Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera V soboto v soboto, 2. marca 2024, pod naslovom (OBRAZI Z MARKOM CRNKOVIČEM) Javnomnenjska raziskava: Dajem na taktično glasovanje intervju z Andražem Zorkom. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Današnji, drugi del ponatisa je nadaljevanje prvega dela pod naslovom [Obrazi 39./1.]: Taktično levo-desno glasovanje z Andražem Zorkom (6. marca 2024). Nadaljevanje in konec sledi v nedeljo.

Javno mnenje je za politike krivično, če jim ni všeč, za medije pa senzacionalno, če jim je. Kriv ali zaslužen — kakor pač vzamete — pa je seveda Andraž Zorko. Resno! Trda desnica ga je prav te dni označila za »levega propagandista«. Preverite sami.

Prva domača naloga

Ker vem, da je pismen, sem Andražu dal za domačo nalogo, da za ta intervju sam napiše dva ločena teksta o dveh temah, o katerih sem se v kaosu sproščenega pogovora pozabil z njim pomeniti — čeprav sem ta namen imel in tudi že pripravljena vprašanja. Prva tema je njegovo sodelovanje pri popularnem podkastu LD;GD, druga pa … — njegov oče. Njegov pokojni oče Marko Zorko (1944–2008). Če že ne popularen, pa vsekakor kontroverzen in že za življenja legendaren radijec in kolumnist, novinar, avtor knjig Mein Kampf (2001) in Knjiga mrtvih: To ni kuharska knjiga, to je ena sama ljubezen (2007).

Zdaj lahko rečem, da je Andraž v naročenem tekstu sam povedal o očetu več in bolje, kot bi lahko odgovoril na moja vprašanja. Tako je napisal:

Zorko by Zorko

Z očetom nisem nikoli živel, če izvzamem nekaj počitniških tednov na jadranskih otokih v otroštvu. Ko je umrl, sem svoj notranji mir našel v definiciji Marka Zorka kot »človeka, ki se je za časa svojega življenja izdajal za mojega očeta«.

Še leta po njegovi smrti sem tu pa tam, v kakšni zakotni beznici, naletel na njegove prijatelje iz časov Šumija. Vsaj izdajali so se za to, iskreno pa jim nisem nikoli res verjel. Še posebej, če so računali, da v čast srečanja z domnevnimi velikimi prijatelji dam za rundo. Foter je namreč rad častil. Tudi če si je za to izposodil denar od teh istih ljudi, ki jih je nato častil.

Bliže so mi tisti, ki so mi med pogovorom o očetu priznali, da je šlo v primeru Marka Zorka za človeka, ki je znal videti stvari na način, kot jih zna le redkokdo, če sploh.

Odkar sem vedel zase, mi je govoril, da moram brati knjige. Da jih je on sam »pri teh letih« prebral že na kubike. (To je bilo v mojih poznih najstniških letih.) Ker jih nisem, sem obupal že takrat. Namreč nad tem, da bi šel po njegovi poti. Še danes pa rad kupujem knjige in včasih tudi kakšno preberem. 

Predvsem pa sem imel to srečo, da sem bil zraven, kot se reče. Da sem to njegovo genialnost lahko opazoval od blizu. Spominjam se prigode iz srednje šole, ko nama je s sošolko pomagal pri referatu o Cankarju. Bila sva obupana, bilo je zadnji dan pred rokom (klasični deadliner Zorko), zato sva šla naravnost k njemu na podstrešje na Trdinovi. Imela sva srečo, bil je doma. Soočen z najino tegobo je v hipu postavil pred naju pet knjig: »Naredita iz tega dramo.« Pisala sva ves popoldan. Na njegov pisalni stroj, na katerem so nastajale legendarne reportaže, ki jih menda še danes uporabljajo kot zgled na neki fakulteti. Ko sva končala, naju je nagradil z nekaj anekdotami o Cankarju, ob katerih je naslednji dan profesorica slovenščine vedno bolj prebledevala, razred pa se je ob najinem nastopu neskončno zabaval. Najbrž sva zato dobila samo štirico.

Takšnih anekdot je milo rečeno veliko. Meni pa je v resnici najbolj žal samo za to, da ni doživel vnuka in vnukinj. In obratno.

Še moj obolos

Jaz sam sem Marka Zorka spoznal prej kot Andraža. Verjetno najprej privatno po zaslugi moje bivše žene Nine Zagoričnik z Vala 202 — kjer je Zorko imel svoji famozni tedenski oddaji Točno opoldne in pozneje Ergo stergo —, potem pa še službeno. V bistvu konspirativno. Marko Zorko je bil namreč tisti, ki je v letih 1995/96 v Razgledih pisal Skrivni dnevnik Janeza Drnovška, starega … [starost smo na četrt leta popravili]. Kdo je bil v resnici avtor, je bila strogo varovana skrivnost. Ne spomnim se, kdaj točno je bila razkrita. Morda šele leta 2014, ko je posthumno izšla kompilacija mojstrovih kolumen pod skupnim naslovom Zapiski Gerte Kuper in Skrivni dnevnik Janeza Drnovška. (Gerta Kuper — »upokojena učiteljica«, ki je v letih 1988/89 pisala kolumne za Komunista — je bil tudi Marko Zorko.)

BTW: Šele naknadno sem izbrskal podatek, da so Valovci Marko Zorko, Mija Škrabec Arbanas in Tatjana Pirc sestavljali »organizacijski odbor teka ob žici okupiranega hotela Union ob zasedanju zveze Nato v Ljubljani«.

No, to.

Kar zadeva Drnovškov dnevnik, je idejo dal Tadej Zupančič. V britanski satirični reviji Private Eye je v 90. letih izhajal The Secret Diary of John Major. (Mind you, to so bila leta Jadrana Krta. Private Eye je že sicer že prej objavljal célo serijo satir na vrsto britanskih premierov.) In tudi Marka Zorka samega je Tadej predlagal.

Pri vsem skupaj pa je bilo še posebej pikantno — če si slučajno vedel, kdo to piše —, da je Marko Zorko bil Drnovškov svak. Znal je biti epohalno duhovit, čeprav je bil totalno brez samocenzure. Nekoč je šel tako daleč, da je napisal — ne v tem Dnevniku, seveda —, da je edini, ki lahko predsedniku vlade (ali že republike) z vso pravico reče »jebem ti sestru«.

Tako sem enkrat davno v hišici v Dolskem pri Litiji pri Marku Zorku na obisku naletel na mladeniča, verjetno študenta, ki so mi ga predstavili kot njegovega sina. Spomini so medli. Vidim samo sliko na kavč zleknjenega sivolasega in bradatega patriarha — takrat sicer ne prav veliko čez petdeset —, ki vleče joint in duhoviči. Okrog pa spoštljivo družbo ljudi, ki so si šteli v čast, da so del ožjega kroga.

Kdo in zakaj interpretira

Gremo naprej o katastrofalnem padanju podpore.

MC: Ampak zakaj potem govorimo o »katastrofalnem« padcu podpore?

Andraž Zorko: No, saj. Treba se je vprašati, kdo tako interpretira in zakaj tako intepretira. Seveda lahko rečeš, da je padec s 35 odstotkov na 20 ali 25 »katastrofalen«, ampak to je enostranski pogled. Ker 20 odstotkov je namreč točno toliko podpore, kot je je Gibanje Svoboda imelo, ko se je pred volitvami pojavilo. To je zdaj vrnitev na izhodišče. In 20 odstotkov je podpora, ki jo lahko intepretiramo kot iskreno.

Ampak v čigavem interesu so te zgrožene interpretacije? Ali pa je to samo način izražanja?

Najlažji odgovor bi bil, da gre za medijski senzacionalizem.

Da se pač splača narediti dramo?

Ne bi špekuliral, da so tu globlja ozadja. Seveda je pa res, da tako nastajajo pogoji, da neka druga stranka začne pridobivati na podpori. To je mogoče dokazati tudi empirično. Vsakič, ko je podpora stranki novega obraza padla — 2013 Pozitivni Sloveniji, 2016 SMC, 2020 LMŠ, zdaj pa Golobu —, je zrasla podpora SD.

Aha! Kaj pa zdaj?

Tudi zdaj se to dogaja. Ne po tej aferi, ampak že lani jeseni. Podpora Socialnim demokratom je začela takrat rasti. Ne sicer tako hitro, kot bi pričakovali. Niso pridobivali toliko, kot je Gibanje Svoboda izgubljalo. Ampak dejstvo je, da se je ta trend začel. In ko pride do situacije, ko ena stranka pada, druga pa se ji približuje — pri čemer sta obe z istega političnega pola —, lahko pride do preobrata. Volilci hitro začutijo, kdo je tisti, ki lahko premaga Janšo. Ker za to na volitvah na žalost vedno gre v Sloveniji v zadnjih petnajstih, šestnajstih letih.

Skupaj so vendar močnejši, ne?

To so si verjetno mislili tudi pred volitvami 2022, pa rezultat ni bil čisto tak. Dve stranki sta izpadli iz parlamenta. Golobova zmaga velja za zmago taktičnih volilcev, del zaslug pa je šel tudi petkovim kolesarjem. V resnici pa je Gibanje Svoboda dobilo tretjino glasov ne od njih, ampak od sredinih protestnikov. To je bil ta Stevanovićev konglomerat ljudi. Oni niso nasprotovali Janši kot takemu, ker niso ideološko opredeljeni in ne hodijo na volitve in jih politika niti ne zanima. Dokler se jih osebno ne dotakne. In politika se jih je osebno dotaknila med pandemijo s protikoronskimi ukrepi. Policijska ura, PCT, zaprtje občin. Resničarji so nasprotovali ukrepom. Bili so jezni.

Konglomerat

MC: Pa je to empirično?

Andraž Zorko: Ja. Imam analizo, kdo so bili podporniki Gibanja Svoboda. Moja teza je, da je bila približno tretjina upornikov proti ukrepom, tretjina taktičnih volilcev in tretjina takih, ki so volili iz prepričanja. Sem pa zadnjič naredil še eno analizo. Iz nje se vidi, odkod ti njihovi volilci prihajajo. Ideološko gledano imaš v Sloveniji desno opredeljene volilce, ki zagovarjajo vrednote kot spoštovanje tradicije, nasprotovanje migracijam in istospolnim in tako naprej, hkrati pa zagovarjajo liberalen pristop h gospodarstvu. In teh volilcev je približno 20 odstotkov. Na drugi strani pa je dobra tretjina takih, ki jim lahko rečemo, da so levo usmerjeni. Svobodomiselni, podpirajo pravice istospolnih, migranti so dobrodošli, več davkov, več socialnih prispevkov. Ampak največji del populacije ideološko ni niti lév niti desen. Se pa po eni strani strinja, da je davke treba znižati — ker je to v njihovem osebnem interesu — in obenem nasprotuje migrantom še bolj kot desnica. So pa zagovorniki pravice do splava. Kar recimo desnica ni. Skratka, konglomerat.

Nekonsistentni.

Neideološki, pravzaprav. Njihova ideologija je, da ne pripadajo ne levemu ne desnemu vrednostnemu sistemu. In delež teh ljudi je v resnici največji. Velik del jih je volil SDS, velik del pa Gibanje Svoboda.

Temu bi rekli v Ameriki swing voters?

Ne, ker oni sploh niso votersi. Za njih je značilna zelo nizka udeležba na volitvah. Biti morajo osebno intrigirani, da pridejo na volišče. Osebno bolečino morajo čutiti. To je v resnici egoističen pogled.

In kaj je potem sprožilni moment? Kaj jih odpelje na volišča?

Leta 2022 je bila to jeza. Ukrepi. Dve leti zaprtja. Trajalo je toliko časa, da je zdržalo še do volitev. Danes ne bi šli volit. In vprašanje je, kdaj bodo spet šli. In to so tisti podporniki, ki jih je Gibanje Svoboda v raziskavah najprej izgubilo. Zdaj pa Goloba zapuščajo že tudi taktični in anti-Janša volilci. Ostali so samo še iskreni podporniki. Tisti, ki res verjamejo v Goloba in v njegovo stranko kot alternativo. To je teh plus-minus 20 odstotkov. In to ni malo, še enkrat poudarjam. Čeprav se ves čas govori samo o padanju podpore.

Koliko pa bi bilo potem res malo?

Recimo 5 odstotkov. Tam je končala SMC par mesecev pred volitvami 2018. Najprej je zgledalo, kot da sploh ne bodo prišli v parlament, potem pa je Cerar potegnil pametno potezo in odstopil.

Če pomislim na tisto nesrečno maketo — ali bolj verjetno na to, da je Vrhovno sodišče razveljavilo referendum o 2TDK —, nisem prepričan, da je to bila pametna poteza.

To je bil samo manever. Vlada se je takrat pogajala z javnim sektorjem in se je znašla v izgubljenem položaju, ker so se bližale volitve. Javni sektor je pomemben del volilnega telesa. Kot vlada v odstopu tudi niso več imeli mandata za pogajanja. V medijih niso več veljali za tiste, ki se ne znajo dogovoriti z javnim sektorjem, in so se lahko posvetili kampanji. Na volitvah so potem dobili 10 odstotkov. Takrat sem rekel, da če bi bile volitve en mesec pozneje, bi Cerar nazadnje še zmagal. Šarec je takrat že padal. On ni imel tega momenta. Niti ni veljal za nekoga, ki lahko premaga Janšo. Poleg tega je manjkal še en pogoj za taktične volitve: SD, SMC in LMŠ so si bili preblizu. Šarec je šest mesecev pred volitvami začel na 26 odstotkih, na volitvah pa je nazadnje dobil samo 12,6 odstotka. Šarcu je dobro kazalo tudi na predsedniških volitvah, na katerih je dosegel zelo dober rezultat [24,76 % v prvem krogu, v drugem 47,02 %, op. MC]. Iz tega je črpal prepričanje, da lahko tudi na državnozborskih volitvah lahko zmaga. Po mojem pa je bil v resnici politično preveč prazen, da bi lahko potegnil do konca.