Rubrike
#intervju #profil #portret #obrazi
[Obrazi 36./3.] Robert Waltl s Križevniške ulice 1 in 3
Logo 13.01.2024 / 06.05

Crobathovi so imeli služkinjo po imenu Ana Jelovškova. Tu jo je Prešeren spoznal kot petnajstletno deklico. The rest is history.

Foyer Mini teatra krasi tudi velik dvojni portret Ivice Buljana (levo) in Roberta Waltla. (Izrez.) Avtor slike je Lovro Artuković.
Marko Crnkovič/Fokuspokus

Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera V Soboto v soboto, 6. januarja 2024, pod naslovom Robert Waltl: “Nekateri še danes trdijo, da smo ubili našega Gospoda Jezusa Kristusa.” Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Današnji del je nadaljevanje in konec prvega in drugega dela ponatisa pod naslovoma [Obrazi 36./1.] Z Robertom Waltlom v mini je maksi teatru in sinagogi (10. 1. 2024) in [Obrazi 36./2.] Robert Waltl o nekoč katoliškem in danes levem antisemitizmu (12. 1. 2024).

Veselo kramljanje o majhnem gledališču s sinagogo v hiši ali dveh na morda najlepši ulici v Ljubljani. Pa tudi žalostno razmišljanje o Judih v času Netanjahuja, Hamasa. Pri vsem tem neoantisemitizmu.

Gospod Primc

Na Križevniški 3 je nekoč živel gospod Primc, ki so mu vrnili hišo v denacionalizacijskem postopku. Imel je dvojno srečo — enojno pa Waltl —, da je MOL v 80. letih fantaziral, da bodo v njej zgradili luksuzna stanovanja. Prej so bila v hiši socialna stanovanja. Same luknje. Ljudi so izselili in jim dali nova stanovanja. Waltl to ve, ker je tam stanovala čistilka iz Lutkovnega, ki je dobila nadomestno stanovanje v Zupančičevi jami.

Kot je razvidno iz priložene fotografije, ima dvorana Mini teatra enainosemdeset sedežev.
Marko Crnkovič/Fokuspokus

Čeprav iz tega luksuza nazadnje ni bilo nič, je gospod Primc dobil nazaj prazno hišo — kar je v Stari Ljubljani velika redkost —, vendar ni imel denarja za obnovo. Tako je potem gospod Waltl od gospoda Primca za petindvajset let najel spodnji del hiše in uredil foyer, da publiki ni bilo več treba čakati na cesti, in garderobo za igralce.

In ko je gospod Primc umrl, je Mini teater vzel še več kreditov, da so od dedičev kupili célo hišo. Zdaj jo obnavljajo že deseto leto. Hiša je bila popolnoma dotrajana. Beton, statika, pa nove inštalacije, da strehe niti ne omenjamo. Še kakih sto jurjev, pa bo. Bo že. Ko bo. Počasi.

Robert Waltl decembra po dve uri na dan nastopa v vlogi Dedka Mraza. On je ta prijaznež s sivo kučmo, belo brado, ki ga otrokom v veselje v kočiji vozijo po Ljubljani.
Iz osebnega arhiva Roberta Waltla

Sicer pa se ponavlja zgodba s Simonitijem. Ne da jim spet ni nič dal, ampak jim je celo miniral donacijo, za katero so že bili dogovorjeni. Tudi sedanja vlada ne kaže razumevanja za pomoč pri obnovi prostorov.

Res pa je, da je Waltl iznajdljiv in racionalen. Glede na vse te kredite so se odpovedali dvorani za vaje in galerije in namesto tega naredili rezidenčni center za gostujoče umetnike. Imajo tri apartmaje — nameravajo pa jih urediti še pet —, ki so vedno polni gostujočih režiserjev, koreografov, glasbenikov itd. V glavnem njihovih sodelavcev, dajejo pa prostor tudi drugim institucijam.

3D portret Bernarda-Marie Koltèsa (1948–1989) v foyeru Mini teatra. Waltl in Buljan sta delala veliko njegovih komadov, nekaj jih je Ivica kot francist tudi prevedel.
Marko Crnkovič/Fokuspokus

Crobath

Hiši na Križevniški 1 in 3 sta stari okrog petsto let in sta temu primerno polni zgodovine. Waltl ima seznam vseh, ki so na trojki kdaj prebivali, in rad omeni najbolj znamenite. Recimo Blaž Crobath (1797–1848), advokat in poslanec v deželnem zboru. V njegovi odvetniški pisarni je nekaj časa delal jezični dohtar Prešeren. Sem so zahajali Matija Čop in Emil Korytko, ki je pri njem celo stanoval. Crobathova najstarejša hči je bila pesnica Luiza Pesjakova (1828–1898). Rojena na Križevniški 3.

Aja, saj res: Crobathovi so imeli služkinjo po imenu Ana Jelovškova. Tu jo je Prešeren spoznal kot petnajstletno deklico. The rest is history.

Luiza Pesjakova se je po očetovi smrti poročila z bogatim trgovcem Simonom Pesjakom in se preselila na drugo stran ulice in malo niže proti Bregu. In to v hišo, kjer sta kakšno stoletje pozneje stanovala Urban Koder (1928–2019) — sicer nečak filozofinje Alme Sodnik (1896–1965), če smo že pri teh starih faits divers — in njegova žena, televizijka in dokumentaristka Helena Koder (ki je seveda še tam).

NAROČI SE
#intervju #profil #portret #obrazi
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke