Kulumne
#pop
Od Šaulića in Balaševića do Severine in Senide. Kdo je pa danes čefur?
Logo 05.06.2019 / 09.40

Eno vprašanje za Vesno Milek: Zakaj se vsak razuzdan slovenski žur v poznih nočnih urah razvije v glasbene balkanalije?

Zadnjič sem po dolgem času spet enkrat gledal oddajo Vesne Milek. Imel sem to smolo, da sem nabasal na neko nabotoksirano blondinko z baretko. Voditeljica jo je predstavila kot novo glasbeno zvezdo, katere največji hit da ima na YouTubu 35 milijonov ogledov. [Po štirih tednih, ko to ponatiskujem, že 36; op. MC.]
Vesna je bila pametna kot ponavadi in se je pogovarjala tako, kot da gre za nek hud intelektualni pop fenomen. Tudi ta Senida, za katero sem bog pomagaj prvič slišal, je temu primerno afektirano odgovarjala, kot da je pravkar dobila grammyja in še ne ve, kaj naj počne z vso to slavo.
Potem sem izklopil zvok in na telefonu poiskal ta slavni spot. Slađana. Grozno. Neposlušljivo in negledljivo. Nič zame.
Nisem na tekočem z novodobnimi hiti, ampak ali obstaja ime za ta žanr? Čefurski hiphop bi bil kar dober opis. Zvenelo in zgledalo je kardashiansko fake‘n’cheap‘n’kiči in nisem mogel razbrati ritma in melodije.

90% smetja

Sem pa opazil, da je ta jugožanr, kakorkoli že mu rečemo, tako kot njegov ameriški pobratim dozorel in se diverzificiral in se prilagodil mainstreamu. V kulturnih razmerah, ko je 90% svetovne glasbene produkcije smetje in ko je gledanje/poslušanje na YouTubu (na repeat) prevladujoč način konzumacije, je to čisto logično.
No, prav. Glejte, v življenju sem proti svoji volji slišal in preživel tudi veliko čudne, da ne rečem zanič glasbe, ki me je iritirala, zato iz tega ne bi delal drame. To pač ni moja šalčka čaja. Sem pa se še tem bolj začudil za nazaj, zakaj je Vesna Milek tako padla na to muziko. Mora pa res biti brez posluha in meril in glasbene razgledanosti.

Facinacija z jugopatosom

Sicer pa se že cela desetletja čudim tej slovenski fascinaciji s srbskimi, hrvaškimi, bosanskimi narodnjaki in sčasoma vedno bolj posodobljenimi verzijami ex-jugoslovanskega patosa.
Da ne bo pomote, nisem glasbeni nacionalist — ali kaj šele kak drugačen —, ki bi zagovarjal slovenske kvote na radijskih postajah. Tudi nimam nič proti nacionalno specifičnim glasbam in žanrom.
Ampak ta jugopop — od Šaulića in Balaševića pa do Severine in Senide — se mi je vedno zdel tak, da se ne more dotakniti človeka, ki ne pozna in ne ceni socialnega in nacionalnega ozadja, iz katerega ta glasba izvira. Ozadja, ki mu ni blizu.
Pop, rock, jazz in vse, kar se me je kdaj dotaknilo, vključno z etnom in z world music, pa je bilo in je moralo biti nadnacionalno. Morala je biti glasba, ki se dotakne človeka z drugega konca sveta. Ni treba, da je vsaka glasba taka, vendar me je vedno privlačila tista, ki je imela v sebi ta kozmopolitizem.

Glasbene balkanalije

Če lahko s tem vsaj malo potolažim jugofane in jugonostalgike, naj povem, da mi je tripanje na Modrijane ali slovenske narodnjake in druge fiksacije enako bizarno kot to, da se skoraj vsak razuzdan slovenski žur v poznih nočnih urah razvije v glasbene balkanalije.
Vedno se najde nekdo, ki na navdušenje večine zateži s playlisto Cece ali Zdravka Čolića, nakar potem vsi zraven pojejo in s priprtimi očmi dvigajo roke v zaigranem južnjaškem hedonističnem obupu.
Resda ne hodim pogosto na žure, ampak nikoli (mi) ne dajo gor Azre, Haustora, Ekatarine Velike, Oliverja Mandića ali Denisa & Denisa ali vsaj Bijelo Dugme (iz zgodnje, prve faze) in kar je še take glasbe, ki je to jugoslovansko sranje transcendirala in ki sem jo kot še mlad star hipi tudi sam rad poslušal. Saj ne vem, zakaj se sploh oglašam.

NAROČI SE
#pop
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke