Prodaja Abanke je pri stranki Levica naletela na velik odpor, zato je Luka Mesec napovedal, da ne vidi več smisla v sodelovanju z vlado. Svet stranke naj bi o prekinitvi sodelovanja odločal julija, premier Marjan Šarec pa se je pokroviteljsko odzval z besedami: »Ni prvič, da se Levica pritožuje nad kakšno zadevo.« — in nonšalantno dodal: »Če v parlamentu ne bo dovolj glasov, bo vlada pač padla, druge opcije ni.«
Bi morali ta pragmatizem razumeti? Nikakor ne. To je politični cinizem, ki bi mu lahko rekli so-whatizem.
Izumitelj so-whatizma je predsednik Pahor. Ta je v svoji osebni napihnjenosti, blanširani z izumetničeno ameriško angleščino, rad ponavljal »so what«, »so what« …
Šarec bi si rad pokoril Levico s tem manevrom, da bo vlada pač padla — potem pa veselo na volitve.
Kot da so predčasne volitve in menjave vlad nekaj samoumevnega. Kot da politična in ekonomska stabilnost ni kakšna zaželena okoliščina zrelih demokracij. Odsotnost sekiranja je pomembnejša od interesa države.

Zaigrana zaskrbljenost

Upravičeni očitki Levice predsedniku vlade v zvezi z njegovo pasivnostjo pri prodaji Abanke — in očitno zaigrane zaskrbljenosti zaradi nje, saj ob tem ne moreš biti obenem ciničen in zaskrbljen, ker si dovolil prodajo, čeprav imaš v rokah škarje in platno, da to preprečiš —, so povzročili Šarčevo reakcijo, ki že sama po sebi manifestira, da je ob prodaji banke samo spretno hlinil skrb in nič drugega.
O tem sem že prej — očitno dovolj profetsko — pisal v prispevku Šarec ne bi prodal Abanke. Ne bi pa za to nič naredil. Za tako plačo že ne..
Ali še natančneje: Šarec svojega »so what« ni izrekel samo kot reakcijo na Levico, temveč v bistvu že v zvezi s prodajo Abanke. Smo jo pač prodali. Kot Adrio Airways in še marsikaj.
So what. So-whatizem.