Vojno lice

Politika je bila nekaj abstraktnega, a je vseeno vplivala na nas. Radovanov oče je bil v službi v JNA. Vojno lice. Spomladi ’91 je fasal prekomando. Ko smo dobivali svoja zadnja spričevala, ozaljšana z modrostmi Josipa Broza Tita, je Radovanova mama pakirala kovčke. V Bosno so se odpeljali takoj po podelitvi. Nekaj dni pozneje je Slovenija postala samostojna. Zgodila se je vojna. Po desetih dneh so nam povedali, da je vsega konec in da se naj začnemo učiti za sprejemce. Juga? Jebeš zemlju, koja Bosnu nema. Kaj je to pomenilo v praksi, vemo. No, Radovan to ve precej bolje od nas.

Kot strela z jasnega

In ravno Radovan se prejšnjo sredo javi kot strela z jasnega. Njegovo sporočilo me je dohitelo v Šmarju pri Jelšah, pol ure po kolosalni toči. Kje smo, kako smo? Da živi v Banjaluki, ampak čez vikend je v Ljubljani — in zakaj se ne bi dobili? Nedelja ob dvanajstih. V Livadi? Ma ne, dajmo v Hombretu, ki je čez cesto od naše šole. Dobro, super, se vidimo.

Berem kanonado sporočil in sem vedno bolj zmeden. Obletnica osnovne šole? Prvič po več kot tridesetih letih? No, tega pa za ta vikend res nisem imel v načrtu.

In potem brskam po spletu in iščem bivše sošolke in sošolce iz nekega drugega časa in iz bivše države. Nekatere najdem, drugih ne, tretjih se ne spomnim. Gledam njihove fotografije in fotografije njihovih otrok in psov. Berem objave in komentarje in si mislim: pa kdo so ti ljudje? Kaj imam jaz z njimi skupnega? Osnovna šola je naključje, čista koincidenca. Je po po vseh teh letih še lahko kaj več kot izgovor za prijazno, a rahlo prisiljeno druženje?

Edino nekurirano obdobje

Potem pa moje brskanje po preteklosti krene v povsem drugo smer. Verjetno je osnovna šola edini čas, ki ga nisem preživel v mehurčku. Edino nekurirano obdobje mojega življenja. Čas, ko skupino ljudi, s katerimi se vsakodnevno družiš, definira nekaj tako banalnega kot naslov stalnega bivališča. Vse poznejše življenjske postojanke opredeljuje vsebina: srednjo šolo, faks, službo. Konglomerat ljudi vnaprej določajo skupni interesi, vrednote, ambicije. Osnovnošolski razred pa je edini kolikor-toliko realen presek družbe, v katerem preživiš konkretno obdobje svojega življenja. Čakalnica pri zobozdravniku na n-to potenco. Kupé na vlaku, v katerem sediš osem let.
​{embed_info_box}204229{/embed_info_box}

Naslov stalnega bivališča. To je to, kar nas je pripeljalo skupaj. V našem primeru to ni pomenilo veliko. Sošolci smo bili otroci iz takrat še elitnih Murgel ter od boga in države pozabljene Sibirije in Ceste dveh cesarjev. Hčerke politikov, sinovi snažilk — in vse vmes. Socialna in nacionalna enolončnica. Začinjena z otroškimi strahovi, mladostnimi negotovostmi in najstniškimi hormoni.

Material za prvake

In zdaj smo tu, v Pizzeriji Hombre. Letnik 1976/77. V prvi razred smo šli leta 1983, zadnja spričevala s Titovim podpisom smo dobili osem let kasneje. Zdaj je 2022, za mizo nas sedi enajst. Nismo ravno material za prvake, tako kot rdečebela enajsterica iz Beograda, ki si je v času naše valete pokorila nogometno Evropo. Malo smo že utrujeni. Pozna se nam to življenje, pravi Zajc. Ampak enaintrideset let, dvajset otrok, nekaj depresij, tri ločitve in en srčni vzpodbujevalnik kasneje si tega ne moremo očitati.

Kaj pa ostali? Statistika beleži še kopico podatkov, takih in drugačnih. Ampak živi smo vsi? Ja, baje smo.

Ves popoldan se gremo to igro obujanja spominov in rekonstrukcije pozabljenega časa: epileptični napad pri telovadbi, razsuti sprednji zobje na stopnišču, pretep na hodniku, napad panike ob klicanju duhov. Pa saj niso bila same katastrofe. Tu je tudi cel kup malo butastih anekdot, ki za mizo sprožajo salve smeha. Bi bile smešne še komu drugemu razen nam? Verjetno ne, ampak nima veze.

In tu je seveda vedno aktualno post festum vprašanje, kdo je bil v koga. “A ti si bil vame? Zakaj pa mi nisi povedal?” In če bi ti? Bi bilo kaj drugače? Kar se zgodi v otroštvu, ostane v otroštvu. Kar se ne zgodi, te spremlja za zmeraj.

Otroštvo ni lepo ali grdo

Proti večeru se poslavljamo. Radovan se še danes vrača v Banjaluko, drugi imamo doma familije, opravke — ali pa smo po sedmih urah preprosto preveč utrujeni. Povedali smo vse. V zraku ostaja samo še eno, nevidno in nikoli izgovorjeno vprašanje: smo imeli lepo otroštvo?

Ne, otroštvo ni lepo ali grdo. Otroštvo se ne meri v estetskih kategorijah. Otroštvo je neizpodbitno dejstvo. Sliši se veličastno, vem, ampak v bistvu je to znak negotovosti. Otroštvo je čas obledelih spominov in mimobežnih prebliskov. V resnici ne moremo biti prepričani o ničemer drugem kot o tem, da se je zgodilo. Kako se je zgodilo — tega ne ve nihče.

Zato čutimo nostalgijo za mladostjo, za otroštvom pa ne. In ko se ga spominjamo, se dejansko spominjamo, kako smo pozabili. Točno to smo počeli minulo nedeljo.
​{opomba}204228{/opomba}