Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera V Soboto v soboto, 4. novembra 2023, pod naslovom V politiki je vse PR. Vprašajte Bojano Leskovar in Leona Magdalenca. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Današnji del — tretji in zadnji — je nadaljevanje tekstov [Obrazi 36./1.] Bojana Leskovar, Leon Magdalenc: “V politiki je vse PR.” (12. 12. 2023) in [Obrazi 36./2.] Bojana Leskovar, Leon Magdalenc: “Brez denarja ni TV.”.

Leta 1989 je bilo vse tako preprosto. Prižgal si televizor in gledal Studio City z instantno legendarnim voditeljskim parom. In če sta po tridesetih letih odsotnosti z ekrana še vedno blagovna znamka, očitno nekaj vesta o medijih in stikih z javnostjo.

Afera video kasete

Leon: Sicer pa sva imela z Bojano eno od večjih komunikacijskih afer. Afera kasete. Ko je leta 1994 minister za obrambo postal Jelko Kacin [namesto Janše, ki ga je Drnovšek odstavil zaradi afere Depala vas], naju je neka firma iz Kranja najela za komunikacijske treninge zaposlenih na Obrambi. Snemal je Boštjan Vrhovec v hotelu Ribno. Del teh treningov so bile tudi provokacije, pri čemer jim pri analizi seveda poveš, da pa tega ne smejo. In tako je bilo eno od vprašanj povezano z Depalo vasjo. V tem smislu: ali vam je žal, da je minister Janša moral oditi, kako to komentirate itd. Zakaj? Zato, da smo jih potem učili, da tega ne smejo komentirati oz. kako se naj znajdejo, če jih kdo to vpraša. Potem je kasete prevzela piarovka Ministrstva, čez dva meseca pa je prišla v javnost šestminutna montaža, sestavljena iz izsekov, v katerih ljudje odgovarjajo na politična vprašanja. Izpadlo je tako, kot da se pod krinko komunikacijskih treningov izvaja politična indoktrinacija. To je šlo tako daleč, da je prišlo celo do interpelacije ministra Kacina. Najbolj znamenita epizoda v tej zgodbi pa je bila, ko so poslanci SDS — ki so bili seveda najbolj na okopih — med sejo Državnega zbora hoteli videti to kaseto. Predsednik DZ je bil Jožef Školč. Prekinejo sejo in grejo kao gledat to kaseto. Nakar pridejo nazaj in protestirajo, da video player ne deluje. In kaj naredi Školč? Reče: povejte mi, kdo je zadolžen za tehniko. Ja, bomo. Ampak zakaj pa? In reče: zato, da ga nagradim. To se mi je v vsej tej absurdni zgodbi zdelo še najboljše. Glej, še leto nazaj sva bila na Televiziji, potem pa naju niso več pustili do besede. Nisva mogla javno razložiti svoje plati zgodbe, kaj smo s temi videokasetami res delali. Mene so sicer povabili na Televizijo, da bi razložil, ampak ko sem prišel v avlo, so mi povedali, da se je urednica — mislim, da Nada Lavrič — odločila, da ne bom nastopil. Eno leto po tem, ko sva šla s Televizije! Šele čez deset let se je izkazalo, kako je do tega sploh prišlo. Piarovka je kasete odnesla v klet. Ampak ko je prišlo do zamenjave oblasti oz. ministra, so vse prejšnje kadre dali v klet. In ko so SDS-ovci zagledali te videokasete, so si jih ogledali in zmontirali.

MC: Skratka, že takrat je obstajala neka SDS-ovska klet.

Leon: Seveda. Skratka, to so bili začetki, potem pa sem od 2022, ko sem s Pristopom naredil firmo Nastop Plus, delal samo še to. Prej je to bilo samo za zraven. Vmes pa sem bil tudi kreativni direktor agencije Publicis Virgo, direktor agencije za direktni marketing Indirekt, od leta 2000 pa stalno pišem kolumne.

Bojana: Ta afera z videokasetami je moje veliko razočaranje, ki si ga nikoli nisem znala razložiti, pa tudi odpustiti nisem mogla kolegom, da so naju pustili na cedilu. Edini, ki naju je v zvezi s tem kaj vprašal, je bil Dejan Pušenjak [takrat na Delu]. Pa nihče drug. Pa nisem zamerljiva in poskušam slabe stvari pozabit, ampak ta je bila res huda.

MC: Zanimivo, da se tega ne spomnim.

Leon: Vsi mediji so pograbili afero videokaseta, na čelu s Slovenskimi novicami. Viktor Luskovec je bil neumoren, potem pa je še Uroš Slak začel to jahati. Naju pa nihče ni poklical. Razen Pušenjaka. Danes bi šla ta afera bolj v smer, češ, poglejte, za kakšne brezvezne stvari se troši davkoplačevalski denar. Takrat pa je bilo to bolj politično. Ampak a lahko omenim še svojo prvo afero?

MC: Ja, prosim. Obožujem afere!

Afera Plavevska

Leon: Deset dni pred prvo oddajo Studia City sva še delala druge prispevke. In naredim prispevek o znameniti dopisnici beograjske Politike Aleksandri Plavevski, ki je napisala, kako jo v Sloveniji maltretirajo. V Tedniku sem dopisnike iz drugih republik spraševal o teh pritiskih. Ona ni hotela dati izjave. Imel pa sem dopisnike Oslobođenja, Vjesnika, Politike, ki so seveda negirali njene trditve. Namesto njene izjave pa sem dal zvočne efekte nekoga, ki trpi. In kaj se je zgodilo? Isti večer, ko je bil Tednik predvajan, se je dotični Aleksandri Plavevski utrgalo, da sem kot jaz avtor prispevka namigoval na neke erotične vzdihe in jo s tem užalil.

MC: Pa so bili efekti res seksualni?

Leon: Seveda ne. Danes ti lahko povem, kje sem dobil te zvočne efekte. To je na Radiu Študent posnel Jure Longyka. Takrat sem ravno prišel z RŠ-a in sem rekel, bom tam to naredil, mi bo Jure Longyka posnel. In on res, aaaah, grrrr … — kar je ona povezala s seksom. In kaj se je zgodilo? Prva reakcija je bila, da je takratni urednik Tadej Labernik tekel k Aleksandri Plavevski s šopkom rož in se ji opravičil. Direktor RTV Janžič [Vlado Janžič, generalni direktor RTV Slovenija od 1984–1990], je naslednji dan rekel, da bom odpuščen — čeprav sploh ni vedel, kdo sem — in me dal na disciplinsko komisijo. No, nazadnje sem le ostal na Televiziji. Višek te afere pa je bil, da se je slovenski politični vrh na Gazimestanu opravičil Miloševiću za ta spodrsljaj. Glede tega se interpretacije sicer razlikujejo.

MC: To je bil tisti Miloševićev znameniti govor ob šeststoletnici kosovske bitke?

Leon: Tako. Treba pa je priznati, da me je odgovorni urednik programov Stane Grah zaščitil. Ampak tako se je začel naš pohod v medije.

Aktualije

MC: No, to bi bilo to. Razen če še hočeta kaj konstruktivnega povedati o aktualni vladni garnituri. Tvoje kolumne sicer spremljam, Leon, tako da vem, kaj si o tem misliš. 

Bojana: Kar mene zadeva, se tukaj vidi, kako pomembno je, da pri takih političnih začetnikih, kakršno je Gibanje Svoboda, sodeluje nekdo, ki se spozna na politično sceno. Nekdo, ki ve, kakšni so učinki tvojih dejanj, izjav, napovedi. Kot sem že rekla: volilci odločajo na volitvah — sicer pa ne. In če gledaš nazaj za to leto in pol, odkar imamo to vlado, dobiš občutek, da nihče ne razmisli niti za milimeter naprej, kakšne bodo posledice dejanj, izjav, napovedi, premišljevanja itd. PR ima zelo fajn orodje, ki se mu reče “if-if”. Če rečem ali naredim to, potem se zgodi to. Če tega nočemo, potem moram reči ali narediti nekaj drugega. Če upoštevaš ta “if-if”, lahko ugotoviš, kakšen bo učinek. In če tega nočeš, potem tega pač ne boš rekel ali naredil. Če od vsega začetka napoveduješ neke reforme, ki pa jih ni nikjer, potem moraš biti pri napovedih previden. Ker če nimaš pripravljene reforme za prvo leto ali max za drugo, potem reform ne bo. Uvajati reforme zadnji dve leti mandata je zagotovoljen poraz na volitvah. Ljudje ne marajo sprememb in si te bodo zapomnili samo po negativnih spremembah.

Leon: Jaz o tem pišem na tedenski ravni. Tako kot si ti zdaj napisal pismo premieru, sem mu ga jaz že na začetku, ko je prevzel oblast. In sicer seznam, česa ne sme narediti. Seveda je naredil vse to, kar sem mu napisal, da naj ne. Jaz politike treniram in coacham že od leta 1995–96. Zelo različne. No, priznam, za SDS nisem delal. Za kakšne SDS-ovske direktorje že, za stranko pa ne. Ampak vseeno imam izkušnje z mnogimi. In kaj opažam? Ponavlja se isti vzorec. Vsak, ki pride na funkcijo, je prepričan, da je s funkcijo dobil tudi znanje. Tudi znanje komuniciranja. Da se glede tega moti, je Golob spoznal že po pol leta. Ministrstva slabo komunicirajo. Skratka, teh veščin pač nimajo — in se jih tudi ne učijo. Nimamo časa, toliko pomembnih stvari nas še čaka. To je najpogostejši izgovor. Prepričani so, da imajo določena znanja. Nočejo poslušati. Oni samo govorijo. Saj imajo svetovalce. Ampak najhujši so svetovalci, ki samo kimajo in bildajo ego. Staro reklo je, da če trije enako mislijo, sta dva odveč. Zakaj bi trije mislili enako? Kakšne so torej moje ugotovitve? Kot je Bojana prej rekla, to je slaba priprava. Politiki pridejo pred mikrofon slabo pripravljeni. Brez “if-if”. Ves čas pa že tudi opažam, da politiki težko priznajo, da nečesa ne vejo. Čeprav je nekaj najbolj človeškega, da nečesa ne veš. Ne vem, ampak imam pametne ljudi okoli sebe, ki vejo. Vsi se delajo, kot da vse vejo. In v tem je problem. Ne dovolijo si reči, sorry, o tem pa nimam pojma, ampak bosta minister in ministrica na to temo kaj povedala. Pa da vsi krivijo druge. Svoje predhodnike ali pa nekoga drugega. Predvsem pa politiki nimajo nobenega smisla za humor.