Morda to pride z leti, da se človeku zdi veliko bolj normalen kandidat na evropskih volitvah recimo Lojze Peterle na listi NSi, kot pa nek Domen Savič. Peterletov poslovilni nastop v tem mandatu, ko je sredi EP zaigral Odo radosti — no, to znam celo jaz, pa nisem igral na orglice vsaj 50 let —, se mi je zdel prav simpatičen.
Hudiča, raje kot Saviča bi volil celo Ljudmilo Novak!
In če sem že pri NSi, ali morda kdo misli, da se mi Žiga Turk ne zdi bolj zaupanja vreden kandidat kot pa recimo Andrej Šiško?
To ni nujno in vedno generacijsko. Ne favoriziram starejših gospa in gospodov samo zato, ker so mi po letih blizu. Moja vrstnica je tudi recimo Violeta Tomić, ampak če mi kdo omeni antivakserje, dobim izpuščaje, če že ne ošpice.
Zadnja kandidatka SDS, ki bi jo volil — ali sem jo morda celo res, se ne spomnim več — je bila Romana Jordan, ki je tudi skoraj mojih let.

Vse je korelativno

Ampak neka korelacija med starostjo volilca in starostjo kandidata — pa tudi med njunimi drugimi osebnimi parametri — zagotovo obstaja. Na naše pasivne politične odločitve ne vplivajo samo proklamirane politične vrednote in platforme, temveč tudi demografska in socialna bližina, če ju pri kom opazimo ali začutimo, in druge spontane, nenaštudirane spontanosti, ki jih kandidati nehote pokažejo.
Pred skoraj dvema mesecema smo bili šokirani, ko je LMŠ obelodanila svojo kandidatno listo za evropske volitve in za nosilko potegnila iz rokava neznano in politično neizkušeno novinarko Pop TV Ireno Jovevo. Takrat je rekla debitantka Jovanka:
»Rada bi gradila na ljudeh, čeprav vem, da to zveni kot floskula. Evropa je po mojem mnenju preveč oddaljena od ljudi in od posameznika, jaz bi rada začela ta vzorec spreminjati. […] Pričakujem vse najboljše ali pa vse najslabše, skratka vse. Ne zanašam se na ankete, te niso nikoli imele vlogo pri mojih odločitvah. Všeč mi je bil premierov koncept. Upam, da bom lahko od besed prešla tudi k dejanjem.«

Starejši občani

Jaz pa sem dodal:
»Smrkljo, ki plane v politiko in take govoriči, bi jaz poslal tja, odkoder je prišla, in ji zabičal, naj gre za nekaj časa še v enajsto šolo, to zibel življenja in spoznanja.«
Ampak v duhu mojega uvodnega razmišljanja ni nemogoče, da bi nemalo mladih volilcev njenih let — če se bodo seveda kolikor-toliko množično angažirali — dalo glas prav njej. Prav zato, ker jim je všeč njeno nakladanje. Ker se jim to sploh ne zdi nakladanje. Ker tudi oni hočejo graditi na ljudeh, čeprav vedo, da to zveni kot floskula. Ker morda cenijo novinarski poklic.
Morda bi lahko zanjo volili celo starejši občani. Morda si kakšne matere želijo, da bi tudi njihove hčerke delale kariero pri Šarcu in v Bruslju. Morda fotri za ženitev godnih sinov fantazirajo o takšni snahi. Še sanja se nam ne — ker so tako skrite in intimne, da jih do dneva ne pove nobena Medianina pratka —, kako trivialne so lahko volilne odločitve, čeprav so še kako človeške in razumljive.

Svetlobni efekti

Pri eni od teh novih, parapolitičnih list — konkretno Povežimo se —, mi je v oči padla naslednja izjava:
»Zgojznikova je ob tem zagotovila, da v kampanji ne bodo ustvarjali novih odpadkov, svetlobnega onesnaževanja, njeni stroški pa po njenih besedah ne bodo presegli nekaj tisoč evrov. Kot je dejala, je podpornikov njihove liste res veliko, zato verjame v učinek množičnosti.«
Naravovarstveničina izjava je na prvi pogled približno tako smešna kot nastop Grete Thunberg v britanskem parlamentu — »Now we probably don’t even have a future any more.« — in brezpredmetno optimistična kot tista od Irene Joveve. 
Pa vendar je možno domnevati, da se bo vedno več takih ljudi lotevalo politike. Naivnih, a ne neumnih dobronamernežev, ki so si nabrali nekaj političnih izkušenj med delovanjem v civilnodružbenih in nevladnih organizacijah.
Morda to niti ni tako slabo. Zagotovo bo minilo še nekaj volilnih ciklusov, preden se bo kdo od njih prebil v Evropski parlament, in celo nekaj desetletij, preden bodo postali upoštevanja vredna, konsistentna in koherentna politična sila (ali grupacija).

Konec strankokracije

Zanimivo pa je tudi opazovati — in še bolj bo —, iz katerih demografskih, izobrazbenih, profesionalnih in socialnih bazenov se rekrutirajo kandidati za evropske volitve v primerjavi z domačimi parlamentarnimi.
Moja projekcija je, da bo politikov (in »politikov«), ki prehajajo iz DZ v EP (in redkeje nazaj), sčasoma vedno manj in da se bo počasi izoblikovala in profilirala nova baza »specializiranih« kandidatov in poslancev za/v EP, ki jih politična kariera v Sloveniji niti ne bo zanimala.
V drugih, večjih državah EU, z večjimi kadrovskimi bazeni, kjer je prehajanje iz domačih parlamentov v Evropskega manj vidno — in kjer predvsem to ni strankarski red za zasluge ali samopotrditvena nagrada kot v Sloveniji —, se to že dogaja. Če bo šel tudi pri nas kadrovski razvoj v to smer in se podmnožici naših domačih in naših evropskih politikov ne boste več tako prekrivali, potem bo to pripeljalo ne samo do de- in reprofesionalizacije politike, temveč lahko sčasoma pričakujemo tudi konec vsemogočnosti strankokracije.