Rad bi umiril žogo v zvezi s to politično korektnostno semaforsko novotarijo, da bodo na semaforjih na prehodih za pešce odslej tudi peške.
To zgražanje je čisti ofsajd. Nehajmo! Kaj pa je to takega, če bo na semaforju ženski lik? Zakaj bi nas to motilo? Ker smo od prej navajeni moških figuric? Ker nas bo begalo kot udeležence v prometu? Ker nam grejo na živce feministke?
Dajte, no!
(Kako se sploh prav reče: »peška« ali »pešakinja«? Četudi je oboje prav, imamo s pešadijo problem, s pehoto pa še večjega! In kako naj rečemo »prehod za pešce«, če pa cesto prečkajo tudi pešci ženskega spola? Presneta slovenščina! Ali kot bi rekla Svetlana Makarovič: »Jebo ti pas materinščino!«)
Namišljen problem
Ta semaforska kolobocija je namišljen problem. V vsakem primeru. Že prej je bil namišljen problem.
Radikalne feministke — ali na spol občutljive ženske in druge osebe — so se na prehodih za pešce morale počutiti nenagovorjene. Najbrž. Nekako tako kot profesorice, docentke, asistentke na Filozofski fakulteti, ki jim ni bilo dovolj, da je v fusnotah uradnih dokumentov pisalo, da »moška oblika velja za oba spola«.
Ukrep, ki so si ga izmislili na Filofaksu — da bo zdaj nekaj časa v uporabi splošen ženski spol tudi za moške, pa potem splošen moški spol tudi za ženske in tako pravično in izmenično naprej —, je višek neumnosti. Pa še skregan je z zdravo pametjo jezika.
In ja, počutiti se nenagovorjeno kot peška ali pešakinja je po svoje še neskončno bolj psihološko za lase privlečeno. Ni pa seveda tako družbeno škodljivo ali celo subverzivno kot lingvistična diktatura na FF.
Kot že mnogokrat so se za najbolj praktične izkazali Američani. Namesto na vizualijo pešca so se raje zanesli na verbalno, pisno komunikacijo: »WALK« | »DON’T WALK«. Ker na začetku — še pred Adamom in Evo — je bila beseda.
Mož beseda
Pa še nekaj o komunikaciji.
Zanamci se čez petdeset, sto, dvesto let ne bodo spomnili, od kdaj so semaforji dvospolni. Niti ne bodo vedeli, da so prvih sto let prometne signalizacije na semaforjih svetile samo stilizirane moške figurice.
Vedeli pa bodo, da rdeča figurica pomeni »stoj«, zelena pa »pojdi« — in to neglede na spol tako figurice kot prečkajočega.
Niti ne bi vplivalo na prometno varnost — ali jasnost sporočila, če že hočete —, če bi uvedli 57 (ali koliko) različnih figuric za vsak različen spol, kolikor jih domnevno obstaja. Pod pogojem, seveda, da so vse figurice izmenoma rdeče in zelene in da prepoznavno ponazarjajo človeka, ki zdaj hodi, zdaj stoji.
Ah, ne. Lahko je kakršenkoli in katerikoli pars pro toto. Nekaj, kar distinktivno simbolizira stanje (čakanje) in hojo (prečkanje). S spolnimi atributi ali brez. Primarnimi, sekundarnimi, posrednimi spolnimi znaki. Z visoko ali nizko peto. Whatever.
Seveda pa se bo še naprej dogajalo, da bodo avtomobili na prehodih za pešce kdaj povozili človeka. Ampak to ne bo imelo veze s spolom Ampelmanna in Ampelfrau.
In če smo že pri tem, kot že mnogokrat so se za najbolj praktične — najbrž nevede dalekovidne — izkazali Američani. Namesto spolno definiranega, celo spolno obremenjenega, kot bi dandanes rekli, lika pešca so se raje zanesli na verbalno, pisno komunikacijo: »WALK« | »DON’T WALK«.
Ker na začetku — še pred Adamom in Evo — je bila beseda. Mogoče celo mož beseda.