Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera V soboto v soboto, 2. marca 2024, pod naslovom (OBRAZI Z MARKOM CRNKOVIČEM) Javnomnenjska raziskava: Dajem na taktično glasovanje intervju z Andražem Zorkom. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Današnji, zadnji del ponatisa je nadaljevanje prvega in drugega dela pod naslovoma [Obrazi 39./1.]: Taktično levo-desno glasovanje z Andražem Zorkom (6. marca 2024) in [Obrazi 39./2.]: Andražev flashback z Zorkom (8. marca 2024).

Javno mnenje je za politike krivično, če jim ni všeč, za medije pa senzacionalno, če jim je. Kriv ali zaslužen — kakor pač vzamete — pa je seveda Andraž Zorko. Resno! Trda desnica ga je prav te dni označila za »levega propagandista«. Preverite sami.

LD;GD

Zdaj pa še drugi intermezzo, ki ga je tako kot memoar o očetu napisal Zorko sam. In sicer na informativno-komentatorsko temo, v katero je vpleten. Namreč LD;GD: »podkast, ki nikogar ne podcenjuje in ničesar ne jemlje preveč resno — še posebej ne politike«. Kot se ekipa sama deklarira oz. opisuje.

Za nepoučene (med katere sem do nedavnega spadal tudi sam, sem pa nazadnje uganil): kratični naslov podkasta LG;GD se spogleduje z anglofonsko internetno okrajšavo TL;DR (“too long; didn’t read”) in v slovenščini stoji za “levo-desno; gore-dole”.

Disclaimer: Semi-koloni mi grejo ful na živce.

Zorkov spis na to temo sem moral maksimalno skrajšati. To je ostalo od njega:

Spin-off Metinega čaja. Nataša Briški in Aljaž Pengov Bitenc (z. t. k. Pengovsky) sta naju z Antišo Korljanom že prej gostila večkrat. Potem je Štefi (Nataša Briški) »imela idejo« za politični podkast. LD;GD je nastal organsko. Za vsak primer je bil lansiran 1. aprila (2019). Smo avantgarda dela na daljavo. Snemamo v Luksemburgu, Kopru, Kočevju, Škofji Loki in Ljubljani. Štefi pravi, da imamo že čez 4.000 poslušalcev na epizodo. Morda ji ne bi verjel, če ne bi imel bližnjih srečanj s poslušalkami in poslušalci. Ko nekdo na konferenci Društva z marketing Slovenije zarotniško namigne, da je naš redni poslušalec. Ali ko se hči vrne s tabora in prenese pozdrave vzgojiteljice, ki je po njeni LD;GD majici ugotovila, da igra badminton z otrokom enega od članov ekipe. Da si za razliko od politikov tega ne izmišljujemo, je najlepše priznanje za naše delo.

Odbojnost: SDS in Levica

MC: Prej sva govorila o odbojnosti. Ampak kaj pravzaprav razlog, da neka stranka odbija volilce oz. državljane? So to preveč radikalna stališča? In zakaj se to dogaja ravno SDS?

Andraž Zorko: SDS ni edina odbojna stranka. Precej visoko in v resnici vedno večjo odbojnost ima tudi stranka Levica. Kaj je tema dvema strankama skupno? Obe sta pri zagovarjanju svojih stališč precej radikalni. Vsaka na svojem polu. SDS se je radikalizirala leta 2014. Prej je bila desnosredinska stranka, za katero se je vedelo, da je zagovornica pričakovanj in zahtev Cerkve, pa tudi žrtev komunističnega režima med vojno in po njej. Ampak do takrat še niso bili tako radikalni kot po letu 2014, ko so Janšo zaprli. Takrat so začeli uporabljati drugačno retoriko, zelo jasno izključevati določene družbene skupine, napadati, uporabljati textbook metode Stevena Bannona. Zato je logično, da ima SDS visoko odbojnost. To je del njene ideologije. Ker se predstavlja kot nasprotnik, celo sovražnik določenih družbenih skupin, ki jih drugi zagovarjajo. Pa maščevalnost, ki veje iz Janše, seveda odbija. To je tudi stvar retorike. Biti proti ni nič takega. Je pa vprašanje, na kakšen način to izražaš. Janša je pred volitvami volk, oblečen v ovčko. Ko pride na oblast, pa odvrže oblačila. Levica pa ima tudi radikalna stališča v zvezi z nekaterimi zadevami, tako da me to sploh ne preseneča.

Čeprav je tudi pri njih to stvar retorike. Retorika Luke Mesca ali Aste Vrečko je nekaj drugega kot retorika Mihe Kordiša. Stališča sama morda ne. Misliš, da se ga zato zdaj hočejo znebiti?

Se spomnim, da sem pred volitvami ocenil, da bi Levica dosegla boljši rezultat, če Kordiša ne bi bilo. Sicer je res, da je Kordiš eden od temeljnih stebrov te stranke — kar je sicer njihova notranja zadeva in o tem nerad špekuliram —, ampak takrat je pri opredeljevanju do Levice prevladal sentiment, češ, saj bi volil Levico, ampak ne s Kordišem. On je bil tisti, ki je od Levice odganjal bolj zmerne zagovornike njihovih idej. Za nekatere je bil enostavno preveč radikalen. Kar se je nenazadnje potrdilo na predsedniških volitvah, na katerih je dobil dva odstotka [natančneje: 2,81 % ali 24.518 glasov, op. MC]. V Levici je zdaj hecna situacija. Imajo štiri poslance, ki so proti Kordišu — in tudi javno mnenje je verjetno bolj na strani teh poslancev —, ampak po drugi strani ima Kordiš še vedno večinsko podporo v svetu stranke, zaradi česar Mesec lani ni več kandidiral za koordinatorja. Ampak po mojem bi Levica pridobila, če Kordiš ne bi več bil obraz te stranke. Še posebej zato, ker je na tržišču kar nekaj glasov, ki jih SD z afero Litijska blagohotno ponujajo, da tako rečem.

No, saj. Zmerni del Levice je bližje SD. To so neki ne tako zagreti socialisti.

Saj od tam so tudi prišli … To se je zgodilo leta 2014. To je spet to, o čemer sem prej razlagal. V obdobju med volitvami, ko ni alternative, SD v javnomnenjskih raziskavah kotirajo visoko. Nekaj mesecev pred volitvami 2014 so bili na 30 odstotkih. Dokler se ni pojavil Cerar.

Ali nimajo stabilne baze?

Ne, to so bili spet taktični volilci. Ki nekoga podpirajo samo zato, da ne bi Janša zmagal.

Netaktičnih volilcev pa nimajo?

Imajo jih toliko, kolikor dobijo glasov na volitvah. Med 6 in 10 odstotki. Kar je za to stranko dovolj. Če zmaga stranka leve sredine, so SD avtomatično v vladi. To je vse, kar rabijo.

Samo v parlament morajo priti. In ni se jim še zgodilo, da ne bi.

No, na zadnjih volitvah, ko so padale žrtve za Svobodo, so tudi SD padli na 6 odstotkov. Mislim, da imajo SD veliko podpornikov med ljudmi, ki so jim hvaležni, da so jih zaposlili. In teh se je v tridesetih letih nabralo veliko. Včasih rečem, da je že samo teh ljudi dovolj, da so izvoljeni v parlament. So pa tudi stranka z najdaljšo tradicijo. Dvaintrideset let na petinštirideset let podlage. To prinesejo leta.

Pa misliš, da se jim lahko zgodi, da se čez dve leti ne bi uvrstili v parlament?

Močno dvomim. Če bi bile volitve zdaj, bi se to mogoče še lahko zgodilo. Ker so res v razsulu. Ampak volitve bodo šele čez dve leti.

Fotografiranje

V nekem trenutku sem opazil, da v Valiconovo sejno sobico v 3. nadstropju Kanarčka na Kopitarjev — z lepim razgledom na Krekov in Vodnikov trg —, skozi ne zelo priškrnjene žaluzije po dežju vdira popoldansko sonce. To moram izkoristiti, sem pomislil! Zato sva za nekaj minut prekinila pogovor in se posvetila igri svetlobe in senc. Še preden sem pritisnil na sprožilec, sem vedel, da bo to morala biti črno-bela, desaturirana fotka s črnim okvirjem. To je bilo 19. februarja 2024 ob 16:04:17.

Konsolidacija

MC: Kje sva že ostala?

Andraž Zorko: SD in njihovi volilci. V glavnem, močno dvomim, da ne bi prišli v parlament. Razen če pride do konsolidacije na klasični levici. To sem prej razlagal. Na levem ideološkem polu, ki prisega na vrednote neke vrste socializma, da tako rečem, torej okrog Levice in SD — ki sta obe na prelomnih točkah —, bi lahko prišlo do konsolidacije.

Kaj je tu konsolidacija?

Konsolidacija v tem smislu, da bi lahko iz teh dveh strank oz. iz podpornikov teh dveh strank izšla ena stranka, ki bi pobrala vso podporo. Lahko se zgodi, da se Kordiš razide z Levico in ustanovi neko svojo levo levo, true levo stranko, kakorkoli že jo bo imenoval. In ta stranka bi bila še bolj radikalna in verjetno ne bi imela možnosti, da pride v parlament. To sklepam iz Kordiševega rezultata na predsedniških volitvah. Torej: vse, kar bi ostalo od Levice, in vse, kar je še zdravega v SD, se lahko pojavi kot neka socialnodemokratsko, zelo jasno levo usmerjena stranka. Brez te prtljage, ki jo s sabo nosijo SD.

Nova stranka ali združitev obeh?

Ne vem. Združitev najbrž ne. Če bi se Kordiš recimo odcepil, v Levico pa bi začeli prihajati nekateri iz SD … Ne vem. To bi bile res hude špekulacije. Mogoče bi dobili odgovor, če bi se nekdo res tega lotil. Tako kot je recimo naredil Golob po volitvah. Da je dobesedno inkorporiral SAB in LMŠ. To je bila njegova strateško najbolj modra poteza. Dobil je kadre, dobil je dva bivša premiera, predvsem pa se je znebil konkurence v javnomnenjskih raziskavah. Alenka Bratušek in Marjan Šarec bi danes najbrž pridobivala podporo na račun Gibanja Svoboda, če bi še imela samostojni stranki.

Pa še to

Iz posnetega oz. v celoti pretipkanega pogovora sem moral veliko izrezati. Z Zorkom sva govorila tudi o oglaševanju in medijih. Pa tudi o Nacionalni raziskavi branosti (NRB), ki so jo dolgo vodili in se je nazadnje po zaslugi takratnega predsednika uprave Dela Jurija Giacomellija, pozneje pa še lastnika Adrie Medijev Tomaža Drozga izjalovila. Pozneje pa še o Raziskavi branosti in bralcev (RBB), ki je zaradi pomanjkanja interesa medijev bila bolj kratke sape.

Če povzamem (in poenostavim: na moje insinuacije, da oglaševanje ne delujejo več, Andraž Zorko odgovarja, da očitno deluje — četudi marsikdaj še po inerciji —, ker ga sicer ne bi bilo več. Se pa strinjava, da je to lahko zelo moteče, če je neženirano povezano s klikfehtarstvom in mentaliteto žute štampe. Sicer pa da je z oglaševanjem tako kot z mediji: izplača se oboje — če ne iz ekonomskih, pa vsaj iz političnih razlogov.

Pa še to bom not stisnil, da je stopnja zaupanja medijem minus 55, kar je najmanj v dvanajstih letih, odkar to merijo. Minus 55 je razlika med deležem ljudi, ki rečejo, da medijem zelo zaupajo ali zaupajo, in deležem tistih, ki rečejo, da bolj ne zaupajo ali sploh ne zaupajo.

Toda čeprav je zaupanje medijem na nivoju zaupanja Cerkvi in osovraženim političnim strankam, pa se vendarle lahko tolažimo s tem, da nismo najslabši. Veste, čému ljudje zaupajo še manj kot medijem? Družbenim omrežjem. Minus 74!

Hehe, lepa tolažba.