Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera V Soboto v soboto, 6. januarja 2024, pod naslovom (OBRAZI Z MARKOM CRNKOVIČEM) Kultura in knjige in mačke in Nela Malečkar. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes objavljamo drugi del ponatisa, v prihodnjih dneh pa sledi še eno nadaljevanje. Prvi del je bil objavljen pod naslovom Obrazi [38./1.]: Kultura in knjige in mačke in Nela Malečkar (14. 2. 2024).

Svoje prve kulturne urednice ne pozabiš nikoli. Tako kot tudi ona ne bo nikoli pozabila Mladine, Radia Študent, Razgledov, Ampaka, Mladinske knjige. Tako rekoč intelektualno tabloiden Ne le intervju o kulturi in urednikovanju.

RŠ

Pred pogovorom sem mislil, da se bova z Nelo v glavnem pogovarjala o najinih skupnih letih na Razgledih. In da bova osebne spomine na to za nekatere še danes nepozabno medijsko institucijo razširila s širšimi družbenimi in kulturnimi implikacijami. Toda nazadnje se izkaže, da od najinih Razgledov ni ostalo kaj več kot nostalgija za dobrimi, starimi časi, ki jih nikoli več ne bo. (Razen če naš nekdanji sodelavec in stric iz ozadja Tadej Zupančič zadene na loteriji in bo Razglede subvencioniral. Ni še prepozno. Res pa je, da si to zaman obeta že več kot trideset let.)

Nazadnje pa beseda le steče o Radiu Študent.

Če malo pretiravam, ne poznam skorajda nikogar — vsaj ne iz svoje generacije —, ki ne bi bil v mladih letih sodelavec Radia Študent. In če za nekoga šele danes prvič slišim, da je bil sodelavec Radia Študent, nisem niti malo presenečen.

Da je bila tudi Nela na Študentu, sem seveda vedel že od začetka. Nisem pa temu do danes posvečal posebne pozornosti.

Skratka: Nela Malečkar je skupaj z Alenko Veler — kolegico z Mladinske (urednico mladinskega leposlovja), sicer tudi ex-RŠ-evko — uredila monografijo o Radiu Študent z naslovom Brez nagobčnika. Že od 1969. Več kot 360 strani obsegajočo in bogato ilustrirano in dokumentirano knjigo zajetnega formata je seveda izdala Mladinska knjiga. Avtorji glavnih tekstov so Igor Bašin, Marko Doles in Tomaž Zaniuk.

QR

Za začetek mi Nela razloži, da je monografija tako rekoč multimedijska, interaktivna. V njej so natisnjene QR kode, ki bralca ob skeniranju odpeljejo do zvočnih datotek s posnetki džinglov in ne vem česa. Ko doma potem poskusim, slišim tole:

Spiker (na diskretno hreščečem ozadju): »Že od prvega vklopa mikrofona smo svobodo osebnega izražanja demonstrirali skozi pronicljive komentarje družbenega in kulturnega dogajanja, iskriva dopisniška javljanja, kredibilne teoretske razprave in brezkompromisno raziskovanje glasbene alternative. Bili smo sopotniki študentskega gibanja v šestdesetih, liberalnega začetka sedemdesetih, stabilizacijskih sivih osemdesetih, samostojnih in demokratičnih devetdesetih in ter sedanjega zmedenega trenutka.«

Ženski glas (off): »Ugasn to škatlo pa me raj dobr pofuki, no.«

Spiker: »Radio Študent. Brez nagobčnika že od leta devetnajsto devetinšestdeset.«

Never, ever

Radia Študent nisem nikoli poslušal. Never, ever. Ni me zanimalo. RŠ ni bil moja šalčka čaja (oz. moj vrček piva). Nekatere sodelavce sem kot rečeno poznal, nisem pa imel stika s puncami, ki bi mi govorile, naj jih raje dobr pofukam, namesto da delam ne vem kaj. Ali pa se v mojih časih še niso tako izražale. (Niti ne vem, iz katerega obdobja je ta vulgarna, da ne rečem seksistična reklama, ki bi jo prej pripisal Novi24TV.)

Na stara leta ugibam, ali je bilo to moje nezanimanje v bistvu povezano z dejstvom, da sem v začetku 80. prišel na Filofaks — ki je demografsko in sociološko seveda gravitiral k alternativnim medijem à la Študent in Tribuna — iz Maribora. Do neke mere ja. Ne da Neljubljančanov ne bi spustili zraven. Daleč od tega. Nela Malečkar (letnik 1960) iz Ilirske Bistrice, ki je študirala novinarstvo na FSPN, je živ dokaz za to.

Je pa res, da je bila mladinska intelektualna in kulturna scena v Mariboru popolnoma drugačna in da nismo bili senzibilni za ljubljansko altersceno (niti se nismo pustili senzibilizirati). Kot je še predobro znano — in obenem sociološko čudno, prečudno — in ne nepovezano s tem, o čemer govorim —, punk v Mariboru ni obstajal. Še več! Nam iz Maribora se je zdel totalno brez veze. Po svoje smo bili najbrž podobno naduvani kot naši ljubljanski vrstniki, zato na to njihovo sceno nismo gledali z nekim strahospoštovanjem. Poseben faktor pa je bila tudi precej hermetična in na klasično humanistiko fokusirana scena — v okvirih običajnega študentskega razvrata, seveda — sredi 80. na Filozofski fakulteti. Vsaj na primerjalni književnosti in vsaj v mojem socialnem krogu.

Medijski in socialni fenomen

Leta, desetletja pozneje, ko je alterscena začela poudarjati svoje krivično prezrte zasluge za liberalizacijo, če že ne za osamosvojitev Slovenije, se mi je kot človeku — ki sicer trpi za kroničnim pomanjkanjem iznajdljivosti in občutka za oportunizem —, zazdelo, da s svojim neobstojem na tej sceni nisem veliko zamudil. Razen da bi bil v tem primeru najbrž bolj pomemben del kulturnega in medijskega establišmenta. Tako kot še danes vsi tisti, ki izhajajo iz tega inkubatorja.

O Radiu Študent lahko rečem samo to, da je očitno že 55 let medijski in socialni fenomen, ki dokazuje, da je tudi marginalen in neprofitabilen medij lahko ne samo trajnostno, vzdržno, preživetveno naravnan in obstojen, ampak tudi svojevrstna oblika socializacije kot dolgega pohoda skozi institucije. Od alternativnih do etabliranih.

Na Razgledih sem se navadil in razvadil, da me naklada ne zanima. To me je v življenju drago stalo. In čeprav se te medijske filozofije še danes trmasto oklepam, zato vsaj bolj razmišljam, kje in kdaj sem naredil napako. Kako je mogoče, da nek majhen radio, ki ga procentualno posluša konstantno zanemarljivo malo ljudi, preživi več kot petdeset let? In da je po več kot petdesetih letih nepozaben mit in referenca? O čemer v bistvu priča tudi ta razkošna monografija. 

No, pri teh letih smo danes vsi nostalgični, zato na te zadeve gledam bolj prizanesljivo. Še posebej med pogovorom z Nelo Mačekar. V času, ki sva ga skupaj oddelala na Razgledih, mi o svojih letih Študentu ni prav veliko razlagala. Tako da zdaj poskušava prinesti noter ta manko.

Mladina

Sicer pa je Nela začela na Mladini. Že kot dijakinja postojnske gimnazije je bila dopisnica iz Ilirske Bistrice, kjer je živela. Po maturi leta 1978 se je vpisala na FDV in se že čez poletje prijavila za delo na Mladini. Za mentorja so ji dodelili Blaža Ogorevca. Jutranje seanse so bile v bifeju Kava na Nazorjevi pri AGRFT. Priznava pa, da je morala tudi kaj delati. To je bila super inciacija v Ljubljano. Tam je spoznala tudi (takrat še ne) slikarko oz. grafičarko Zoro Stančič, s katero sta prijateljici še danes.

Že v prvem letniku faksa pa je začela delati tudi za Radio Študent. Našla se je v arhivu iz leta 1979. Bili sta cimri z Mirjam Milharčič, pozneje Milharčič Hladnik, sošolko z gimnazije. Slišali sta, da vabijo nove sodelavce — in bili sprejeti. Mirjam kot spikerca, Nela kot novinarka.

Kako pa kaj poslušanost? Takrat izjemna. Pokritost pa tako kot danes. Ljubljana in okolica. Ljudje od drugod pa so se morali znajti. Če so prišli v Ljubljano, so poslušali RŠ. In si snemali kasete.

Sicer pa so že na začetku skoraj kolapsirali. Že kmalu po ustanovitvi so zašli v finančno krizo. Ni pa prišlo do ukinitve, ker bi bil to še večji strošek, saj je bila velika investicija že v opremo in prostore.

Po osamosvojitvi pa je RŠ prešel pod Študentsko organizacijo Univerze v Ljubljani. Oni so v dolgi verigi sprememb nasledili Skupnost študentov ljubljanskega visokošolskega zavoda, ki je ustanoviteljica RŠ. Zgodila se je komercializacija medijev. Komercialna je bila tudi politika ŠOU. Manj programa, manj muzike. Na Študentu so bili navajeni na soupravljanje. Vedno so soupravljali. To ni bilo komandiranje od zgoraj navzdol. Enkrat vmes so to pravico izgubili, ampak so se zanjo šli borit in jo dobili nazaj. To je bilo v obdobju, ko je bil direktor Dejan Jelovac. To je trajalo kakih deset let.

Čakaj malo! Jelovac? Se ni Jelovac nekaj šetal naokrog po Razgledih?

Ja, tudi je nekaj objavljal. Takrat je bilo napeto. Več kot tričetrt sodelavcev je šlo. Zamenjavali so ključavnice. Turbulentno obdobje. Ampak RŠ je preživel. Z manj ljudmi in z manj programa, pa vseeno. Spiker, glasbeni opremljevalec, tehnik. Trdo jedro. A to krizno obdobje so premostili.

To je zelo zgoščen in še zreduciran Nelin povzetek zgodovine Radia Študent. Trenutni odgovorn urednik Gal Krizmanič pa pravi takole: »Radio Študent predstavlja uspešen model organiziranja medija. To je relevantno v času, ko se je model zasebnega profitnega medija izkazal za vse bolj nevzdržnega in podvrženega interesom svojih patronov, javni mediji pa kot neprožne institucije, ki se s težavo uprejo političnim pritiskom.«