Povsem verjetno je tudi, da velik del volilnega telesa izbere svojega kandidata na osnovi teh enostavnih kriterijev. V dobri veri, da bo pošten in resnicoljuben, da bo deloval tako, da se bodo njegove predvolilne obljube uresničile v dejanjih in da bo državljane povezoval v močno, ponosno skupnost.

No, na koncu mora biti celoten paket predsedniškega kandidata ljudem na nek način tudi “všeč”. Vedno si želimo predsednika, ki bo Državnik. Človek z veliko. Da bomo nanj ponosni doma in v mednarodnem merilu.

Neodločno, neznačajsko, mlačno

Ali ima predsednik republike v odhajanju Borut Pahor glede vsega tega čisto vest, v resnici ne vemo. Zavzel je držo predsednika, ki si ni nadel vloge očeta naroda in je jasno povedal, da ni in ne bo moralna avtoriteta. Česar mu zaradi njegovih predhodnih, odgovornih političnih vlog pred izvolitvijo ne bi pripisali. Preden je postal predsednik države, je bil vendarle predsednik stranke, predsednik slovenskega parlamenta, poslanec v evropskem parlamentu in predsednik vlade. V še bolj zgodnji zgodovini njegove politične poti mogoče še kakšen predsednik mladine ali kaj podobnega. Veliko vodstvenih funkcij, v okviru katerih je moral odigrati zelo podobno vlogo, da je svoje privržence popeljal za sabo.
​{embed_info_box}204244{/embed_info_box}

Pahor je pri ljudeh vedno sodil med najbolj priljubljene politike. Četudi vsebinsko ni nikoli blestel in njegovi govori premnogokrat obveljajo kot leporečje in četudi je kot predsednik vlade precej klavrno pogorel in odstopil, je bil v svojem nastopih igralsko vedno prepričljiv. Kritične poslušalce največkrat pusti prazne, hladne ali pa besne v tej njegovi neodločni, neznačajski, mlačni drži.

Mora podpisati vse?

Da je odhajajoči predsednik države deloval v skladu z ustavnim redom, skorajda ne moremo dvomiti. Bolj vprašljiv bi bil pritrdilen odgovor na vprašanje, ali ima danes zaradi nekaterih svojih dejanj — ali bolje: nedejanj — mirno vest. So bila njegova predsedniška dejanja v skladu z njegovimi vrednotami, njegovo socialnodemokratsko politično preteklostjo, zaradi česar je bil po vsej verjetnosti tudi izvoljen?

Je Pahor deloval za našo blaginjo? 

Na njeno materialno plat ima predsednik države verjetno kaj malo vpliva ali nič. Kaj res? “Predsednik države v skladu s svojimi pristojnostmi razglaša zakone najkasneje osem dni po njihovem sprejemu, v kolikor državni svet ni zahteval ponovnega glasovanja”, je zapisano v opisu predsednikovih področij delovanja in pristojnosti.

Ali mora torej predsednik države podpisati vse, kar mu vržejo na mizo? Ali pa ima pravico, da škodljivih zakonov ne razglasi?

Pahorju v bran je treba povedati, da se je predsednikovemu razglašanju zakonov vlada zadnji dve leti spretno izmikala in vladala z odloki. Kar je našo parlamentarno demokracijo potisnilo na rob avtokracije.
​{embed_info_box}204245{/embed_info_box}

Materialna blaginja ni vse

A materialna blaginja ni vse. Na našo duševno blaginjo, na mir v glavah in na vse, kar to za seboj potegne, ima predsednik izjemno velik vpliv. Verjetno največjega v državi.

Te blaginje nam Pahor ni prinesel. Nasprotno! Dva mandata nam manjkata. Deset let duševne rasti in tovrstnega ugodja. Zaradi njegovega molka smo siromašnejši za pomembne nacionalne značajske lastnosti. Biti pošten do sebe do konca. Biti odkrit, znati presojati, kaj je prav in kaj ne, in si o tem tudi upati spregovoriti. Molk ni način učenja. Že sicer zapleten, ponižen, zadržan, sramežljiv slovenski nacionalni značaj v času njegovega predsedovanja ni rasel in se krepil. Borut Pahor je imel edinstveno priložnost, da bi se v našo zgodovino zapisal kot izjemen politik. A bo verjetno ostal le izjemen politični igralec.

Ruck-Rede

Predsednik mora biti glas ljudstva. Njegova vest. Njegova moč je bistveno večja, kot bi si mislili. Nemški predsednik od 1994 do 1999 Roman Herzog je z enim samim govorom, ki še danes velja za neke vrste prebujenje Nemčije — “Ruck-Rede”: po stavku “durch Deutschland muss ein Ruck gehen.” (“Nemčija se mora predramiti.”) — iz takratne gospodarske in družbene krize, opozoril na njeno depresivno stanje in za vedno ter popolnoma spremenil pogled na to, kaj predsednik države je.

Mogoče bo po Milanu Kučanu, Janezu Drnovšku, Danilu Türku in Borutu Pahorju peti predsednik Republike Slovenije končno predsednica. Čas bi že bil. In čas je pravi.
​{opomba}204246{/opomba}