Rubrike
#nove knjige #branje #odlomek
Olga Bernharda Schlinka: »Z njo ni težav, najraje stoji in gleda.« [odlomek]
Logo 31.05.2020 / 06.05

Olga sprva deluje kot velikopotezen zgodovinski roman, za katerega pa se izkaže, da mu tempo narekuje prebrisan avtor.

Bernhard Schlink (1944) je pravnik in pravni teoretik, ki živi med Berlinom in New Yorkom ter usklajuje karieri univerzitetnega predavatelja ter pisatelja.

Ta je ves čas korak pred bralci. Pripovedno dogajanje je resda potopljeno v zgodovino, vendar pa je naracija tako napeta, da se zdi, kot bi se zgodba odvijala ta hip, pred nami. Olga si v poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju prizadeva za pravico do samoizpolnitve in ljubezni, čeprav njena doba in okoliščine temu nasprotujejo. Olgino zgodbo nam Schlink predstavi s treh perspektiv in nas do samega konca pušča v negotovosti. 
Bernhard Schlink (1944) je pravnik in pravni teoretik, ki živi med Berlinom in New Yorkom ter usklajuje karieri univerzitetnega predavatelja ter pisatelja. Schlink je literarni klasik 20. stoletja in eden najpomembnejših nemških pisateljev. Njegov roman Bralec, ki je v izvirniku izšel leta 1995, je Der Spiegel označil za enega največjih literarnih triumfov po Pločevinastem bobnu Günterja Grassa. Bralec je tudi prvi nemški roman, ki je osvojil lestvico najbolje prodajanih knjig The New York Timesa. Roman je izšel pri Beletrini.

Bernhard Schlink: Olga

»Z njo ni težav, najraje stoji in gleda.«
Soseda, pri kateri je mama puščala hčerko, tega sprva ni mogla verjeti. A je bilo res tako. Deklica, stara leto dni, je stala v kuhinji in si ogledovala stvar za stvarjo. Mizo s štirimi stoli, kredenco, štedilnik    s ponvami in zajemalkami, pomivalno korito, ki je bilo obenem umivalnik in je imelo zgoraj ogledalo, okno, zavese, nazadnje še luč, ki je visela na stropu. Nato je naredila nekaj korakov in obstala pred odprtimi vrati v spalnico in si še tu vse ogledala. Posteljo, nočno omarico, omaro, predalnik, okno in zavese in nazadnje spet luč. Gledala je z zanimanjem, čeprav sosedino stanovanje ni bilo nič drugače izrisano in tudi komaj kaj drugače opremljeno kot pri starših. Ko je soseda mislila, da si je majhna, nema deklica vse ogledala, kar se v dvosobnem stanovanju da videti — stranišče je bilo na stopnišču —, ji je pomagala zlesti na stol pri oknu.
Četrt je bila revna in za vsako visoko hišo je bilo tesno dvorišče in še po ena hiša. Ozka ulica je bila polna ljudi iz teh hiš, iz tramvajev, ciz, s katerih so prodajali krompir in zelenjavo in sadje, polna mož in žena, ki so s pladnjev, obešenih okoli vratu, prodajali šaro in cigarete in vžigalice, polna fantov, ki so prodajali časopise, žensk, ki so prodajale sebe. Po vogalih so postavali možje in čakali na priložnost, kakršnokoli priložnost. Vsakih deset minut sta konja potegnila voz po tračnicah, in deklica je zaploskala.
Tudi ko je bila starejša, je deklica rada na miru po­ stala in pogledala. Saj ne, da bi imela težave s hojo, hodila je spretno in zanesljivo. Hotela je opazovati in dojemati, kaj se okoli nje dogaja. Starša sta se komaj­ da pogovarjala drug z drugim in komajda z njo. Da je poznala besede in pojme, se je lahko zahvalila so­ sedi. Ta je govorila rada in veliko, po padcu ni mogla več delati in je velikokrat vskočila namesto dekličine mame. Kadar je šla z deklico iz hiše, je hodila le počasi in se spet in spet ustavljala. Govorila pa je o vsem, kar je bilo mogoče videti, razlagala in presojala in
poučevala je, da se je deklica ni mogla naposlušati, in počasna hoja in stalna zaustavljanja so ji bila pogodu.
Sosedi se je zdelo, da bi se deklica morala več igrati z drugimi otroki. Po temačnih dvoriščih in vežah pa je šlo bolj na grobo, kdor se je hotel uveljaviti, se je moral boriti, in kdor se ni boril, so ga tlačili. Otroške igre so bile prej priprava na boj za obstanek kot pa zabava. Deklica se ni bala in ni bila šibka. Le igric ni marala.
Naučila se je brati in pisati, še preden je šla v šolo. Soseda je sprva ni hotela naučiti, da se ne bi v šoli dolgočasila. Nazadnje pa jo je vendar, in deklica je prebrala vse, kar je našla pri njej, Grimmove pravljice, Hoffmannovih 150 moralnih pripovedk, Usode punčke Wunderhold in Petra Kuštra. Dolgo časa je brala stoje, naslonjena na kredenco ali okensko polico.

Breslau/Wrocław

Dolgočasila pa bi se deklica v šoli tudi, če še ne bi znala brati in pisati. Učitelj je štiridesetim učenkam s palico vtepal črko za črko. Branje in ponavljanje prebranega, pisanje in prepisovanje napisanega je bilo puščobno. Deklica pa se je željno učila računanja,  da je lahko kontrolirala prodajalca pri nakupovanju, rada je prepevala in pri pouku domoznanstva je učitelj vodil razred na izlete, in tako je deklica spoznala Breslau [danes Wrocław, op. prev.], mesto in okolico.
Spoznala je, da odrašča v revščini. To, da je bila šola, nova stavba iz rdeče opeke ter z zidci in pilastri iz rumenega peščenjaka, lepša od drugih hiš v četrti, še ni pomenilo, da so bile druge zgradbe bedne. Šola  je šola. Ko pa je deklica videla sijajne stanovanjske stavbe ob širokih cestah, vile z vrtovi, mogočne jav­ ne zgradbe in velikopotezne trge in druge površine ter na bregovih in mostovih zadihala svobodneje, je dojela, da v njeni četrti stanujejo reveži in da spada mednje.
Oče je delal v luki, kadar pa tam ni bilo dela, je po­ sedal doma. Mati je bila perica, hodila je po perilo   k premožnejšim ljudem in ga v culi na glavi nosila domov in ga opranega in zlikanega, zavitega v rjuho, na glavi spet nosila nazaj. Delo je imela vse dni, toda prinašalo je le malo.
Ko očetu pri pretovarjanju premoga več dni ni uspelo zatisniti očesa in sleči obleke, je zbolel. Glavo­ bol, vrtoglavica, vročina — mati mu je z mokro krpo hladila čelo in meča. Ko se je prestrašila rdečkastega izpuščaja na trebuhu in ramenih in poklicala zdravnika, je imela vrtoglavico in vročino že sama, zdravnik pa je diagnosticiral tifus in oba spravil v bolnišnico. Slovo od deklice je bilo kratko.

Ni si pustila vzeti imena

Staršev ni več videla. Da se ne bi nalezla, ju v bolnišnici ni smela obiskovati. Soseda, ki jo je vzela k sebi, je govorila, da bo s starši še vse v redu, dokler po enem tednu ni umrl oče in po desetih dneh še mati. Rada bi ostala pri sosedi in soseda bi jo rada obdržala. Očetova mati pa se je odločila, da jo bo vzela k sebi na Pomorjansko.
Že prve dni, ko je stara mama poskrbela za pogreb, razpustila gospodinjstvo in deklico izpisala iz šole, se nista ujeli. Stara mama se s sinovo poroko ni strinjala. Na svoje nemštvo je veliko dala in je Olgo Nowak, pa čeprav je tekoče govorila nemško, odklanjala kot ženo za svojega sina. Tudi s tem se ni strinjala, da sta starša hčerko poimenovala po materi. Ko bo pod njenim varstvom, bo deklica namesto slovanskega dobila nemško ime.
Toda Olga si ni pustila vzeti imena. Ko ji je stara mama poskusila razložiti pomanjkljivosti slovanskega in prednosti nemškega imena, jo je Olga samo gleda­ la, ne da bi jo razumela. Ko ji je stara mama ponujala nemška imena, ki so se ji zdela dobra, od Edeltraud do Hildegard, se ni hotela odločiti za nobeno. Ko je stara mama oznanila, da je zdaj dovolj in da ji je ime Helga, kar je skoraj tako kot Olga, je prekrižala roke, utihnila in se ni odzivala na nagovarjanje s Helgo. To se je dogajalo na vlaku iz Breslaua na Pomorjansko in prve dni po prihodu. Potem je stara mama popustila. Toda Olga je bila zanjo odslej kljubovalna, nevzgojena, nehvaležna deklica.
Olgi je bilo vse tuje: po velikem mestu majhna vas in prostrana dežela, po dekliški šoli z velikim številom razredov šola s fanti in dekleti v enem prostoru, po živahnih Šlezijcih umirjeni Pomorjanci, po prisrčni sosedi odklonilna stara mama, po svobodnem branju delo na njivi in vrtu. Uklonila se je, kot se ukloni reven otrok že od mladega. Želela pa si je več kot drugi otroci, več učenja, več znanja, več obvladovanja. Pri stari mami ni bilo ne knjig ne klavirja, in Olga učitelju ni dala miru, dokler ji ni posojal knjig iz lastne knjižnice, in organistu, dokler ji ni razložil orgel in ji dovolil vaditi na njih. Ko se je pripravljala na birmo in se je župnik odklonilno izrazil o Jezusovem življenjepisu Davida Friedricha Straußa, ga je pripravila do tega, da ji ga je posodil.
Bila je osamljena. Na vasi je bilo manj igranja kot v mestu, otroci so morali delati. Če so se igrali, ni šlo nič manj grobo, Olga pa je bila dovolj spretna, da se je uveljavljala. Ni pa zares spadala sem. Hrepenela je po takih, ki ravno tako niso sodili sem. In je nekoga našla. Tudi on je bil drugačen. Od samega začetka.
Takoj ko se je naučil stati, je že hotel teči. Ker mu ni šlo dovolj hitro, če je postavljal nogo pred nogo, je stopalo dvignil, še preden je drugo postavil na tla, in padel. Vstal je, naredil korak in naslednjega, se zdel sam sebi prepočasen, se odrinil z eno nogo, še preden je z drugo prispel, in spet padel. Vstajal, padal, vstajal — nestrpno in neumorno je nadaljeval. Noče hoditi, dirjal bi rad, si je mislila mati, ko ga je gledala in zmajevala z glavo.

Najbogatejši mož v vasi

A tudi ko se je naučil, da sme noga s tal šele po tem, ko druga že pride do tal, mu ni bilo do hoje. Capljal je z urnimi drobcenimi koraki in starša sta se, kadar sta mu nataknila povodec in ga vodila na vrvici, kar je takrat ravno prišlo v modo, zabavala, saj je fantiček na sprehodu cukal kot majhen poni. Obenem sta bila malce v zadregi, drugim otrokom je šlo s povodcem bolje.
Pri treh letih je že dirjal. Dirjal je po prostrani tri­ nadstropni hiši z dvema podstrešjema, po dolgih hodnikih, po stopnicah gor in dol, skozi sobe, ki so se odpirale druga v drugo, čez teraso v park, čez njive in v gozd. Ko je začel hoditi v šolo, je tja dirjal. Ne zato, ker bi se pri vstajanju obiral, mečkal pri pranju zob ali kako drugače zamudil. Preprosto je raje tekel kot hodil.
Spočetka so drugi otroci tekli z njim. Oče je bil najbogatejši mož v vasi, na svojem posestvu je številnim dajal delo in jelo, posredoval je pri prepirih, skrbel za cerkev in šolo in poskrbel, da so možje pravilno volili. Zato so otroci sina cenili in ga posnemali, dokler ga niso od njih odtujili spoštovanje, ki mu ga je izkazoval učitelj, ter razlike v manirah, govorjenju in oblačenju. Morda bi mu radi sledili, če bi hotel biti njihov vodja. A to ga ni zanimalo, pa ne zato, ker bi se imel za kaj boljšega, ampak zaradi svojeglavosti. Ostali naj se grejo svoje igre, on se bo šel pa svoje. Ni jih potreboval. Za dirjanje pa še toliko manj.
Ko jih je imel sedem, sta mu starša poklonila psa. Ker sta cenila Anglijo in občudovala kraljico Viktorijo, vdovo po cesarju Frideriku, sta izbrala borderskega ovčarja, angleškega čuvaja, ki naj bi sina pri dirjanju spremljal in pazil. To je tudi počel, vedno spredaj, s pogostim pogledovanjem nazaj in dobrim občutkom za to, kam je sin hotel.
Tekala sta po poljskih poteh in obmejkih, gozdnih poteh in presekah, pogosto pa tudi čez drn in strn in skozi log in les. Sin je oboževal odprto polje in svetlo hosto, ko pa je koruza stala že visoko, je dirjal med stebli, ki jih je hotel občutiti na golih rokah in nogah, dirjal je tudi skozi podrast, da ga je spraskala in skuštrala in se ji je lahko iztrgal, če ga je hotela zagrabiti. Ko so bobri zgradili jez in zajezili potok, da je nastal tolmun, je tekel skozenj. Nič ga ni moglo ustaviti, nič.
Vedel je, kdaj je vlak pripeljal na kolodvor in kdaj je odpeljal, zdirjal je na kolodvor in tekel skupaj z vlakom in ob njem, dokler ga ni prehitel še zadnji vagon.
Večji ko je bil, dlje časa je lahko z vlakom tekel vštric. A mu ni šlo za to. Vlak ga je potegnil do točke, ko mu srce ni moglo biti hitreje in ko ni mogel zajemati sape hitreje. Do te točke je lahko prišel tudi sam, lepše pa se mu je zdelo, če ga je do nje popeljal vlak.
Poslušal je, kako sope in kako mu razbija srce. Po­ slušal je, kako udarja z nogami po tleh, enakomerno, zanesljivo, lahkotno. In vsak pristanek je imel v sebi že vzlet, vsak vzlet pa že polet. Včasih mu je bilo, kakor da lebdi.
Starša sta ga krstila za Herberta, ker je bil oče soldat z dušo in telesom in je po bitki pri Gravelotti prejel železni križec — in za sina si je zaželel ravno ime Herbert, po sijajnem vojščaku. Sinu je razložil pomen imena in Herbert je bil nanj ponosen.
Tudi na Nemčijo je bil ponosen, na mlado cesarstvo in mladega cesarja, na očeta, mater, sestro in družinsko lastnino, mogočno posestvo, odlično stavbo. Samo asimetrija prednje fasade ga je jezila. Vhodna vrata so zdrknila na desno, tako da so bila pod petimi simetrično razporejenimi okni gornjih nadstropij ter pod streho tri okna na levi ter eno na desni strani. Nihče ni znal razložiti motnje v somernosti; stavba je bila stara več kot dvesto let, v lasti družine pa je bila šele eno generacijo.
Ko je stari oče posest odkupil od obubožanega plemiča, se je nadejal, da mu bodo podelili plemiški naziv, če ne njemu, pa vsaj očetu, junaku z Gravelotte. Tudi oče je upal na naslov plemiča, ki sodi k viteški posesti in železnemu križcu. A je ostalo pri imenu Schröder, h kateremu je kasneje Herbert s pomišlja­ jem dodal naziv posesti, ker ni želel biti le neki Schröder med mnogimi.

NAROČI SE
#nove knjige #branje #odlomek
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke