Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera V Soboto v soboto, 10. februarja 2024, pod naslovom (OBRAZI Z MARKOM CRNKOVIČEM) Kultura in knjige in mačke in Nela Malečkar. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes objavljamo prvi del ponatisa, v prihodnjih dneh pa sledita še dve nadaljevanji.

Svoje prve kulturne urednice ne pozabiš nikoli. Tako kot tudi ona ne bo nikoli pozabila Mladine, Radia Študent, Razgledov, Ampaka, Mladinske knjige. Tako rekoč intelektualno tabloiden Ne le intervju o kulturi in urednikovanju.

Kadrovska poteza

Če bi Nela Malečkar lahko bila spet moja kolegica, sodelavka, potem bi bil pripravljen sprejeti katerokoli službo in delati karkoli. Tudi tisto, kar me sploh ne bi zanimalo ali česar magari ne bi niti znal. Z Nelo imam izkušnje. Imel sem to srečo, da sem bil z Nelo del iste redakcije. Bil sem celo njen šef. Še več, sam sem jo rekrutiral. Kar je bila odlična kadrovska poteza. Ko sem leta 1992 po upokojitvi Slavka Frasa (1928–2010), dotedanjega glavnega in odgovornega urednika Naših razgledov — ustanovljenih 1952, ukinjenih 1999 —, na predlog tedanjega glavnega in odgovornega urednika in kasneje predsednika uprave Dela Tita Doberška (1944–2022) prevzel Frasovo funkcijo, sem jo po upokojitvi dotedanjega kulturnega urednika, Vasje Predana (1930–2021), vzel za kulturno urednico.

Petindvajset let pozneje po tem sedemletnem obdobju lahko rečem samo to, da me še nobena druga služba, drugo delo ni tako zabavalo in bilo obenem tako gratifikantno kot tisto na Razgledih. To so bili neki drugi in drugačni časi. Po eni strani medijsko, kulturno, politično in socialno znosnejši in resnejši, po drugi pa — vsaj v retrospektivi, ko je laže biti pametnejši kot v danem trenutku — tudi ominozni. Danes se zdi, da se iz tistega optimističnega vzdušja, porojenega iz naivnega samozavedanja in odpiranja možnosti, ni moglo izcimiti nič drugega kot to, kar imamo dandanes.

Po vojni, ki je ni bilo, ni težko biti general, ki ni bil poražen.

A kakorkoli že, tu je bila tudi Nela Malečkar. In je še vedno. Le da se je zdaj treba potruditi malo dlje. Nekoč sem iz svoje pisarne v 4. nadstropju Črne vdove na Dunajski 5 dostopal direktno v njeno. Danes pa moram v tako imenovani Konzorcij na Slovenski 29. Na sedež Mladinske knjige, kjer je Nela danes knjižna urednica. Že s skoraj dvajsetletnim stažem. Cel dolg, prazen, opustel hodnik moram pretavati, preden jo končno najdem. Tisti dan večina urednikov dela od doma. Kak teden pozneje, ko jo grem še enkrat fotografirat, pa mi ravno razlaga, da so zaposleni doživeli strašno presenečenje, ker je po novem ukinjen en dan v tednu, ki so ga lahko po izbiri porabili za delo od doma in se je v preteklosti imenoval uredniški dan za branje.

Pozna 80. leta 

Ne spomnim se, kje, kdaj in kako sva se z Nelo spoznala. To je moralo biti enkrat v poznih 80. letih, zelo verjetno na kakih žurih in kulturnih prireditvah. Medlo se spominjam nekega podnajemniškega stanovanja v Šiški. Delila si ga je z več ljudmi in mačkami. Veliko mačkami. Enkrat je bilo tam célo leglo komaj skotenih mladičev. Nela je vedno oboževala mačke. Če ne bi bilo Nele, njen prijatelj Alan Hranitelj, kostumograf, nikoli ne bi postal novi, krušni oče mojega Ronsona Wiesengrunda Murroviča (pasme ruska modra), pri katerem je maček potem srečno živel do konca svojih podeveterjenih dni.

Po ukinitvi Razgledov — 24. decembra 1999 je izšla zadnja številka — sva bila še eno leto kolega na Delu. Mene so kot kolumnista pospravili na Sobotno prilogo, njo pa v Centralno redakcijo za redaktorico. Tam je bila do marca 2005, ko je prestopila na Mladinsko knjigo kot urednica izvirnega leposlovja za odrasle. (Pod beletristiko spadajo še otroška, mladinska, prevodna in žanrska literatura.) Ureja pa naslednje zbirke: Novo slovensko knjigo, Prvence in Jubilejno (v katerih izhajajo romani, kratke zgodbe in poezija), Spomine in izpovedi (biografije in avtobiografije), Kulturo (esejistika), Premiki (politična publicistika), Album (monografije), Ilustrirane pesnike (delovni naslov zbirke za darilne knjige poezije, ilustrirane z likovnimi deli) in (soureja) Ergo (družbeno angažirane knjižice).

Off-topic

Sledi manjša digresija. Off-topic, ampak anekdotično zabavna. 

Ker je bil pogovor z Nelo v njeni pisarni v 4. nadstropju Konzorcija kakopak sproščen in se o teh trivialnih podrobnostih nisva pogovarjala, sem jo šele naknadno prosil, naj mi po mailu točno opiše svoj delokrog na Mladinski.

Skratka: ker podpiram pravični boj Ukrajincev za njihovo nacionalno suverenost in ozemeljsko celovitost, za komuniciranje po mailu iz principa uporabljam aplikacijo Spark (za iPhone) oz. Spark Desktop (za Maca), ki jo razvija mednarodno, toda v Ukrajini ustanovljeno softversko podjetje Readdle Technologies Ltd. (Applov Mail se mi na vseh napravah zdi totalno mimo. Kot da smo še vedno tam nekje okrog milenija.) Tako iz nekega mednarodnopolitičnega inata ali če hočete dobrodelnosti vsak mesec špendiram ne več ne manj kot 8,99 evra — kar je s stališča racionalne uporabe teh osnovnih funkcij digitalnih naprav precej neumno — in si domišljam, da pomagam Ukrajini. Ker kdo pa še danes plačuje za mail?! No, Readdle se sicer zavestno šlepa na svoje ukrajinsko poreklo, čeprav ima enajst pisarn po vsem svetu. Vseeno pa na iPhonu nimam nastavljene ikone »Support Ukraine«, ampak kar default. Na Macu pa ni možna izbira. Ker kar je preveč, je preveč.

Kakorkoli, pri Readdlu so zelo ažurni. Kmalu po tem, ko je OpenAI lani novembra lansiral ChatGPT, je Spark že omogočil funkcijo pisanja elektronske pošte s pomočjo umetne inteligence. (»AI-powered email assistant that helps you craft the perfect email in seconds.«) Tako kot so bili tudi med prvimi, ki so svoj app na sam dan launcha updatali tudi za Applovo virtualno potapljaško masko Vision Pro.)

Nekajkrat sem to funkcijo probal, vendar nisem bil navdušen. A kot nalašč sem ravno ob tem Nelinem mailu po dolgem času v spodnjem vogalu okenca opazil gumb »Thanks«, češ, naj se umetna inteligenca zahvali človeku namesto vas. Zakaj pa ne, sem pomislil. Mogoče pa bo UI citirala Alija Žerdina, ki je ob izidu monografije o Radiu Študent napisal lep članek o Neli.

Ampak ne, odgovor se je glasil: »Hvala, Nela! Lep dan tudi tebi.« (Čeprav je bilo že zvečer.) Prav. Potem pa sem opazil še gumb »Expand« in probal. Ven je prišlo tole: »Spoštovani, hvala vam za dolgoletno sodelovanje in za vso [sic!] vašo [sic!] trdo delo pri urejanju tako raznolikih zbirk. Zelo cenimo vaš prispevek k slovenski literaturi. Lep pozdrav.«

Nobenega razloga ali kaj šele garancije ne, da bi bila umetna inteligenca bolj funkcionalno pismena in manj nakladaška od povprečnega živega uporabnika slovenščine kot materinščine.

Samo to lahko na to rečem: »Those Ukraine girls really knock me out/They leave the West behind …«