Protest madžarske veleposlanice, v katerem “zaradi politično neodgovorne naslovnice […] Mladine […] zaproša [MZZ] za pomoč […] pri preprečevanju podobnih incidentov v prihodnosti”, je smešen politični in medijski pripetljaj.
Smešen zato, ker je na madžarski strani sprovociral reakcijo, ki sicer groteskno karikaturo na naslovnici legitimira kot realistično upodobitev madžarskega predsednika vlade.
Na slovenski strani pa je pripetljaj smešen zato, ker disproporcionalnost našega ogorčenja in zaskrbljenosti dokazuje, da nam vsak zunanji sovražnik prav pride za boljše počutje in samozavest.
Madžarski incident pa je prav prišel tudi Mladini za aktualizacijo njenih starih, že zdavnaj pozabljenih in/ali razvodenelih disidentskih, uporniških, provokativnih, ireverentnih lovorik, na katerih počiva.
Mnogo hrupa za nič
No, sodeč po tako imenovani verbalni noti nj. eksc. ge. Edit Szilágyiné Bátorfi si Orbánova desničarska, neliberalno demokratična (ali liberalno nedemokratična) Madžarska svobodo govora predstavlja kot strinjanje, poslušnost, podporo, kooperativnost in spoštljivost.
In če se medij tega ne drži — v tem primeru tuj medij, ki ga pač ne more disciplinirati sama —, potem pač prosi domnevno pristojno ustanovo, naj to stori namesto nje. Odgovor MZZ na madžarski protest je bil minimalističen, vendar ustrezen:
“[MZZ] dosledno spoštuje načelo svobode medijev in svobode izražanja ter ne posega v uredniško politiko posameznih slovenskih medijev, niti je ne ocenjuje.” 
In s tem bi se lahko zadeva končala. Pa se seveda ni. Ker je bila tarča Mladina. In če je tarča slovenska, je tarča vsa Slovenija. Tako da ni čudno, da je nastalo mnogo hrupa za nič.