Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera V Soboto v soboto, 6. januarja 2024, pod naslovom Robert Waltl: “Nekateri še danes trdijo, da smo ubili našega Gospoda Jezusa Kristusa.” Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes prvi del, v prihodnjih dneh sledita še dve nadaljevanji.

Veselo kramljanje o majhnem gledališču s sinagogo v hiši ali dveh na morda najlepši ulici v Ljubljani. Pa tudi žalostno razmišljanje o Judih v času Netanjahuja, Hamasa. Pri vsem tem neoantisemitizmu.

Dedek Mraz in Umbra

Tudi Robert Waltl ceni najimenitnejši izraelski časopis Haaretz. Verjetno se on sam iz tega vira — seveda iz online izdaje v angleščini, ker hebrejsko ne znava (tudi on obvlada samo par besed) — pogosteje informira kot jaz, ki sem se po nesrečnem 7. oktobru naročil na njihov dnevni newsletter. Haaretz je skratka dokaz, da je Izrael vendarle demokratična država, kjer lahko mediji objektivno poročajo iz Gaze in svobodno, tudi kritično komentirajo (zunanjo) politiko. Kot levi časopis so zelo proti Netanjahuju in si ne pomišljajo opozarjati tudi na sporne strategije izraelske vojske. Časopis ni niti malo navijaški.

Samo razmišljam. Medij, ki se pred dvaintridesetimi leti in pol ne bi pridružil skandiranju, češ, dajmo naši, bi slovenski narod sam in s politiki na čelu stigmatiziral kot izdajalce za vedno.

V duhu strpnosti in tolerance se odvija tudi najin rendez-vous 19. decembra 2023 z Waltlom. Seveda v prisotnosti njegove italijanske vodne psičke Umbre (lagotto romagnolo), ki jo vsake toliko, če dá kak glas od sebe, z zaigrano strogostjo okrega. Termin sva našla hitro, čeprav je decembra Waltl kar zaseden. Ker za povrh vsega še po dve uri na dan nastopa v vlogi Dedka Mraza. On je ta prijaznež s sivo kučmo, belo brado, ki ga otrokom v veselje v kočiji vozijo po Ljubljani.

No, zdaj sediva v toplem, prijetno opremljenem, antikvarno nabitem salonu, ki služi kot foyer Mini teatra na Križevniški ulici. To je kratka in ozka, a morda najlepša ulica v Stari Ljubljani, ki vodi od konca Gosposke pri vzhodnem delu Križank oz. Križevniške cerkve do Brega. Tako rekoč rive gauche. (Ljubljanica je kljub Plečnikovemu koritu premalo impozantna reka, da bi kdaj komu v ljubljanski topografski zgodovini prišlo na misel, da bi predele na eni in drugi strani definiral kot levi in desni breg.)

Križevniška ulica 1 in 3

Robert Waltl (1965) je dramski igralec in lutkar, sicer pa ustanovitelj — oz. soustanovitelj, skupaj z gledališkim režiserjem in prijateljem Ivico Buljanom (ki je bil tudi ravnatelj HNK Split in HNK Zagreb) — Mini teatra. Ustanovila sta ga pred petindvajsetimi leti. Je pa tudi direktor Judovskega kulturnega centra. Obe ustanovi domujeta druga ob drugi v teh dveh hišah na Križevniški 1 in 3. V prostorih JKC je tudi sicer samostojna Liberalna judovska skupnost (z rabinom Aleksandrom Grodenskim iz Dušanbeja).

Na Križevniški sta tudi sinagoga in sveta knjiga Tora.

Mini teater in JKC od leta 2015 prirejata Festival strpnosti, ki se od tretje edicije dalje imenuje Hiša strpnosti. Na Festivalu so včasih na sporedu tako zanimivi filmi in tako prominentni udeleženci okroglih miz, da si ne morem odpustiti, da ga še nikoli nisem obiskal.

Po Waltlovi zaslugi se tudi spotikamo ob spotikavce — v originalu Stolpersteine —, ki si jih je leta 1993 zamislil nemški umetnik Gunter Demnig. Waltl ga je spoznal leta 2014 v Berlinu in nagovoril ljubljanskega župana, da jih financira, pozneje pa še župana Murske Sobote in Lendave.

Spotikavci so 10 × 10-centimetrske betonske kocke z medeninasto vrhnjo ploskvijo, v katero so vgravirana imena (tudi preživelih) žrtev holokavsta z datumi prijetja (in smrti v taborišču) in ki jih vgrajujejo v pločnike na naslovih, kjer so ljudje nazadnje (svobodno) živeli. Danes je po svetu že blizu sto tisoč tlakovcev spomina, od tega v Sloveniji 127 (v Ljubljani, Mariboru in Prekmurju).

Pravo, igra, lutke

V Slovenj Gradcu rojeni Waltl je najprej študiral pravo na takrat še Višji pravni v Mariboru. Tja se je vpisal staršem na ljubo, ki niso odobravali, da bi postal igralec. Ker pa je bil priden študent, je dobil Titovo štipendijo in si na lastno pest privoščil študij dramske igre na AGRFT. Po diplomi je bil najprej v Slovenskem mladinskem gledališču, potem pa v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Konec 80. je delal tudi v Gledališču Jaz in ti, ki sta ga ustanovili Alja Tkačeva in Nina Skrbinšek v prostorih SAZU. Igrali so Trnuljčico s starimi češkimi marionetami, ki mu jih je iz praških antikvariatov švercal Radovan Mišič. Pred leti je v Mini teatru z istimi lutkami uprizoril Trnuljčico z Joseom. Te lutke še danes visijo s stropa v Mini teatru.

Iz Lutkovnega je šel konec 90. let, ko je bil tam štrajk zaposlenih zaradi nezadovoljstva s programom. Večina je skupaj držala, samo Waltl pa je nekaj podpisal. In ko nazadnje iz tega ni bilo nič, se mu je zdelo primerno, da dá odpoved — in je šel na svoje.

Mini zgodovina

Tako je leta 1999 nastal neinstitucionalni Mini teater. Zahvaljujoč takratni ljubljanski županji Viki Potočnik so dobili prostore na Gradu, nekje pod poročnimi dvoranami. Vse je bilo še neurejeno, niti tal ni bilo. Nafehtal je reflektorje v SMG, od MTT — takrat tik pred stečajem — pa zavese. Na srečo so takrat že igrali lutkovno predstavo Čudovite dogodovščine vajenca Hlapiča od Ivane Brlić Mažuranić. Načrtno je izbral nekaj, kar je bilo zanimivo za šole. In res, to je bila velika uspešnica. Ponovitev je bilo čez petsto. S tem so si že lahko nekaj privoščili.

Zasluge za Mini teater na Križevniški pa ima Vikina naslednica Danica Simšič. Hišo je MOL kupil in jo dal Mini teatru v brezplačen najem — a pod pogojem, da jo sami obnovijo v roku enega leta. Waltl niti ni mogel prej videti hiše, a je vseeno rekel ja. Izkazalo se je, da je že od zunaj zgledala grozno, od znotraj pa še huje. Primerna ni bila niti za skladišče. Vlaga, gobe na stenah, vse razmajano. Denarja ni bilo, vendar se ni zelo sekiral, ker bi hišo itak moral vrniti, če je v enem letu ne bi obnovil. Razen tega v pogodbi ni pisalo, za kakšno vrednost jo je treba obnoviti. Lahko bi jo samo prepleskali in uredli kakšno sobico, kjer bi igrali mini predstave.

Ampak Waltl je bil ambiciozen. Porušili so célo notranjost, ostala je samo fasada. Po pogodbi so najeli hišo v izmeri 280 kvadratnih metrov, zdaj pa je to v bistvu novogradnja s 450 kvadrati. In čeprav so v obnovo vložili milijon in pol, so še vedno samo najemniki.

Na začetku so imeli srečo, da se je pojavil tako imenovani norveški finančni mehanizem (poleg Norveške sta donatorici tudi Liechtenstein in Islandija). Dobili so samo 50 odstotkov sredstev, ker so jih deklarirali kot državno gledališče. Pa vendar so dobili nekaj čez 600.000 evrov, razliko pa krili s krediti. Nekaj je bilo donacij, nekaj malega je prispeval tudi Janković. Od mesta sicer ni bilo sredstev za hladni pogon in investicije. Kaj šele od Ministrstva za kulturo. Ko je bil Waltl pri Simonitiju, je najprej pol ure poslušal, kako da je najboljši — namreč Waltl —, nazadnje pa mu je minister rekel, da ne dá niti evra, ker je hiša v lasti mesta.

81 sedežev

Ob skorajšnji četrtstoletnici Mini teatra Robert Waltl opozarja, da gre za edino novo zgrajeno — četudi “samo” obnovljeno — gledališče v Sloveniji po osamosvojitvi. Prvi pri nas so uprizorili pomembna besedila Bernarda-Marie Koltèsa, Heinerja Müllerja, Piera Paola Pasolinija, Roberta Walserja, Marguerite Duras, Elfriede Jelinek, Pascala Ramberta, Tonyja Kushnerja ... Pri njih je režiral Janez Pipan, ko je bil odstranjen iz ljubljanske Drame. Pa številni drugi domači avtorji in avtorice kot Vinko Möderndorfer, Barbara Zemljič, Brina Nikl Klampfer, Nejc Gazvoda, Luka Marcen, Eduard Miler, Nina Rajić Kranjac ... Dobili so tri velike Borštnikove nagrade in gostovali v New Yorku, Moskvi, Seulu, Havani, Varšavi, Tel Avivu, Abidjanu, Kairu …

Nekatere predstave postajajo kultne. Müllerjev Macbeth po Shakespearu je na sporedu že štirinajst let. Zapiranje ljubezni z Markom Mandićem in Pio Zemljič že deset let. Albeejeva Kdo se boji Virginije Woolf in adaptacija Dnevnika Ane Frank sta že skoraj dve leti nenehno razprodani. Najnovejši hit je Trilogija Lehman s Samoborom, Šturbejem st. in Galom Oblakom. Nekatere otroške predstave imajo tudi po več sto ponovitev.

Kot je razvidno iz priložene fotografije, ima dvorana Mini teatra enainosemdeset sedežev. 

Sam moram priznati, da sem bil prvič v Mini teatru 3. februarja 2015 na nekakšni literarni, recitatorski in komemorativni zadušnici za Tomaža Šalamuna, ki je umrl 27. decembra 2014. Sem pa zamudil velik performans, ki ga je ob pesnikovi sedemdesetletnici naredil Ivica Buljan po celi Križevniški. Dogajalo se je v gostilni Pod Skalco, v Mini teatru, v tajski restavraciji Shambala, pa v nekdanji galeriji, tudi v enem stanovanju, končalo pa v Križevniški cerkvi, kjer sta nastopala Ditka Haberl in Prlja iz Let 3. Bilo je ful igralcev, tudi iz Francije, Avstrije, Urugvaja in Hrvaške. To je bil prvi res velik dogodek na Križevniški.