Kulumne
#pahor #proslava #kultura
Pahorjev model simetričnega državljana in dan normalnosti Downovega sindroma
Logo 25.12.2019 / 00.33

Če naš Predsednik že mora ali hoče biti populist, potem je zanj olajševalna okoliščina, da zna biti tako levi kot desni.

»Morda pa je to največ, kar lahko v Sloveniji — ideološki kot smo (ali kot so ideološki vedno oni drugi) — dosežemo?«

Prvotno sem nameraval nekaj napisati o Pahorjevem govoru na ponedeljkovi proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti. Na prvo žogo se mi je zdel grozen. Pa saj je tudi res bil. Vsaj retorično. S temi pretirano pomenljivimi premolki in smešno koreografiranimi akcenti z roko, pa še sinhroniziranimi z obrvmi in našobljenimi ustnicami.
Pozneje, ko sem mu zbrano prisluhnil in potem govor še prebral, pa mi je postal všeč.
Pahor je s svojim malodane službeno ekstremnim ali vsaj patetičnim, toda civiliziranim, tako rekoč psevdointelektualnim domoljubjem izoblikoval model sredinskega, odpuščajočega, ekumeničnega, skoraj simetričnega državljana, ki ga sicer neženirano vleče na desno, čeprav mu tudi nič levega, socialnega ni tuje.
Morda pa je to največ, kar lahko v Sloveniji — ideološki kot smo (ali kot so ideološki vedno oni drugi) — dosežemo?

Spet to vsegliharstvo

Pozorni in pronicljivi opazovalci slovenskih političnih nians se bodo morali strinjati, da Pahorja pri vsej njegovi vox populi priljubljenosti nihče v resnici zelo ne mara.

Subverzivna politična simbolika

Ponedeljkova državna proslava je bila tudi v kulturnem smislu najboljša proslava v zgodovini samostojne Slovenije. In to ne samo najboljša med proslavami ob dnevu samostojnosti in enotnosti, temveč najboljša med vsemi, ki jih proslavljamo od februarja, aprila in junija pa do septembra, oktobra in decembra.
Čeprav je bil kulturni program tako rekoč podtaknjena, dve leti stara, drugič prodana, čeprav nekoliko predelana predstava Slovenskega mladinskega gledališča v sodelovanju z duom Silence (tokrat z Borisom Benkom in Big Bandom RTV Slovenija) in z uporabniki Centra za usposabljanje Dolfke Boštjančič Draga pod naslovom Slovenska popevka v režiji Matjaža Pograjca (»gledališki koncert po besedilih Gregorja Strniše«), to ne spremeni dejstva, da je šele kot kulturni program državne proslave pridobila subverzivno politično simboliko. Simboliko, ki je sporočilo predstave samo še potenciralo. Predstava pa po drugi strani ni bila provokativna v tem smislu, da bi to bilo navzkriž z njenim novim protokolarnim in slavilnim kontekstom, niti da bi moglo motiti politiko kot naročnika.

Kakšna genialna metafora!

Samoumevnost, s katero si je Pograjc zamislil in izpeljal sodelovanje med gledališkimi in glasbenimi profesionalci in ljudmi z Downovim sindromom in drugimi genetskimi okvarami, ki jih socialno in zdravstveno vatirana, taksidermizirana družba, etablirana, ponosna, zdrava, normativno estetizirana, srečna družba v najboljšem primeru pojmuje kot obžalovanja vredno človeško deviacijo, od katere je bolje odvračati pogled, je v Gallusovi dvorani pred vso to politično nomenklaturo in vesoljnim TV občinstvom postala metafora za človeško, pa tudi politično enost in istost. Ker točno to. Z apolitičnostjo in nadideološkostjo je bilo sporočilo še tem bolj politično.
Ob predzadnji točki, ko je mešani zborček SMG/CUDB pel a capella verzijo Robežnik-Strniševega Oriona, to najbolj genialno in ganljivo, pa tudi najbolj optimistično žalostniko v zgodovini glasbe, sem se skoraj zjokal. Noro! Morda tudi zato, ker sem proslavo gledal dan pozneje, za nazaj, na božični večer, ali ker sem ta komad nazadnje slišal (v originalni izvedbi Katje Levstik) pred tedni na Žalah, ko smo se poslavljali od Marcelove Zdenke.
Stvari so tako preproste, če jih znaš preprosto in podoživeto povedati. Tako kot tisti iz CUDB, recimo bobnar iz predposnetega filmskega vložka ali modela, ki pijeta sok in se pogovarjata o tem, kaj je pravzaprav sreča. Prepričljivo sta natvezila nekaj simpatičnih življenjskih resnic in izpadla normalna. Morali so nastopiti performerji iz CUDB, da smo dočakali popolno normalno proslavo. Morali so nastopiti performerji iz CUDB, da smo proslavljali normalno Slovenijo. Kakšna genialna metafora! 

NAROČI SE
#pahor #proslava #kultura
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke