Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera V Soboto v soboto, 6. januarja 2024, pod naslovom Robert Waltl: “Nekateri še danes trdijo, da smo ubili našega Gospoda Jezusa Kristusa.” Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Današnji del je nadaljevanje prvega dela ponatisa pod naslovom [Obrazi 36./1.] Z Robertom Waltlom v mini je maksi teatru in sinagogi (10. 1. 2024). Nadaljevanje in konec v soboto.

Veselo kramljanje o majhnem gledališču s sinagogo v hiši ali dveh na morda najlepši ulici v Ljubljani. Pa tudi žalostno razmišljanje o Judih v času Netanjahuja, Hamasa. Pri vsem tem neoantisemitizmu.

Usoda Zajc-Steinbergovih

Robert Waltl: Danes (19. decembra) sem bil ravno na pogrebu Tomaža Zajca [sin Regine Steinberg Zajc in Ladislava Zajca, op. MC]. Tomaž je bil edini judovski otrok v Ljubljanski pokrajini, ki je preživel holokavst oz. se po sreči izognil deportaciji. V noči aretacij 12. septembra 1944 je bila pri Zajčevih slučajno njegova varuška Slavica Rožanc. Ob butanju gestapovcev na vrata je Tomaža odnesla na balkon in podala spodnji sosedi Tavčarjevi, pri kateri se je tudi sama skrila. Zakonca Zajc so odpeljali, Tomaža pa so Rožančevi skrivali pri sebi v Tivolskem gradu — kjer je sicer bil tudi ljubljanski sedež Wehrmachta — do konca vojne. Slavica je celo vzela nase to družbeno sramoto, da je Tomaža predstavljala kot svojega dolgo prikrivanega nezakonskega otroka. Nihče je ni izdal, čeprav so vsi vedeli, da nikoli ni bila noseča. Regina in Ladislav sta Ravensbrück in Dachau preživela, babica Lili in dedek Viljem Steinberg — ki sta bila deportirana že skoraj leto prej — pa nista. [Vsi štirje imajo svoje spotikavce na Resljevi 8 in Štefanovi 6, op. MC] V denacionalizacijskem procesu niso dobili nazaj nič. Niti tovarne kleja v Zeleni jami, katere direktor in solastnik je bil Tomažev dedek.

Tudi v Prekmurju, kjer je bila judovska skupnost najmočnejša, je bilo enako. Ekonomsko močna, vendar med vojno uničena. Po vojni pa so še jugoslovanske oblasti porušile sinagogo in judovsko pokopališče v Murski Soboti. Sicer pa so bili Judi močni tudi v Ljubljani. Bili so med ustanovitelji Rotary kluba, recimo vinski trgovec Oto Lorant. Bili so meceni SAZU, ugledni gospodarstveniki, zdravniki, trgovci, intelektualci. Družina rudniškega zdravnika Huga Baumgartna je v Trbovljah povzročila pravi preporod, ko so se tja priselili. Imeli so prvi avto, ukvarjali so se z vsemi vrstami takrat norih športov od letalstva, juda do smučanja. Bili so meceni in donatorji, o katerih znajo lokalci še danes povedati veliko dobrega …

Žal pa so bili mnogi Slovenci hudi antisemiti. Nekateri so še vedno.

Dve vrsti antisemitizma

MC: Da je antisemitov pri nas več kot Judov, še predobro vemo. Je policija že kaj ugotovila glede kljukastega križa na vratih JKC?

Robert Waltl: Ne, ker varnostne kamere niso delovale. Sicer pa ja, zdaj spet prihaja do izbruha sovraštva do vsega judovskega. Ta svastika pri nas je samo en primer. Z razmahom družbenih omrežij sovraštvo še narašča. Nič več ne polemiziram. Poskušam ne komentirati, samo še blokiram in sovražne vsebine prijavljam. Da ti ne pravim, kaj vse ljudje pisarijo. Že pred leti je nekdo prižgal pred tem vhodom sveče in razpostavil igrače, na vrata pa nalepil plakat, da sem morilec palestinskih otrok. Zraven pa imena otrok in starost, ko so bili ubiti. Dvakrat so nam že razbili šipe. Enkrat celo zaradi muslimanov. Se spomniš, ko je nekdo med gradnjo džamije podtaknil na gradbišče svinjske glave? No, takrat sem jaz to obsodil v imenu JKC in pozval k strpnosti. Naslednji dan pa je bilo na vratih in oknih naše hiše vse polno antimuslimanskih nalepk. Ne antisemitskih, ampak antimuslimanskih. Pa spet razbite šipe.

Obstajata dve vrsti antisemitizma. Pred vojno je bil najmočnejši katoliški. Katoliški tisk je dnevno objavljal antisemitske vsebine. Tudi jaz včasih dobivam sporočila v stilu: “Ubili ste našega Gospoda Jezusa Kristusa.” Še danes. Ali da pijemo kri dojenčkov, ki jo mešamo v maco [ploščat nekvašen kruh, tudi opresnik, op. MC] za pesah [judovsko veliko noč, op. MC]. Pa da Judje vladajo svetu, upravljajo z vsem … Popolnoma bolano, res.

»Od reke do morja …«

Robert Waltl: Sam sicer mislim, da sovraštvo do Judov zgodovinsko ne izvira iz tega, da so “ubili” Jezusa, ampak ravno nasprotno zato, ker so svetu dali Jezusa, boga. Ampak to je druga, dolga zgodba. Levičarski antisemitizem pa je novejšega datuma in je zdaj zaradi vojne še tem bolj prisoten. Recimo podpredsednica Državnega zbora Nataša Sukić je na svojem Facebooku napisala: “From the river to the sea, Palestine will be free.” To je nevarno početje in popolno nerazumevanje konflikta. Ta slogan ne kliče k vzpostavitvi palestinske države, ki bi bila enakopravna z Izraelom, niti ne poziva k miru in sobivanju, ampak k popolnemu izbrisu Izraela kot države. Poslanki iskreno in prijazno svetujem primernejši slogan: “From the river to the sea, all people must be safe and free.”

Ali pa moja kolegica Violeta Tomič, ki je apelirala na vlado, naj zapre vse judovske kulturne centre, tako kot so zaprli ruske — kar se mi tudi zdi civilizacijska sramota. Judovski centri obstajajo povsod po svetu in niso podružnice države Izrael. Moja ideja je bila, da okrepim to majhno slovensko judovsko skupnost, da JKC postane njeno informacijsko in umetniško in središče, tudi za raziskovanje zgodovine te skupnosti znotraj slovenske zgodovine, in slovenske Jude vzpostavim kot družbeni subjekt.

Razočaran pa sem tudi nad nekaterimi drugimi prijatelji, ko poslušam, s kakšnim pomanjkanjem občutka govorijo o tej temi. Ljudje dejansko ne poznajo zgodovine nastanka izraelske države, razpada Otomanskega cesarstva. Niti tega, kako so recimo sploh nastajale nacionalne države. Ko se je novembra začel Festival Hiša strpnosti, sem dal izjavo …

MC: Bomo citirali. Editirano verzijo.

Izjava

»Palestinci so v Palestini, ker je Palestina (njihova) edina domovina. Izraelski Judje so v Izraelu, ker na svetu ni druge dežele, ki bi ji Judje kot ljudstvo lahko rekli dom.«

»Zgodovinska izkušnja judovskega ljudstva je paralelna z izkušnjo palestinskega ljudstva. Jude so ‘brcnili’ iz Evrope in nato iz arabskih dežel in Irana, tako kot so Palestince najprej ‘brcnili’ iz Palestine in potem iz arabskih dežel.«

»Pozivamo Hamas, da takoj in brezpogojno izpustijo vse talce, ki so jih ugrabili 7. oktobra [lani], in da prenehajo uporabljati civiliste za živi ščit.«

»Judovska demokratična država ne sme ogrožati življenj palestinskih civilistov. Ohraniti mora svoj moralni položaj, zaščititi svojo mednarodno legitimnost. Izrael mora jasno dokazati, da je to vojna proti Hamasu, ne proti Palestincem, vojna za življenje in demokratične vrednote, ne za ozemlje.«

»Izrael mora obljubiti priznanje države Palestine in Palestinci morajo priznati Izrael. Mednarodno skupnost pa prosimo, naj začne sestavljati nov Marshallov načrt, ki bo v naslednjih letih ustvaril novo, mirnejšo in gospodarsko uspešno realnost Bližnjega vzhoda.«

Dostava na dom?

Robert Waltl: A neglede na to izjavo so bile reakcije v medijih v zvezi z vojno na Bližnjem vzhodu ves čas v tem smislu, češ, slovenski Judi so pa zdaj kar tiho. Da je bila izjava objavljena na naših spletnih straneh in v medijih, ni zadostovalo. Ali bi moral ta dopis poslati vsem na dom osebno? Pa zapisi na socialnih omrežjih: »Pozovite vašo vlado, da preneha z ubijanjem Palestincev.« Za božjo voljo, kaj imam jaz in kaj ima slovenska judovska skupnost z izraelsko vlado?! Ne želim, da se naša kulturna in družbena dejavnost enači z izraelsko politiko, ki je trenutno desničarska in ekstremistična. To mešanje in ta nevednost me resnično spravljata ob pamet. Ne razumem potrebe in želje ljudi, ki o stvareh ne vedo nič ali zelo malo, da morajo vse komentirati. Ampak to je to poenostavljanje: če si Jud, si Izraelec, in če si Izraelec, si morilec. To je tudi v Sloveniji prevladujoče javno mnenje. To je ta antisemitizem, ki se ponovno razrašča po vsem svetu. 

Pa še to, da vsi zdaj pričakujejo, da boš pljuval po Izraelu. Nisi dober človek, če ne pljuvaš po Izraelu. Vprašanje odnosov z Izraelom za nas Jude iz nekdanje Jugoslavije in druge diaspore ni samo vprašanje odnosov do etnične države Judov kot zaščite pred morebitnimi prihodnjimi holokavsti, temveč tudi vprašanje odnosov do družinskih članov, ki živijo v Izraelu. Skratka: vsi tisti, ki bi nas kot Jude radi imeli radi — pod pogojem, da se distanciramo od Izraela —, trkajo na že dolgo zazidana vrata.

Na dnevni ravni je zdaj prioriteta, kako preprečiti ubijanje civilistov. Hamas je pripravljen pogubiti Palestince samo zato, da uniči Izrael. Pri čemer bi — ker gre za dvojno povezavo — sodeloval seveda tudi Izrael sam. Če bi prišlo do velikih zločinov, bi bil to konec za ene in druge. Vsaj simboličen konec, morda pa tudi resničen. 

Mizrahi

MC: Kakšno je pa zdaj razpoloženje javnosti v Izraelu glede tega? 

Robert Waltl: Moram priznati, da me je močno prizadelo, ko sem videl svoje izraelske prijatelje, ki so devet mesecev demonstrirali proti Netanjahuju, kako jih je zločinski napad Hamasa popolnoma sesul. Žrtve pokola 7. oktobra — vsaj med udeleženci glasbenega festivala — so bili mladi ljudje, najstniki, otroci večinoma svobodomiselnih levičarjev. Med njimi tudi vnuk mojega znanca iz Novega Sada, pa mnogi sorodniki in prijatelji mojih prijateljev. Da ne omenjam številnih žrtev — tudi otrok, žensk, starcev — v kibucih. To je bil strašen udarec za izraelsko levico, ki si prizadeva za pravičen mir in sobivanje s Palestinci. Eden od mojih prijateljev mi je razlagal, kako mu je grozno. Célo življenje je delal na tem, da bi s Palestinci živeli in delali skupaj, prijateljevali … — ampak zdaj, po tem strašnem masakru, po slikah posiljenih, zaklanih, zažganih, tudi otrók, ljudi z odsekanimi udi ne more več tako razmišljati. Ker ne razume.

Zanimivo je tudi, da velja splošno prepričanje, da so danes Izraelci večinoma potomci tistih, ki so preživeli holokavst in so prišli iz Evrope. Kar pa sploh ni res.

MC: Kdo pa so potem večina izraelskih Judov? 

Robert Waltl: Če pustiva ob strani, da je na ozemlju Mandatne Palestine [pod britanskim mandatom, 1920–1948; op. MC] živelo veliko Judov, še posebej v Jeruzalemskem pašaluku, so večina današnjih Izraelcev potomci tistih, ki so bili izgnani iz arabskih držav leta 1948, ko je nastal Izrael. Iz Egipta, Jordanije, Sirije, Maroka, Libanona, tudi Irana po padcu šaha Pahlavija, ko je prišel na oblast Homeini … Mislim, da je bilo takrat okrog 850.000 pregnanih. In kam so lahko šli? V Izrael. In večina današnjih Izraelcev so njihovi potomci. Mizrahi, kot jim rečejo. Po letu 1990 je bil velik pritok Judov iz Rusije, v zadnjih dveh letih pa seveda iz Ukrajine. 

Zdaj pa obstaja tudi nov, obraten moment — da se ogromno Izraelcev izseljuje iz Izraela. Že v Slovenijo jih je po mojem vedenju prišlo nekaj sto. Med njimi je največ ruskih in ukrajinskih Judov, ki so se najprej naselili v Izraelu, zdaj pa grejo naprej. Prejšnji vikend sta bila pri meni dva Izraelca, mlajši par, ki je iz Madžarske potoval v Italijo k prijateljem, svojim rojakom. Ti so nekje med Milanom in Torinom kupili célo vas. Tam jih je že dva tisoč. Same mlade družine. Ko sem bil leta 2014 v Berlinu, je tam živelo okrog 20.000 Izraelcev. Danes jih je veliko več. 

MC: Razlog za izseljevanje je pa kaj? Da ni perspektive, da bo tam kdaj mir?

Robert Waltl: Pomemben razlog je konstantno vojno stanje. Mir in sožitje, ki se že sedemdeset let odmikata. Nočejo več biti del nenehne vojne in pobijanja. Hočejo normalno življenje zase in svoje otroke. Ne pa to, da nikoli ne veš, kdaj boš moral z otroki teči v zaklonišče. Večina Slovencev iz naših medijev ne izve, da tudi Palestinci vsak dan obstreljujejo Izrael. Z raketami. Tudi Tel Aviv.

Na žalost Izrael vodi ekipa politikov, ki je daleč pod zgodovinsko nalogo. Netanjahu ni ne prvi ne edini, ki vodi Izraelce v manipulacijo in ekstremizem. Ampak četudi bi bil namesto njega na oblasti najbolj miroljuben politik, bi Hamas vseeno izvedel ta gnusni teroristični napad. To je pač ta teroristična ideologija. Upam samo, da Hamas ne bo postal junak zaradi prezira do izraelske vlade. Resnični junaki so nedolžne žrtve na obeh straneh. Žalostni junaki.