Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera V soboto v soboto, 2. marca 2024, pod naslovom (OBRAZI Z MARKOM CRNKOVIČEM) Javnomnenjska raziskava: Dajem na taktično glasovanje intervju z Andražem Zorkom. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes je na vrsti prvi del ponatisa, v petek in nedeljo pa sledita še dve nadaljevanji.

Javno mnenje je za politike krivično, če jim ni všeč, za medije pa senzacionalno, če jim je. Kriv ali zaslužen — kakor pač vzamete — pa je seveda Andraž Zorko. Resno! Trda desnica ga je prav te dni označila za »levega propagandista«. Preverite sami.

Analitiki in publicisti

Veljati za »političnega analitika« je danes približno tako nerodno, kot če si nekoč veljal za »publicista« in si »nekaj objavljal«. Tako je tudi politični analitik samo druga beseda za to, da »analiziraš politiko«. A kapo dol pred Zorkom. Če je kdo politični analitik brez narekovajev, potem je to on. Ker ne pametuje na pamet, ampak operira z empiričnimi podatki, znanstveno napaberkovanimi v raziskavah javnega mnenja. Če si o tem fahu mislite kaj slabega, razmislite še enkrat.

Andraž Zorko (1971) je po izobrazbi družboslovni informatik. Na ta študij se je po spletu srečnih naključij vpisal leta 1989/90 (še na FSPN), končal pa šele leta 2016, ko je kot že v praksi preizkušen mož ulovil zadnji vlak Bologna–Bežigrad, ko se je še dalo diplomirati »po starem«. Trajalo pa je zato, ker ga je študij že zgodaj odpeljal v podjetniške vode. Leta 1996 je bil med ustanovitelji trženjske agencije CATI Center (pozneje CATI). Enkrat okrog leta 2003/04 sva se prvič službeno srečala, ko so delali raziskavo za moj dnevniški projekt za Styrio Medien. Leta 2007 pa so se združili z zagrebško firmo Prizma istraživanja in se rebrandali kot Valicon.

Danes je na Valiconu direktor in partner in se predstavlja takole: »Predstavnik tistih, ki imajo vpogled v potrošnika, znamke, oglase, medije, izdelke in storitve. Raziskovalec po duši, svetovalec po meri. Specialist za številke, lestvice in razvrstitve. Ljubitelj globljih vpogledov v ›stvari‹ na eni strani in pogleda z distance na drugi. Sicer pa eden od ustanoviteljev podjetja Valicon, strokovnjak na področju medijskih in komunikacijskih raziskav, javnomnenjskih in predvolilnih raziskav ter raziskav potrošniškega vedenja.«

Skratka, vse ob svojem času. Če bi Zorko diplomiral v roku, sredi 90. let, ne bi mogel v nalogi postaviti prelomne teze o »taktičnem glasovanju«. Niti to ne bi bila (prva) tema tega intervjuja. Dobila sva se na Valiconu na le čevlje sodi naj Kopitarjevi v ponedeljek, 19. februarja.

Taktično glasovanje

MC: Malo prej sem bral današnjo anketo Ninamedie. Da podpora vladi še nikoli ni bila tako nizka. Ti si diplomiral iz tega, ne?

Andraž Zorko: Ja, sem prebral, preden sem prišel sem.

Anketo ali diplomo?

Diplomo. Navsezadnje je že celih sedem let od tega.

No, čez sedem let vse pride prav. Pa imej še en zagovor diplome, prosim.

Takrat sem definiral taktično glasovanje. Kako in zakaj do tega pride. To sem ilustriral s političnim dogajanjem v Sloveniji, kjer od volitev leta 2008 naprej obstajajo tipični primeri taktičnega glasovanja. To je sicer samo ena od oblik konformnega vedenja na volitvah. Konformno pomeni obnašanje, ki ni v skladu z dejansko voljo ali željo volilcev, ampak se njihova mnenja oz. odločitve oblikujejo na podlagi drugih vzgibov, ne pa iskrene podpore posamezni stranki. Taktično glasovanje je od takrat v Sloveniji prevladalo.

To velja za vse volilce?

Ne, ne, samo za določen del. Ta pojav je določil rezultate volitev 2008, 2011 in 2022 — 2014 in 2018 pa ne. To se dogaja takrat, ko se pojavijo stranke novih obrazov in ko je bitka proti Janši precej izenačena. Za taktično glasovanje namreč morajo biti izpolnjeni nekateri pogoji. Vedno niso. Prvi je, da je po javnomnenjskih raziskavah na prvem mestu stranka, ki ji določen del populacije ne samo nasprotuje, ampak lahko zanjo rečemo, da je osovražena. Da ima visoko stopnjo zavračanja. In to je SDS. Že kakih petnajst let. Anti-Janša sentiment. Na drugem mestu pa mora biti stranka, ki je tej osovraženi nasprotna in ji je po podpori dovolj blizu, da volilci ocenijo, da lahko to nezaželeno stranko premaga. Pa še to, da za to drugo stranko ne sme biti preblizu še neka tretja z istega političnega pola. In ko so ti pogoji izpolnjeni, pride do taktičnega glasovanja. Prvič se je to zgodilo leta 2008, ko je Pahor kazal potencial, da lahko prehiti Janšo. In ga nazadnje tudi je, čeprav je bilo razlike samo za 12.000 glasov, če se prav spomnim. Za Pahorjem, torej za SD, pa ni bilo nikogar blizu. Bila sta Zares in LDS, pri čemer pa smo z raziskavami pokazali, da so se glasovi prelivali od LDS k Zaresu, od Zaresa pa k SD. Podobno se je zgodilo leta 2011 s Pozitivno Slovenijo. Janković je v anketah prišel Janši tako blizu, da so nekateri volilci dobili občutek, da je možno, da bo Janković zmagal. Zato so se udeležili volitev in volili za Pozitivno Slovenijo, ki je nazadnje premagala SDS. In leta 2022, ko se je to zgodilo na še toliko brutalnejši način. Ker so padale žrtve, a ne.

Skratka, fajn je biti med zmagovalci?

To je pa spet drug pojav. Bandwagon efekt. Jaz sem to poslovenil kot učinek vlečnega voza. To ni isto kot taktično glasovanje, se pa ta dva motiva lahko združita. Pri taktičnem glasovanju gre za to, da nekdo ne zmaga. Na zadnjih volitvah pa je bil verjetno tudi bandwagon efekt, ker so raziskave že kazale, da bo Gibanje Svoboda zmagalo — in to krepko —, tako da so se volilci tik pred zdajci začeli vkrcavati v ta vagon. Da bi bili na pravi, zmagoviti strani. Zanimivo je tudi, da če recimo takoj po volitvah vprašaš volilce, za koga so glasovali, dobi zmagovalec večji odstotek, kot ga je na volitvah dejansko dobil. Ljudje očitno še po volitvah skačejo na ta voz, da tako rečem. Da so na pravi strani.

Kar zlažejo se?

Ja, seveda. Podobno se je zgodilo leta 2018, ko Šarec ni zmagal, po volitvah pa mu je podpora zrasla krat dva. Prišel je na skoraj 30 odstotkov, na volitvah pa jih je dobil samo 12,6.

Katastrofa in katastrofalno

MC: Moja teorija je glede podpore vladi je še vedno takšna, kot sem jo hotel dopovedati predsedniku vlade v lanskem pismu [tukaj in tukaj], ko se je javno mnenje začelo obračati proti njemu: da padanje podpore v javnomnenjskih sondažah vpliva na padanje podpore in tako rekoč sámo sebe dokazuje.

Andraž Zorko: Bandwagon v drugo smer? To bi lahko držalo. V primeru Gibanja Svoboda pa je še en faktor. Pri vsakem projektu novega obraza, ki je bil izvoljen s taktičnimi glasovi, imamo opraviti s tistim delom volilnega telesa, ki podporo stranki, ki so jo sicer volili, prej ali slej odreče. Še posebej, če nastaja vtis, da se nič dogaja ali da s to stranko ni vse v redu. Pri Gibanju Svoboda je ta podpora še dolgo vztrajala. Še nobeni novi stranki tako dolgo. Bistveno dlje kot SMC ali Pozitivni Sloveniji. Ampak čim se izkaže, da začne podpora padati, začnejo ti volilci bežati. Pred volitvami so skakali na ta voz, po volitvah pa začnejo bežati z njega kot podgane s potapljajoče se ladje. Tu bi bil sicer možen tudi učinek spirale molka: ljudje si ne upajo izraziti podpore stranki, ki v javnosti izgublja podporo. Zato je pomembna interpretacija. Zato danes bereš o katastrofalnem padanju podpore vladi. To je enostransko. Ker ta podpora, ki jo Gibanje Svoboda ima danes, sploh ni nizka. Če rečeš, da je strmoglavila z ne vem koliko odstotkov, res tako izpade. Ampak če daš neopredeljene volilce stran, bi bilo to na volitvah še vedno več kot 20 odstotkov.

To je veliko?

To je ogromno za stranko novega obraza. Po skoraj dveh letih!