Pred dobrim desetletjem je najmlajši od bratov Marušič vehementno izjavil, da je astrologija bolj znanstvena kot psihoanaliza. Ker psihiatri in psihologi zame niso najbolj relevantni kritiki psihoanalize, nisem niti trznil. Ni se splačalo. Čeprav je bil dotični po poklicu psihiater in psiholog, psihoanalize skoraj nič ni štekal. Bila ga je ena sama narcistična samozavest. Če hočeš kritizirati Freuda in psihoanalizo, moraš o tem nekaj vedeti. Če ne, pa pač moraš biti tiho.
O Freudu so kvasili nebuloze že mnogi — v zadnjem času tudi nekateri  desnosučni znalci, ki se silijo v medije in v politiko oz. politično analitiko in si na ta način zdravijo ranjeno dušo. Tudi na njih ne trzam. Resnih kritikov Freuda in psihoanalize, vrednih polemične diskusije, v resnici ne poznam. Vsaj v Sloveniji jih ni. Od svetovnih avtoritet je pogojno prebavljiv kritik samo Jeffrey Masson. Njegova knjiga Zablode psihoterapije je prevedena tudi v slovenščino.

Dunning-Kruger

Ampak tudi Masson ne kritizira Freuda in (njegove) psihoanalize kar apriorno in diektno, temveč je kritičen do psihoterapije kot koncepta. Zame je psihoanaliza namreč miselni koncept. Nekakšno orodje, s katerim je mogoče marsikaj pametnega povedati o človekovi duševnosti in njegovi psihopatiji — pa tudi normalnosti —, posledično pa seveda o družbi in njenem delovanju. Kdor ni vsaj nekaj let intenzivno študiral psihoanalize — pa ne samo bral Freuda, temveč res poglobljeno študiral —, ne more in ne sme kritizirati psihoanalize in njenih interpretacij. Ampak to se v zadnjem času ves čas dogaja. Tudi v Sloveniji.
Zame kot kritičnega misleca s psihoanalitično valenco je najbolj grozljivo to, da o Freudu in psihoanalizi največ trobezljajo tisti, ki ga ne štekajo. Sam gobec jih je.
Pred več kot dvajsetimi leti sta ameriška socialna psihologa David Dunning in Justin Kruger proučevala fenomen samozavestnih in prepotentnih pametnjakovičev, ki ne vedo niti tega, da brcajo v temo. Pojav, ki ima danes že status sindroma, je znan kot Dunning-Krugerjev efekt. Leta 2000 sta dobila Ig-Nobelovo nagrado za psihologijo.

Ne klasični bleferji

Ampak da smo si na jasnem: pri tem fenomenu ne gre za klasične bleferje, ki hlinijo znanje. Gre za ljudi, ki tako suvereno mislijo, da o nekem znanstveno-teoretskem oz. strokovnem kontekstu nekaj vedo — v resnici pa ne vedo nič. Čeprav je njihovo znanje pomanjkljivo, svoje mnenje podajajo suvereno in brezkompromisno. Takim bahačem, ki brez kančka samocenzure in avtorefleksije lomastijo po določeni stroki, še na misel ne pade, da bi molčali o stvareh, o katerih se že tako ali tako ne da govoriti, kaj šele, da bi oni smeli o tem kaj pisniti. Filozofsko rečeno: manjka jim Wittgensteina.
In ker ne vedo, da bi morali molčati o stvareh, o katerih ne bi smeli govoriti, kot slon med porcelanom lomastijo po področjih, na katera se ne spoznajo. Ko slišim preberem takšno grotesko, se spomnim starega in dobrega balkanskega izreka ali celo dveh: »Nije žvaka za seljaka!« in: »Kad dođe seljak u grad!«
Drugače rečeno: slavni Jamie Oliver je odličen kuhar, najbrž pa se ne spozna na avtomobilski ali raketni motor. Dvomim tudi, da bi kuhar povedal kaj pametnega v medicinskem ali psihološkem smislu o okusu in brbončicah, čeprav je njegova kuharija s tem povezana.

Slepe pege, svete krave

Ker so tudi meni nekoč očitali, da sem se ujel v past Dunning-Krugerjevega efekta, moram par stvari razložiti. Res je, tudi jaz se včasih spuščam na področja, o katerih ne bi smel govoriti, ker se nanje (formalno gledano) ne spoznam. A če se nekdo spušča v epistemološki kontekst neke znanosti — to je namreč moja specialnost —, to še ne pomeni, da znanstvenikom apriorno in neupravičeno soli pamet.
Zase lahko trdim, da sem se — hočeš-nočeš, pač zaradi narave psihoanalize — moral spopadati z epistemologijo kot fundamentalno teorijo znanstvenega spoznavanja spoznanja/resnice. Tudi oba moja podiplomska študija sta bila zelo povezana z epistemologijo. Zato vem, da ni treba popiti celega ocena, da bi se prepričal, da je morje slano.
Kot padalec iz drugega vica sem že nekajkrat samozavestno navil ušesa znanstvenikom oz. strokovnjakom, ki so bili slepo in apriorno — kot vrhovne, nedotakljive avtoritete — zaverovani v svoj prav. In prav taki ne premorejo avtorefleksije. Ne vidijo svoje slepe pege. Svete krave je včasih treba prizemljiti, jim zabiti cvek v glavo (in v redovalnico).

Navijanje ušes

Koliko haska in v katerih primerih je imela ta moja predrznost kaj haska, težko rečem. Trdim pa, da so za posamezne stroke/znanosti oz. discipline/vede še kako potrebni padalci iz drugega vica. Samo ti so namreč sposobni vpeljati potrebne epistemološke prelome in (za)reze v posamezne vede/discipline.
To bi za področje duševnosti recimo pomenilo, da lahko nova obzorja za razumevanje človekove duševnosti, predvsem psihopatologije, vpeljejo računalničarji, pa ne aktualni psihostrokovnjaki — namreč psihologi, psihiatri, psihoterapevti. Toda kdo od vrlih psihologov, psihiatrov in psihoterapevtov bo poslušal (mladega) računalničarja …
Navijanja ušes znanstvenikom in strokovnjakom sem se lotil kar nekajkrat. Če odmislim pravnike, sem večkrat prizemljil nedotakljive astrofizike, ki vehementno in brez opozicije razlagajo, kaj se nahaja na drugi strani vesolja, na tej ali oni zvezdi, črvini, črni luknji … Pogosto se obnašajo, kot da so bili tam in o zvezdah in planetih vse vedo. Ne pomislijo pa, da v neskončnem medzvezdnem prostoru lahko vladajo čisto drugi fizikalni zakoni. Tudi svetloba, ki milijone let potuje od najbolj oddaljenih galaksij do naših teleskopov, je morda popačena in se lahko tam obnaša drugače kot na naši strani vesolja … Tako je dolga desetletja na področju astrofizike in kozmologije brez prave opozicije vladal paraplegik Stephen Hawking. Veliko bučk sta prodala tudi Neil DeGrasse Tyson in Bruce Lee novodobne astrofizike Michio Kaku.

Možgani in vesolje

Ko se oglasijo nevrologi in nevroznanstveniki, dobim alergijo. Ker se ne zavedajo svoje epistemološke omejenosti, se šlepajo na psihoanalizo in na Freuda še bolj vehementno, nespodobno in perverzno kot novodobni astrofiziki in kozmologi. O možganih (nevronih, nevrotransmiterjih, sinapsah) govorijo tako suvereno, kot da bi govorili o srcu, jetrih, ledvicah … Ne vedo pa, da je človeški miselni sistem — kognitivni in emotivni, vključno s simbolno-nezavednimi procesi — zapleten in kompleksen vsaj tako kot vesolje.
V resnici se tudi možganologi spoznajo na svojo topiko približno tako kot otrok na kvantno fiziko. To lahko rečem, ker je dvom edini, v katerega se ne splača dvomiti. Vrli vesoljeljubci in možganologi ne razumejo osnov spoznavnega skepticizma in epistemologije. Jaz, ki se ukvarjam s psihoanalizo, pa to še predobro vem.
Potem ko sem že dokončal to kolumno (14. avgusta), sem na MMC RTV Slovenija prebral članek z naslovom Za slabo počutje na delovnem mestu je lahko kriv sindrom bolnih zgradb in tvitnil:

Evo, to so ti za lase privlečeni kvaziznanstveni konteksti. Takšne diagnoze preprosto ni mogoče postaviti, ker v ozadju ne stoji ustrezna metodologija. Da bi bila parodij še večja, pa je bil »Bog«, ki ga omenjam — iz Nacionalnega inštituta za javno zdravje —, ženska.