O neizvolitvi Andraža Terška je bilo že vse povedano. Tudi to, da slovenska družba ni zrela za ustavnega sodnika, ki stoji na stališču, da je revščina protiustavna kategorija.
Tudi jaz sama, ki za družbo nikoli ne rečem, da je »zrela« — ker družba ni sadje ali zelenjava, ki bo nekega dne pač dozorela —, mislim, da bi bilo nezaslišano, če bi Slovenija imela ustavnega sodnika, ki misli, da je revščina protiustavna kategorija. Bilo bi nezaslišano lepo. In dobro. In koristno. Ne samo za tiste, ki so v sanjski slovenski postsocialistični družbi povsem nespodobno revni, ampak tudi za to, ker bi bil Teršek na položaju ustavnega sodnika pomemben korak k udomačitvi vesternizacije, s katero postsocialistična Slovenija eksperimentira že skoraj trideset let. Brez uspeha. To kaže primerjava med tremi desetletji »razvoja« v obdobju slovenskega postsocializma in razvoja, ki smo ga dosegli v socialistični Jugoslaviji od 1945 do 1975.
Delček zgrešenega postsocialističnega eksperimenta
Teršek bi lahko s svojim delovanjem končno uskladil vsaj delček zgrešenega postsocialističnega eksperimenta s slovensko zgodovinsko vzpostavljeno socialno in kulturno tirnico. V skladu s to tirnico je človekovo preživetje ključna vrednota. Ta uskladitev bi lahko imela za slovenski postsocializem zelo pozitivne rezultate. Toda pozitivnih rezultatov si postsocialistični slovenski neokapitalizem seveda ne sme in ne more privoščiti. To bi ne bilo na njegovi ravni. Na nivoju slovenskega postsocialističnega neokapitalizma so namreč druge stvari. Recimo prodaja Adrie Airwaysa. Ki se nadaljuje v smislu, da bomo kmalu država brez lastnega letališča. V času socializma je Slovenija letališče dobila. V času postsocializma pa izgubila. Itd.
Poslanske skupine oz. konkretno SMC, ki so Pahorju obljubile podporo Teršku kot kandidatu za ustavnega sodnika, so svojo besedo brez zadržkov požrle. In sledile JJ-jevim direktivam o tem, kako je treba voliti v parlamentu.
Zloraba za rangiranje
Če se nekomu, ki v socializmu ni bil nič, zgodi to, kar se je zgodilo omenjenima osebama, gotovo nimata kaj kritizirati slovenskega neokapitalističnega postsocializma. Oba sta v postsocializmu zadela tombolo. In sta zato s slovenskim postsocializmom superzadovoljna.
Seveda pa bi morali od predsednika republike in predsednika vlade ne samo pričakovati, ampak tudi zahtevati, da sta zmožna preseči svoje individualne zorne kote. Interese. In koristi. Česar omenjena tovariša — kajti na začetku sta bila natanko to: tovariša — žal nista zmogla nikoli.
To se je pokazalo tudi ob neizvolitvi Terška za ustavnega sodnika. V tej zadevi namreč ostaja drobna prezrta podrobnost. Gre za to, da sta oba predsednika postopek izvolitve Terška za ustavnega sodnika zlorabila za merjenje lastne moči. Ali natančneje: zlorabila sta ga za medsebojno rangiranje. Za to, da sta Državnemu zboru in Sloveniji pokazala, kdo je v resnici gospodar dežele.
Zmagal je seveda JJ.
Zamenjati oba predsednika
To vzajemno merjenje moči je bilo vsaj nespodobno. Da ne rečem neokusno. Je pa bilo skladno s siceršnjimi motivacijami in iz njih izhajajočimi delovanji, ki jih oba predsednika prakticirata že leta. In ki zadevajo predvsem lastno potrjevanje. Da ne rečemo potrjevanje lastnih grandioznih selfov.
Tudi jaz sama, ki za družbo nikoli ne rečem, da je »zrela« — ker družba ni sadje ali zelenjava, ki bo nekega dne dozorela —, mislim, da bi bilo nezaslišano, če bi Slovenija imela ustavnega sodnika, ki meni, da je revščina protiustavna kategorija. Bilo bi nezaslišano lepo. In dobro. In koristno.