Še nikoli tako dobro

Kaj pa pravi na današnje bende? Kaj se dogaja? Uf, še nikoli ni bilo boljše. Mlada generacija se čisto drugače loteva stvari. Brez strahu. Predvsem pa ni več te logike, kao, malo bom v službi, malo bom pa muzikant. Grejo v muziko do jajc in zato imamo fantastične rezultate.

Cel kup novih bendov mu je všeč. Svašta se dogaja. Recimo Castle Kolpa Music Festival, še vedno je pod vtisom tega. Trije, štirje festivalski dnevi samo slovenskih izvajalcev — Laibach, Dan D, Elvis Jackson, Mrfy, Siddharta, Vlado Kreslin, Koala Voice, Neisha, Big Foot Mama, Magnifico, Joker Out, Pero Lovšin … —, folka deset tisoč, cel movement, folk pada v trans. Neverjetno.

Lirika

Čeprav je to paradoksalno. Biznis je v riti, infrastruktura je razpadla, fizičnih nosilcev zvoka ni več, muzika je džabe, nekaj denarja pride samo še od koncertov in avtorskih pravic. Vse je razpadlo, ampak kreativnost pa tega ne jebe in se razvija naprej. Kvaliteta gre gor. Hecen moment. To je tako kot pri avtih prehod od bencina na elektriko. Kaj bomo zdaj z vsemi temi pumpami? Kreativnosti ne zanima infrastruktura. Glasbeniki hočejo ustvarjati in igrati. To je super.

In nenazadnje, človek bi pričakoval, da mladina ne bo več hotela peti v slovenščini, ker je brez veze, ker se ne splača — ampak zgodilo se je ravno nasprotno.

In če smo že pri slovenščini, v pop glasbi zelo cenim dobra besedila. Če se rimajo, še tem bolj. Recimo tista Predinova: "se spomniš čigave/so bile tiste krave". To so meni ob Milanu Jesihu vrhunci slovenskega rimanja. Pri Magnificu pa še posebej cenim, da zna rimati slovenščino in tuje jezike. To me neskončno zabava: "ventiquattro mila baci/na moj k-k-k-k skači (ba-ba, či-ba-ba)", "bila je tko mlada in svobodnih nazorov/ji je blo čist vseen kaj bo jutri tomorrow" ali "nežen dotik/cheek to cheek".

Okej, tudi brez rime. Od mlade garde se mi recimo zdi posrečen, da ne rečem epohalen verz "zloži me kot origami" od Zale in Gašperja. No, Magnifico je zame v rimanju prvak. Seveda pa je za razliko od kakega Milana Jesiha, ki to kuje serijsko in ekplicitno, pri Pešutu pač lirika v ozadju. Besedila so podcenjena.

Lekcija iz tolerantnosti

Kaj pa taki fenomeni à la Modrijani? Jaz si tega ne znam razložiti. Zakaj mladina na to tripa? To še razumem, da je všeč starim konservativcem. Ampak da je to fajn tudi otrokom? Da poslušajo isto muziko kot starši?

Magnifico me razsvetljuje. Uči me tolerantnosti. Bolj je toleranten od mene. Valjda ga nobena muzika ne moti. Če se kdo ukvarja z muziko, se mu zdi krasen človek. Obožuje muzikante. To so še kar v redu ljudje. Glupi, ampak še kar okej.

Skratka, to me moti, da je všeč mladini? Njemu se pa to zdi logično. V Ameriki vsi poslušajo country. No, vsaj nobenega ne moti, če kdo kdaj odšpila kakšen country. In Slovenija je to, kar je. Po osamosvojitvi je postala to, kar je. In Slovenija je podeželje. V Sloveniji imaš dve mesti, vse ostalo pa je podeželje. In ljudje poslušajo to, na kar so navajeni. Navajeni pa so na veselice.

Ampak to ne izključuje tega, da grejo mladi direkt z veselice z narodnjaki na heavy metal žur na Sočo. Včeraj smo bili na veselici, danes pa gremo na heavy metal. No frks. Poslušajo oboje? Seveda. Če ima študentarija žur, poslušajo narodnjake, potem malo Oliverja Dragojevića, potem pa še Big Foot Mamo. Tako eklektični da so? Ma ja, seveda, boli jih kurac. Mi smo bolj pazili, kaj poslušamo. Bolj je bilo pomembno, kaj poslušaš. Ja, se strinjam: muzika je bila socialni statement, družbena identiteta. Pankerji, rockerji, hipiji, jazzisti … Bili smo razslojeni in ozaveščeni. Še preveč ozaveščeni …

Kaj pa ta Senidah? Tega tudi ne štekam. To se mi zdi kot preoblečeno čefurstvo, Bálkan.

Čakaj, čakaj, no, Senidah je moderna, to je contemporary music.

No, ja, retro res ni. Ampak kdo to posluša?

Hja, vsi, ne! Samo ti tega ne poslušaš. Ona je zdaj ena večjih zvezd v tem regijonu (kot se zdaj reče bivši Jugoslaviji). Uspešna komercialno in umetniško. S svojimi blaznimi fani in followerji. Ne moreš biti ciničen in razlagat, da so to neki čefurji. Ta trap, ta novi sound je naslonjen na melodiko in harmonijo prostora, v katerem živimo. [Za nevedne: "trap" je subžanr hiphopa. Kaj je hiphop, ne bom razlagal. Ker to pa še jaz vem.] Hiphop je itak tako plastičen, da mu lahko svašta gor nalepiš. Katerekoli etno vzorce. Indijski, arabski, izraelski, balkanski trap … To je en tak hecen in splošen world music fenomen. Na lestvicah imaš vse živo.

25. maj 2002

Če se mogoče kdo še spomni, 25. maja 2002 je bila Evrovizija v Talinu — in Slovenijo so tisto leto zastopale legendarne Sestre z Magnificovim komadom Samo ljubezen — na besedilo njegove žene Barbare Pešut. (Edini od vseh, za katerega ni teksta napisal sam.)

Te Evrovizije se še posebej dobro spomnim, ker mi je pokvarila zabavo za 40. rojstni dan. Praznoval sem pri Anđeliću v bivšem Minimalu, kjer je bil na steni televizor. Vsi so gledali Evrovizijo. Zlasti glasovanje. Moj party je bila samo kulisa. In potem so še sestre popušile!

Ampak kako se je to lahko zgodilo? To je bilo moje največje razočaranje v zgodovini Evrovizije, ki jo spremljam (oz. se je spomnim) že od Sandy Shaw. Jugoslovansko ali slovensko razočaranje …

Tudi Magnifico je bil razočaran. Sploh ga ni bilo v green roomu. Ni mogel. Slab občutek je imel že od začetka in je slutil, da ne bojo zmagali. Pa bi lahko. Kazalo je dobro. Marlenc je dobil standing ovation na novinarski konferenci. On je res neverjeten entertainer, namazan z vsemi žavbami. Strašno je užival s Sestrami, res mu je bilo užitek delati z njimi.

Moje drugo največje glasbeno razočaranje pa je — ne evrovizijsko, ampak povezano z Evrovizijo —, da na Emi leta 1998 ni zmagal Magnifico s Silvijo. Moj bog, zmagal je Vili Resnik! Njegovo zmagovalno skladbo Naj bogovi slišijo smo si zapomnili zato, ker se je vpisala v zgodovino slovenske pop glasbe kot eden najbolj smešnih in pretencioznih komadov med kao uspešnimi. In če si ga še danes kdo zabrunda v brado, je to bolj nekakšen guilty pleasure. Magnificova Silvija pa je tako rekoč večen komad. In potem še ta sramota, da je bil šele peti! Za las je prehitel Darjo Švajger. V bistvu čudež, da je štiri leta pozneje zmagal s Sestrami …

Kar zadeva sodelovanje na Evroviziji — in kot nujno zlo na Emi —, je Magnificovo stališče naslednje: če je človek muzikant, potem pač mora enkrat probat tudi to. Zakaj bi bil ciničen do Eurosonga? Sicer je imel svoje dvome in strahove, ampak se mu je zdelo, da je Silvija dovolj dober komad in v pravem stilu za Evrovizijo, zato se je nazadnje le odločil, da bo konkuriral. Res pa je tudi, da ga je vse skupaj zelo zabavalo.

Ampak že v trenutku, ko je odpel, mu je bilo jasno, da ne bo nič iz tega. In ko bi bil vsaj drugi … Niti ni skoraj zmagal. Ne, bil je odličen peti! Fak! Tako da je bil nazadnje jezen sam nase, da se je v to sploh spustil. Ker kaj mu je tega bilo treba! No, probal je, videla, zdaj pa dovolj. Če ga potem ne bi Sestre prepričale — in morale so se zelo potruditi —, ne bi nikoli šel še enkrat v to.

Ampak leta 2002 se je na Emi zgodil čudež. Sestre so zmagale. Samo ljubezen je še vedno obvezen del Magnificovega repertoarja in highlight vsakega koncerta. To je kot Dan ljubezni od Pepel in kri.

Linija najmanjšega odpora

Lepo mu je mama govorila: "Sine, ti bi vse po liniji najmanjšega odpora." Potem pa je po mnogih letih bral neke tibetanske ali japonske modrosti ali nekaj o zenu in tam našel točno to: da je treba v življenju po liniji najmanjšega odpora. That's the point, a veš. To je tako kot pri judu: ko pade sneg na češnjevo vejo, se ta upogne, da sneg pade na tla.

V tem je fora. Tako Magnifico vedno in povsod išče bližnjice. Pri vsem, kar počne. Pri muziki in ostalem. Saj vedno mu ne gre in včasih tudi dolgo traja, ampak to je to. Oče, zaskrbljen za njegovo prihodnost — čeprav je bil sin že zelo popularen —, ga je nekoč vprašal, kaj bo pa delal, ko bo star. Robert mu šele danes odgovarja: "Foter, star muzikant bom!"

Ne ve, kako mu je uspelo, kaj ga je do tega pripeljalo. Niti tega, kako mu je zneslo na odru. Ker mu je bilo zoprno nastopati. Od vedno. Živčen pa fuj. Ker se mu je zdelo, da niso dovolj hudi. V videu že zna pozirati in plesati — ali celo tverkati —, na odru pa dolgo ni užival. No, zdaj že. Šele zdaj gre z veseljem na oder. S to ekipo, zadnjih pet let. Vsi imajo akademijo. On je najšibkejši člen. Ampak zdaj se končno dobro počuti.