Potem pa mi dá Partljič za domačo nalogo, da razmislim, ali se to spodobi objaviti. Vse, kar mi bo zdaj povedal, bo seveda iskreno in dobronamerno.

Korona je bila dobra za branje, začne Tone. Tako se je lani že tretjič matral z Brati Karamazovimi, pa mu Veliki Inkvizitor in starec Zosimo — kljub predgovoru Dušana Pirjevca, ki ga je bral že stokrat — še vedno nista čisto blizu. Prebral pa je spet celega Jančarja.

Celega?!

Ne, ne, samo Severni sij, te zadnje Jančarje seveda bere sproti, ko izidejo. To je enkrat samo ženi razlagal, ampak ni ziher, če ga je zbrano poslušala, tako da se bo zdaj meni prvemu nekako izpovedal.

Kafkovski Maribor

Njegov srčni prijatelj Drago Jančar je sicer fenomenalen pisatelj in ga zelo spoštuje. Mogoče celo malo preveč. Glede na to, da je v prejšnjem režimu najebal, je razumljivo, da ga je v neki fazi, ko je pisal kolumne, zaneslo malo v desno. Jančar sam mu je nekoč razlagal, da ga je Janša nagovarjal, naj ustanovi paralelno, alternativno društvo pisateljev — in mu za to tudi obljubljal sredstva —, da bi razbil obstoječe DSP. Kar je Drago zavrnil.

In jebemti, pravi Partljič, berem ta Severni sij in razmišljam, kaj se dogaja protagonistu Josefu Erdmanu v tem sovražnem, neumnem, zatohlem, policijskem mestu, dokler se vse skupaj ne konča, kot se konča.

Res pa je, da Jančarja očitno ni zanimal Maribor. To ni študija Maribora, to je metafora nekega srednjeevropskega mesta v stilu Kafke ali Kundere.

Sam pripomnim, da sem Severni sij bral samo enkrat, ob ali kmalu po izidu (1984), in da se mi je takrat zdel fascinanten. Mogoče zato, ker mi je bila všeč ta avtorjeva maščevalnost, prezirljivost do provicialnega Maribora, iz katerega sem tudi sam takrat končno pobegnil.

Evo, točno to. Se strinja. Tudi Partljič sam je že napisal, da Jančarja razume in da je ta imel razloge, da je tako opisal Maribor.

Vzhodni veter, 1934

Ampak o nečem je začel razmišljati. Si bral Sebastjan in most? Sem. No, v Maribor je med obema vojnama prišlo štiri tisoč Primorcev. Veliko jih je bilo med njimi tudi intelektualcev in umetnikov. To je bila za Maribor injekcija penicilina in spodbuda za njegov razvoj.

Potem pa začne naštevati še pomembne mariborske predvojne oz. medvojne intelektualce iz znamenitega Vidma oz. Sv. Jurija ob Ščavnici: Fran Ilešič, Anton Korošec, Ivan in Bratko Kreft, Edvard Kocbek, Vekoslav Grmič — pa tudi Anton Slodnjak in Anton Trstenjak sta se rodila nedaleč (v Bodkovcih oz. v Rodmošcih pri Gornji Radgoni).

Tako da se Partljiču zdi, da se je v Mariboru v 30. letih tudi veliko pozitivnega dogajalo in da ni bil tako zatohel, kot si ga je predstavljal Jančar.

Takrat je Maribor doživljal velik industrijski vzpon. Tudi v socialnem smislu se je marsikaj dogajalo. Recimo leta 1936 z veliko tekstilno stavko, s katero so si delavci priborili prvo kolektivno pogodbo v Srednji Evropi. Tudi po Hutterjevi zaslugi, ki je svojim zaposlenim predlagal, naj tri dni solidarnostno stavkajo, on pa da bo prispeval njihov tridnevni zaslužek za solidarnostni sklad za stavkajoče.

To med drugim opisuje Orlando Uršič, pisatelj in urednik Založbe Litera, v zgodovinskem biografskem romanu Krušni oče — o industrialcu Josipu Hutterju (1889–1963) —, ki je junija izšel v založništvu Umetniškega kabineta Primoža Premzla.

Zelo solidna knjiga, pravi Partljič. Je zelo za prebrat.

V tem smislu bi Partljič rad napisal repliko na Severni sij — čeprav to ne bo imelo zveze z Jančarjem — in mu bo to tudi povedal. O drugi plati teh zadev. Pihal je socialni veter. Mogoče bo romanu dal naslov Vzhodni veter. Ker so bili seveda mnogi pod vplivom boljševikov — čeprav niso vedeli, kaj se v Sovjetski zvezi res dogaja. Veliko komunistov je bilo takrat zaprtih ali v ilegali, tudi dijakov, recimo Primorec Jože Babič, pa Milan Apih in Franc Vrunč, čeprav ta zadnja dva nista bila iz te skupine. To bi rad Partljič opisal. Kaj se je v Mariboru dogajalo v drugi polovici 30. let.

To zdaj piše, ampak se mu vedno bolj spreminja v kroniko. Morda pa bo moral tudi kroniko napisati. Dogajalo se bo leta 1934. Tega leta je bil v spodletelem puču nacističnih agentov ubit avstrijski klerofašistični kancler Dollfuss. To je bilo 25. julija 1934. (Pozneje je v Kraljevino Jugoslavijo prebegnilo dva, tri tisoč Avstrijcev. Tako imenovana Legija 2.) In dan za Dollfussom, torej 26. julija 1934, umre Rudolf Maister. Dobra dva meseca pozneje, 9. oktobra 1934, v Marseillu ubijejo jugoslovanskega kralja Aleksandra. Velike stvari so se takrat dogajale.

Lokalpatriotizem

Partljič zase pravi, da ni eden od tistih gorečih lokalpatriotov, ki sovražijo Ljubljano in razlagajo, kako da nam te kurbe vse poberejo. To mu gre na živce. Če bi kot bivši učitelj hotel kaj dopovedati učencem, bi jih spomnil na Slomška — ki ga Slovenci sicer zdaj radi mitizirajo —, ki je prišel od drugod in leta 1859 združil dvesto tisoč slovenskih vernikov v novoustanovljeno lavantinsko (mariborsko) škofijo. Bil je tudi med ustanovitelji prve mariborske čitalnice, čeprav tedanja Cerkev temu ni bila naklonjena.

Ali pa recimo Slovenski narod: leta 1868 je začel prav v Mariboru izhajati prvi dnevni časopis v slovenščini (sprva je izhajal trikrat na teden), ki ga je urejal Anton Tomšič, za njim pa Josip Jurčič. Čeprav je bilo v Ljubljani in Trstu in celo v Celovcu procentualno več Slovencev kot tukaj!

Oton Župančič napiše (1908): "O, kaj bo z vami, vi mejniki štirje,/Celovec, Maribor, Gorica, Trst?". Samo Maistru je uspelo ubraniti ta mejnik, branik. Vsaj enega.

Pa že prej omenjeno delavsko gibanje. Pa potem med 2. svetovno vojno tudi Pohorski bataljon. In če na koncu pridemo še do osamosvojitve, so se tu zgodili tudi pekrski dogodki. Tako da bi v Mariborčanih lahko bilo nekaj upravičenega lokalpatriotizma.

Bog bogova

Ko gre Milka spat in ko on v tej sobi piše svojo prozo, se počuti malo domišljavega. Zato naj vzamem to z rezervo, ker da mogoče malo pretirava. Seveda. Saj me že na začetku opozori: "Ti sámo glej, da nebo zgledalo, kot da se duvam."

Ampak včasih se res — jebemo mater! — počuti kot bog bogova. Kaj hoče povedat? Ko neki mali Partljič piše v svoji izbi, med svojimi knjigami, zvečer, mogoče v spodnjih gatah, takrat se mu zdi, da je frajer. Pravi mačo. (To je njegova beseda. Enkrat mu tudi uide formulacija "mi stari rokerji". No, prav. Saj je Lennonov in Zappin letnik.)

In v takih momentih ga ne zanima, ali bo to, kar je napisal, sploh brano. Ne zanima ga, ali bo pohvaljen ali dobil za to celo nagrado. Ko je dobil Prešernovo nagrado za življenjsko delo (za leto 2016), mu je bilo prav nerodno. Še danes mu je, če ga titulirajo s Prešernovim nagrajencem. Jaz sem Tone, pravi. Ne zanima ga, kako visoko bo priplezal po Parnasu. Ne zanima ga, ali bo Jančar pred njim ali za njim. S tem se ne obremenjuje. Rad to dela in je zadovoljen. Rad je v penziji in piše.

Ura je že kakih pol osmih, ko končujeva in ko gospa Milka končno postavi na mizo narezek. Hladno svinjsko pečenko, skuto z mleto rdečo papriko in nekaj zelenjave. Pa gin v piksni. Pa seveda štrudel za posladek. Tone ga je prinesel s tržnice od svoje branjevke.

Če mu kaj dobro rata, ga ne zanima, ali bo to sploh brano, ali bo pohvaljen, ali bo dobil nagrado, ali bo Jančar pred njim ali za njim in kako visoko bo priplezal po Parnasu. On je Tone. S tem se ne obremenjuje. Rad to dela in je zadovoljen. Rad je v penziji in piše.