju me je vprašal: »A si prepričan, da si v redu?« 
»Ja, ja.« »Boš cigareto?« »Hvala.« Odločil sem se, da bo to zadnja, ki jo bomo pokadili skupaj. 
Pokadili smo jo leže v travi, zazrti v nebo. Nekaj sta mi še govorila, a v tistem trenutku sem ju nehal poslušati. 
Tako kot vsako poletje se je vreme spremenilo proti koncu me­seca. Deževalo je in bilo je hladno in gorski svet je kar sam vabil k spustu v dolino in uživanju v septembrski milini. Oče je že odšel. Mati je spet zakurila v peči: med kratkimi razjasnitvami sem hodil po drva v gozd in vlekel suho smrečje, ki se je lomilo in pokalo. Lepo mi je bilo, tam v Grani, a tokrat se je tudi meni zahotelo nazaj v mesto. Čutil sem, da me čaka še toliko stvari, toliko ljudi, ki jih moram spoznati, in da me v bližnji prihodnosti čaka veliko sprememb. Živel sem tiste zadnje dni v zavedanju, da bodo v mno­ gočem zadnji, kot bi šlo že za spomin na goro, kakor je nekoč bila. Všeč so mi bili tisti dnevi: z materjo sva bila spet sama, v kuhinji je prasketal ogenj, zbujal sem se v zgodnji jutranji hlad, prijetne urice sem prebijal v gozdu ob branju in pohajkovanju. V Grani sicer ni bilo balvanov, po katerih bi lahko plezal, a ugotovil sem, da lahko dobro treniram, če plezam po zidovih bajt. Metodično sem se vzpenjal in spuščal po kamnih, izogibal sem se prelahkim prije­mom in se skušal na rahlejših kamnih držati le s konicami prstov. In tako sem se vzpenjal od ene škrbine do druge in nazaj. Najbrž sem na ta način preplezal vse razpadajoče hiše v vasi. 
Neke nedelje se je nebo spet zjasnilo. Ravno sva zajtrkovala, ko je potrkalo. Bil je Bruno. Stal je na pragu in se smehljal. 
»Ej, Berio,« je rekel, »bi šel v hribe?« 
Takoj mi je razložil, da si je tiste pomladi njegov stric omislil ovce in jih puščal, da so se kar same pasle gor pri planšariji, tako da mu zvečer ni bilo treba drugega, kot da jih je opazoval z daljnogle­dom, jih prešteval in pazil na to, da se ne oddaljijo z vidnega polja. Pri čemer je zadnje noči na gori snežilo in jih ni več našel. Zelo možno je bilo, da so se zatekle v kako jamo, ali pa, kaj veš, pobeg­ nile za čredo mimoidočih kozorogov. Bruno je zadevo obravnaval kot še eno od nebuloz svojega strica.
Zdaj je imel motor, staro garo brez registracije, s katerim sva se zapeljala gor do planšarije in oplazila vse nizke smrekove veje na poti, medtem ko naju je poškropilo blato vsake luže. Všeč mi je bilo, kako sem se ga oprijemal okrog pasu, in pri njem nisem čutil ob tem prav nobene zadrege. Potem sva jo z odločnim korakom mahnila po ravni stezici na osojno stran stričevih pašnikov: v tej redki in skalnati travi so bili vsepovsod sami kozjeki. Sledila sva jim in hodila po bregu rododenronov in skalovja, po katerem je tekel skoraj izsušen hudournik. Potem se je začel sneg. 
Vse do tistega trenutka sem v gorah poznal le en letni čas. Kratko poletje, ki je bilo v začetku julija podobno pomladi, konec avgusta pa jeseni. A o zimi nisem vedel prav ničesar. O njej sva se pogosto pogovarjala z Brunom, ko sva bila majhna in se je bližal čas vrnitve v mesto, jaz pa sem si predstavljal, kako bi vse leto pre­ živel tam gor, skupaj z njim. 
»Vendar ti ne veš, kako je tukaj gori pozimi,« mi je govoril. »Sam sneg.« 
»Rad bi ga videl,« sem mu odgovarjal. 

* * *

In zdaj je bil tu. To ni bil zaledenel sneg iz jarkov na tri tisoč metrih: bil je svež sneg, mehak, ki je silil v čevlje in močil prste in čuden občutek je bil, ko si dvignil nogo in v svoji stopinji našel pomendrane avgustovske rože. Segal je komaj do gležnjev, a ga je bilo dovolj, da je prekril vsakršno sled stezice. Pokrival je grmičevje, luknje in kamne, tako da je vsak korak lahko skrival past, in jaz, ki po snegu nisem znal hoditi, sem lahko zgolj sledil Brunu in stopal tja, kamor je stopal on. Tako kot nekoč mi tudi zdaj ni bilo jasno, kate­remu nagonu ali spominu je pri tem sledil. Šel sem za njim in pika. 
Prispela sva do prelaza, ki je vodil na drugo stran, in čim se je veter obrnil, nama je prinesel zvok cingljanja. Koze so se zatekle bolj dol, pod prve skale. Spustiti se ni bilo težko in koze so se pres­topale v skupinah po tri ali štiri, matere koze s svojimi kozlički, po kotičkih, kjer ni bilo snega. Bruno jih je preštel in videl, da ni manjkala nobena. Bile so manj ubogljive od krav, podivjane od po­letja na gori, in ko sva se vzpenjala po poti, po kateri sva prišla, jim je moral vpiti, da jih je držal skupaj, in metal je kepe proti tistim, ki so se oddaljevale po svoje, preklinjajoč strica in njegove genialne ideje. Vrnila sva se do pregiba in potem spet navzdol po snegu v tem zmešanem in hrupnem sprevodu. 
Bilo je okrog poldneva, ko smo spet začutili travo pod nogami. V trenutku je bilo spet poletje. Koze so se sestradane zapodile po travnikih. Midva sva naprej kar tekla, pa ne zato, ker bi se nama mudilo, ampak ker v gorah pač nisva znala drugače in spust naju je vedno napolnil z evforijo. 
Ko sva prispela do motorja, mi je Bruno rekel: »Videl sem te, ko si plezal. Dober si.«
»Letos poleti sem začel.« »Pa ti je všeč?« »Na polno.« »Tako kot igra po hudourniku?« Zasmejal sem se. »Ne,« sem rekel, »toliko pa ne.« »Jaz sem letos zgradil zid.« 
»Kje pa?« 
»Gor na planini, v nekem hlevu. Rušil se je in smo ga morali na novo pozidati. Ni pa bilo ceste, ko sem se vozil gor in dol z mo­torjem. Delali smo kot nekoč, z vedrom, krampom in lopato. 
»Pa ti je bilo všeč?« 
»Ja,« je rekel po kratkem premisleku. »Delo že. Težko je sezi­dati zid na tak način.« 
Nekaj drugega pa mu ni bilo všeč, a mi ni povedal, kaj, in jaz ga nisem vprašal. Nisem ga vprašal, kako je bilo delati z njegovim očetom, ne koliko je zaslužil, ne če je imel punco ali načrte za pri­hodnost, ne kaj si je mislil o tem, kar se je zgodilo med nama. Pa tudi on me ni. Ni me vprašal, kako je z mojima, in jaz mu nisem odgovoril, da je mama ok, oče pa še vedno jezen name. Da se je tisto poletje marsikaj spremenilo. Da sem mislil, da sem našel prijatelje, pa sem se zmotil. Da sem poljubil dve dekleti v enem samem večeru. 
Namesto tega sem mu rekel, da se bom vrnil v Grano peš. »Si prepričan?« »Ja, jutri odhajam, pa mi paše hoja.« »Res je. Potem pa čao.« 
To je bil moj poznopoletni obred: zadnji samotarski sprehod, ko sem se poslovil od gorà. In tako sem opazoval Bruna, kako je zajahal motor in ga po nekaj poskusih vžgal, da je počilo in se črno zakadilo. Kot motorist je imel kar nekaj stila. Dvignil je roko v poz­drav in dodal plin. Vrnil sem mu pozdrav, četudi me že ni več videl. 
Tedaj tega nisem mogel vedeti, a zatem se zelo dolgo nisva videla. Naslednje leto sem jih dopolnil sedemnajst in v Grano sem prišel le za nekaj dni, v letih zatem pa sploh ne več. Prihodnost me je odmikala od gore mojega otroštva, in to je bilo žalostno, a hkra­ti tudi lepo in neizogibno dejstvo in tega sem se odslej dejansko tudi zavedal: ko je Bruno izginil z motorjem v gozdu, sem se ozrl proti pobočju, po katerem sva se malo prej spustila, in preden sem odšel, sem še nekaj časa opazoval najino dolgo sled v snegu.

NAROČI SE
#nove knjige #branje #odlomek
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke