Jernej Juren (1982) je pisatelj, stripovski scenarist in glasbenik, ki piše pesmi za svoj ulični swing bend Počeni škafi, v katerem igra ribežen. V njegovem prvencu Ekoton in drugi grehi mladosti se prva polovica zgodb dogaja na Metelkovi. Nočno življenje, druženje, ples, pogovori, obredi osvajanja prinašajo nova in nova poznanstva in spreminjajo stara prijateljstva. Moško-ženski odnosi se oblikujejo na neskončno načinov, niso zacementirani v en sam kalup. In prav ta fluidnost in kaotičnost prijateljskih in ljubezenskih razmerij ostajajo v središču avtorjevega zanimanja tudi v drugi polovici, ko se dogajanje preseli na druga prizorišča.
Jernej Juren je študiral pravo. Prevajal je tudi romane Michaela Viewegha in Josefa Škvoreckega. Z Izarjem Lunačkom sta kot prva slovenska avtorja objavila avtorski grafični roman pri ameriški založbi (Animal Noir, IDW Publishing, 2017). Ekoton je njegova prva zbirka kratkih zgodb in zemljevid njegovega literarnega odraščanja. Knjiga je izšla pri Mladinski knjigi.

Jernej Juren: Ekoton in drugi grehi mladosti

Krik ranjenega leva je tako močno zadonel sredi alternativnega Disneylanda, da je upihnil vse tri ali štiri brlivke, ki so osvetljevale vlake smrti, hiše duhov, brezizhodne labirinte in ukrivljena zrcala. Noč se je spustila na Metelkovo. Lev se je zgrudil, obstreljen z množico ljubezenskih puščic. Nihče ni odvlekel njegovega trupla. Nihče mu ni postavil spomenika. Niti lokostrelka niti gazela, katere vrat je še malo prej grizljal. Slednja je le izkoristila priložnost za pobeg in spotoma na levovo lice narisala veliko rdečo tarčo. Potem je z varne razdalje opazovala, kako nanj dežujejo puščice.
Zgodbo o levovi smrti mi je nekaj dni kasneje pripovedovala gazela. Ležala sva na odeji v parku in se nastavljala prvemu pomladanskemu soncu. Žarela je tako močno, da bi lahko poganjala jedrski reaktor, a mene je kljub temu zeblo. Nisem se pritoževal. Ko je gazela dobre volje, ji izpolnim vse želje. Ker si je zaželela nastavljati polarnemu soncu, sva se nastavljala polarnemu soncu.
»Pikec, kako si boš našel kakšno punco, če se ves čas dotikaš mene?«
Dvignil sem glavo z njenega stegna in se razgledal po travniku. V daljavi je bila le ena arktična odprava. Tri punce so si postlale na spodnjem delu jase in odpirale buteljko. Razen njih se nihče ni mogel zmotiti o naravi najinega prijateljstva.
»Mislim, da je genski bazen danes varen pred mano,« sem rekel.
»Ampak vseeno,« je rekla Neža. »Mogoče bi te tiste punce povabile na kozarček, če ne bi ležal na meni.«
»Neža, nehaj me vsiljevat čisto vsaki punci, ki pride mimo. Ne boš se me tako lahko znebila.«
»Ampak, Pikec, ti sploh ne razumeš. Jaz nujno rabim, da se tebi kaj dogaja, ker se meni nič ne. Pusti mi, da živim posredno prek tebe.«
Ugriznil sem v vabo.
»Se spomniš favoritke, ki sem jo spoznal v petek?«
»Neeeee! A res?«
»Ja, uspelo ti jo je posredno podreti.«
»In kako je bilo? Vse mi povej!«
»Slabo. Zajebala si. Prehitro sta posredno seksala in sta čisto uničila odnos.«
»Joj, Pikec, zakaj moraš vedno komplicirat. Če si ji bil všeč in ti je dala, nista ničesar uničila. Punce vemo, da prvi seks ni nikoli dober. Če je pametna, ti bo dala vsaj še dvakrat. Saj poznaš moje pravilo treh seksov?«
»Ne, seks je bil dober. Ampak ko sva končala, sva se razbila na tisoč kosov.«
»Kaj? To si prav ti, Pikec. Zakaj se moraš vedno razbit na tisoč kosov?«
»Ne vedno. Ampak če me boš nehala psihoanalizirat, ti bom vse razložil. Bi bil pa zelo vesel, če mi prej poveš, kako se je končala tvoja noč. Sem se mogoče jaz posredno zapletel s Petrinim Blažem?«
»Ne,« je rekla Neža. »Kmalu potem, ko si izginil, je v Pogromko prišla Petra in Blaža nisem več videla.«
To je bila majhna, nedolžna laž. Kasneje se je izkazalo, da je Neža takrat že nekajkrat prespala pri Petrinem Blažu. Toda zaenkrat je bila to še skrivnost. Ni je izdala niti meni, ki sem, kot to vedno poudarja, edini človek na svetu, ki mu pove vse. Nisem ji zameril. Vem, da jo je pekla vest. Iskala je način, kako to najprej izpovedati svoji najboljši prijateljici Petri.
»Lahko ti pa povem, kaj se je zgodilo s Quisom in Meliso,« je rekla. »Razen, če že veš.«
Nekaj malega sem vedel. Lev se je naslednji dan zbudil v mojem stanovanju, vdrl v boksaricah v mojo sobo in mi zrecitiral herojsko verzijo svoje smrti. Kako je z Nežo plesal v Pogromki in kako se je točno v tistem trenutku, ko je zbral pogum, da jo je začel poljubljati po vratu, pred njima pojavila Melisa in izstrelila vanj prvo puščico.
Slutil sem, da je marsikaj izpustil. Zato sem Neži pustil, da mi je povedala zgodbo od začetka.
»Kdaj si sploh šel domov?« me je vprašala.
»Ne vem. Okrog treh ali pol štirih. Ti si stala na odru in imela komolec naslonjen na ramo Petrinega Blaža. Poskusil sem ti pomahati, ampak si bila preveč zatopljena v svoje posredno DJ-janje.«
»Sem vrtela dobro muziko, a ne?«
»Grozno! Edini razlog, da so bili ljudje v Pogromki, je bil ta, da niso dobili kart za Pijano luno. Sta pa bila s Petrinim Blažem zelo seksi parček.«
»Ne zafrkavaj. Ti ne veš, kako je imeti prijateljico, kot je Petra, ki se na smrt zaljubi vsaj enkrat na teden. Čim spozna koga novega, že postane obsedena z njim. On ji pove en majhen detajlček o sebi in ona je že največji strokovnjak na tem področju. Če mi je všeč kakšna knjiga, mu pošlje dvajset esemesov o drugih knjigah tega avtorja. Če hodi v gledališče, ga takoj povabi na vse predstave, ki so trenutno na slovenskih odrih. Če ima v družini kakšno dedno bolezen, mu sestavi jedilnik, ki mu bo zmanjšal tveganje, da bi za njo zbolel. Ko to ubogega fanta popolnoma odvrne, ona pade v depresijo. Dokler se naslednji teden ne zaljubi v nekoga novega. A najhuje je, da se je s tem poscala na vse te fante, v katere se je zaljubila, in da so zdaj prepovedana roba za vse njene prijateljice. Veš kako to zoža moje možnosti?«
»Ampak če prav razumem,« sem rekel, »Blaž ni ena od njenih simpatij, ampak njen najboljši prijatelj, s katerim se poznata iz vrtca. Mogoče bi bila vesela za vaju, če bi ji povedala, da sta si všeč.«
»Kar sanjaj, Pikec. Pri Petri ni nič tako enostavno. Blaž je ljubezen njenega življenja. Za vikende mu hodi kuhat. Njegovo mamo vozi k zdravnikom. Uredila mu je vso dokumentacijo, da je dobil status umetnika.«
»Nimaš sreče,« sem rekel.
»Ja, nimam sreče. Očitno se bom res morala poročiti s tabo.«
»Okej. Ampak najprej bova morala začet seksat. Nisem tako neumen, da bi kupil tvojo robo, ne da bi jo prej sprobal.«
»Neeee, Pikec. Midva ne bova seksala niti potem, ko bova poročena. Nočem se razbit na tisoč kosov.«
»Neža. Moraš mi zaupat. Tebe bi zalepil nazaj.«
»Ne zaupam ti. Ti bi mi tukaj, kjer imam nos, zalepil joško.«
»Nikoli, Neža, ti si popolna taka, kot si,« sem rekel. »Ti lahko dam prst v popek?«
»Lahko,« je rekla. »Ampak samo za pet minut.«
Dvignila je mikico, da sem lahko v luknjo njenega popka vtaknil kazalec.
»Povej mi zdaj, kaj je ušpičil Quis,« sem rekel.
»Ko je Petra prišla na oder, se je postavila med mene in Blaža. Si predstavljaš? Kazala mi je hrbet. Dobesedno me je zrinila z odra. Šla sem te iskat, ampak te nisem našla. Sem kar vedela, da seksaš v grmovju. Našla sem pa Quisa, ki je zunaj trem srednješolkam razlagal, kdo je bil Rok Petrovič. Prepričal me je, da sem ga peljala na gin tonik, in mi toliko jokal o Melisi, da je bilo moje edino upanje, da sem ga zvlekla plesat. No, izkazalo se je, da Quisu ni panike razlagat svojega sranja nekomu, ki bi rad plesal zraven njega. Potem me je uščipnil za bradavički. Tako sem ga nadrla, da je bil nekaj časa tiho. Malo se je sicer z lulčkom drgnil ob mene, ampak čisto nedolžno, kot kak priden cucek. Razmišljala sem, če naj se lupčkam z njim …«
»Da bi bil Blaž ljubosumen?«
»… in sem mu nastavila vrat, da bi videla, če bo kaj naredil. Zagrizel je tako močno, da me je bilo strah, da mi je naredil flek. Ampak še preden sem ga lahko odrinila, je pred nama stala Melisa. Moral bi videt ta rdeč obraz, Pikec. Kot bi se ji cucek polulal v omaro za čevlje.«
»Bravo, Quis,« sem rekel. »Mojster napačnega tajminga.«
»Rekla sem mu, naj steče za njo, in malo še sama plesala. Začelo se mi je spat, zato sem se šla poslovit od Petre in Blaža in vzela plašč iz backstagea. Pred vrati sem srečala Quisa in Meliso, ki sta se prepirala. Za hec sem stopila na prste in poljubila Quisa za lahko noč. Zdaj je šele eksplodirala. Obraz živo vijoličen in para iz ušes. Nič ni rekla. Samo obrnila se je in odkorakala. Quis pa je za njo zakričal: ›Pa vendar te ljubim!‹ Cela Meta je utihnila in ga gledala. Potem je stekel za njo in jo ujel pri Mariči, kjer sta spet nadaljevala. Jaz sem šla domov po drugi strani, tako da ju nisem več videla.«
»Pa vendar te ljubim!« sem ponovil. »Prav vidim njegovo faco! Hahaha, kakšen papak!«
Favoritka
Quis vztraja. Moram videti, kako Neža Melisa plešeta skupaj. Povabim Tejo, naj gre z nami plesat v Pogromko. Odkima. Malo bo še ostala zunaj s prijateljicami. Obljubi, da se vidiva kasneje.
S Quisom se postaviva med ljudi, ki se rinejo v Pogromko.
»Grda je,« reče Quis.
»Kdo?« rečem.
»Tvoja favoritka. Prišel sem te rešit.«
Obrnem se in se nasmehnem Teji. Pomaha mi nazaj.
»Kaj ti ni jasno, Quis? A gledava isto osebo? Meni je huda.«
»Presuha je. Tečen obraz ima, aseksualno jakno in očala z belimi okvirji.«
»Ti sploh ne znaš opazovat žensk, Quis. Tvoj okus je tako generičen, da ti dela škodo. Vedno se zaljubljaš v eno in isto dolgočasno žensko. Vse imajo pravilen obraz z gladko kožo in dolge ravne lase, ki si jih umijejo vsak dan. Vidi se jim, da hočejo v vsakem trenutku ugajat svojim staršem in zato se izogibajo življenjskim izkušnjam. Strah jih je, da bi dobile kakšne gube ali brazgotine. O moških so se učile iz ameriških nadaljevank in v resnici sploh ne znajo uživat z njimi.«
»Jaz ne morem vplivat na to, v koga se zaljubim,« reče.
»Ja, ker se vedno zaljubljaš vase. Njihovi pravilni obrazi imajo samo to lastnost, da lahko v njih vidiš, kar hočeš. In ti vidiš svoja pričakovanja.«
»Potem mi pa ti razloži, kaj vidiš na favoritki?« reče.
»To, da je ženska! Da je očitno že imela neke štale, razočaranja, da je morala sprocesirat cele kupe dreka, pa se kljub temu ne dela žrtve, ampak se izpostavlja novim izkušnjam. Takoj mi je dala vedet, da sem ji všeč.«
»Res si razsvetljena oseba, da vse to vidiš,« reče Quis. »Ostali smrtniki ti ne sežemo do kolen.«
Ne pogledam ga. Gledam predse. To ni pogovor, ki bi ga rad nadaljeval. V resnici glede Teje niti najmanj nisem prepričan, ali mi je všeč ali ne. Vendar čutim, da bi lahko v sebi skrivala nekaj zanimivega, nekaj poživljajočega. Rad bi to raziskal. Ne rabim modnega policaja Quisa, da mi pridiga o očalih z belimi okvirji.
Vstopiva v Pogromko. Začneva plesati, ker je to edini način prebijanja skozi gnečo. Kot dve nerodni jegulji se zvijava med drugimi nerodnimi jeguljami.
Nekaj me uščipne za rit. Obrnem se in vidim Nežo. Energično odkimava in zmiguje z rameni. S prstom kaže na Meliso. Grdo pogledam Meliso in ji zažugam. Povem ji, da ni lepo šlatati fantov za rit. V odgovor le zavije z očmi.
Plešemo. Nič drugega se tukaj ne da.