Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera V Soboto v soboto, 9. decembra 2023, pod naslovom V politiki je vse PR. Vprašajte Bojano Leskovar in Leona Magdalenca. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes prvi del, v prihodnjih dneh sledita še dve nadaljevanji.

Leta 1989 je bilo vse tako preprosto. Prižgal si televizor in gledal Studio City z instantno legendarnim voditeljskim parom. In če sta po tridesetih letih odsotnosti z ekrana še vedno blagovna znamka, očitno nekaj vesta o medijih in stikih z javnostjo.

Pogovarjati se z Bojano in Leonom je nostalgično, intelektualno in zabavno. Zato začenjam na koncu, ko so pokale najbolj civilno razvedrilne petarde.

Leon: Predvsem pa politiki nimajo nobenega smisla za humor.

MC: To je še najmanjša med njihovimi hibami.

Bojana: Zadnji politik s smislom za humor je bil Jožef Školč.

Leon: Če ne premoreš humorja, če vse jemlješ preveč zares, smrtno resno, če vse jemlješ, kot da je uperjeno proti tebi, če nimaš samoironije, … 

Bojana: … in samorefleksije …

Leon: … ki je ključna, če hočeš normalno funkcionirati. Če tega nimaš, potem gre vse na hard. In so kar naprej zamere in užaljenost. In se začneš prepirati z mediji.

Bojana: To je najhujša napaka.

MC: Edini, ki se ni prepiral z mediji, je bil Pahor. To mu je treba priznati. Pa je marsikaj fasal, po krivici in po pravici.

Leon: Absolutno. In je tudi vse priznal, če je kdaj kaj narobe naredil.

MC: Skratka, vse je PR.

Bojana: V politiki ja.

Leon: Vse je presentation. Kar pride do tebe. In v kakšni obliki pride do tebe.

MC: Kar pa seveda pomeni, da ne bo zmanjkalo dela niti za novinarje niti za piarovce.

Bojana, Leon: Nikoli.

Stara ljubezen

Ljudje se ju še danes spomnijo iz Studia City. To so bili zlati časi televizije — da ne rečem medijev nasploh — in onadva sta k temu bistveno prispevala. Takrat TV tandem, pozneje par, na stara leta tudi mož in žena. Ona je prišla na Televizijo z Mladine in s Teleksa, on pa direktno s Študenta. Pod uredniško taktirko Tomaža Peroviča sta vodila oddajo štiri leta — dokler ju ni odneslo drugam. V tako imenovane stike z javnostmi, kjer delata ali sta delala trideset let.

Bojana in Leon sta dokaz, da človeka definira njegov bazični profesionalni trening. Meni sta se vedno — tudi bistveno pozneje, v bistvo drugačnih službah — zdela prava medijska človeka. Dovolj pametna, seveda, da se pri tem nista oklepala (samo) medijev.

Mediji ostajajo njuna stara ljubezen. Bojana še danes neumorno dela vsake toliko vrhunske intervjuje — ki bi sicer bolj pasali v Vanity Fair kot pa v Dnevnik in bi jih rad znal narediti tudi jaz —, Leon pa že triindvajset let nepretrgoma piše tedenske kolumne za Dnevnik. Kar je verjetno absolutni slovenski rekord v biatlonu kolumnistične vzdržljivosti in zvestobe. Sam sicer že pišem dlje kot on in sem vsota vsotarum napisal že več, ampak ne za en in isti časopis brez prekinitve. Zavidam mu ta njegov dosežek.

Ruševine na Moša Pijadovi

Intervjuja Majde Širca z Bojano in Leonom v Teleksu leta 1989 na žalost nisem našel, ker v Delovi dokumentaciji nisem imel časa prelistati celega vezanega letnika številk, točnega datuma objave pa se intervjuvanca ne spomnita. Se pa spomnita, da je bil zelo prepotenten. To je bilo tik pred štartom Studia City (oz. Studia Ljubljana), ki sta ga štiri leta vodila. Naslov pa se je glasil: “To bajto je treba porušiti!” — namreč RTV Slovenija (oz. RTV Ljubljana).

Zanimivo, da ta bajta še danes stoji. Tudi hujšim destroyerjem je v vseh teh desetletjih še ni uspelo porušiti.

Toliko o tem, da vzbudim občutek za časovno perspektivo. Štiriintrideset let pozneje je Leon Magdalenc mesec ali dva pred penzijo — česar pa ne bomo opazili, ker bo kolumne pisal vsak teden še naprej (kar dela že od leta 2000 za Dnevnik, kontinuirano) —, Bojana pa je upokojena že pet let. Bojana bo na Štefanovo dopolnila 70 let, Leon pa mesec dni pozneje 65. (V dobrih, starih časih benignih tračev smo skupaj redno figurirali v larmoajantnih člankih o zvezah med mlajšimi moškimi in starejšimi ženskami.)

Dva prijazna dinozavra

Leon: Midva sva po mojem unikatna primerka fizičnih oseb, ki imata naročeno Delo in Dnevnik, pa tudi petkov in sobotni Večer. Plus Mladino.

MC: Prava dinozavra!

Leon: Ja, po mojem taki res več ne obstajajo.

Bojana: To je fajn zato, ker ohranjaš navado branja na papirju. Problem branja na spletu je tudi, da človek z močno dioptrijo ne more veliko prebrati. Na papirju je lažje. Na papirju nič ne migeta. Predvsem pa ti ni treba brati komentarjev.

MC: Saj tudi pisem bralcev nismo brali, ne? No, jaz sem jih. Vsaj včasih, če so se nanašala name. Sicer pa štampe ne kupujem, ker nimam potrpljenja z listanjem. Vse berem na internetu, kjer pa tudi nimam potrpljenja s skrolanjem.

Leon: Na spletu je toliko stvari zastonj, da se ti zdi plačati vsak evro odveč. V tisku je pa ravno obratno. Vse je plačljivo razen brezplačnikov, ki pa jih je zdaj malo. To so neke propagandne zgodbe ali pa nekaj takega kot Obala Plus.

Bojana: Prijatelj Andrej Mrevlje v New Yorku bere in plačuje Wall Street Journal, Washington Post, New York Times ima zastonj in še nekaj edicij, ki so cenejše od naših naročnin. 

MC: Seveda so cenejše, ker imajo toliko več naročnikov, da veliko več pokasirajo. Sicer pa v naročnine v bistvu niso drage. To je bolj stvar prioritet, za kaj smo pripravljeni plačati.

Če se človek naroči na online Delo, Dnevnik in Večer za célo leto, ga to pride 717,59 evrov (ali 528,78 evrov, če je izkoristil Večerov črni petek). Mesečna naročnina za vse tri pa stane 54,88 €. Kar v bistvu pomeni, da online naročnine sploh niso drage. Samo zdijo se nam drage.

Leon: Midva sodelujeva z Obalo Plus, ki je mesečni brezplačnik. Tomaž Perovič ga ureja in tiska v 25.000 tisoč izvodih. V primerjavi z ljubljanskim brezplačnikom Ljubljana, ki ga financira mesto, se Obala Plus financira z oglasnimi prihodki. In se kar nekaj nakaplja.

Bojana: Mislim, da je Obala Plus lep primer regionalizacije medijev. To se je začelo v 90. letih, ko so se mediji začeli premikati v lokalno strukturo, lokalne skupnosti. Zlasti radio. To je takrat nekaj veljalo. Potem se je to za nekaj časa nehalo, zdaj se pa spet vračamo v lokalno. Obala Plus je tak primer. Pa tudi Večer. Jaz sem velik fan Večera. Ko sem bila še v službi, sem ga brala vsak dan, zdaj pa berem, bereva vikend izdaje. Večer je ena taka fajn mešanica lokalnih in regionalnih vsebin, obenem pa tudi nacionalni. Če bereš Večer, veš, kaj se dogaja.

Leon: Saj zato pa to delamo za Večer.

Bojana: Andrej je vprašal, zakaj pa bosta vidva v Večeru, če sta iz Ljubljane? 

MC: Ah, kaj pa Američan ve …

Leon: Mu bova sporočila, da ga lepo pozdravljaš. Pričakuj klic.

Fajn je, če si angažiran

MC: V katerem mediju si najraje delala? Za pisalnim strojem ali pred kamero? Kje je bilo najboljše?

Bojana: Povsod je bilo fajn, ker je bilo drugače. Na Mladini se nam je takrat zdelo, da nekaj spreminjamo. To je bilo obdobje (1984) beograjskega procesa proti šestim intelektualcem, družbenih gibanj, alternativnega novinarstva … Takrat se nam je zdelo, da nekaj delamo, da smo angažirani. Teleks pa je bil že resna zadeva. Studio City pa je bil spet nekaj novega. Nova forma, nov medij. Nekaj drugega kot tisto, kar je Televizija takrat delala. To je bilo delo, ki te je ohranjalo živega. Hvala bogu, da smo imeli Tomaža Peroviča za urednika. Poznal je razmere in je vedel, kaj mora delati, da je Studio City obstal. Takrat so nas ukinjali vsak teden.

MC: Ker niste delali po obstoječih standardih?

Bojana: Tudi, seveda.

MC: Ali pa je šlo za denar?

Leon: Na nacionalko sem prišel po devetih letih Radia Študent. Studio City je imel na Televiziji specifičen status. Zaposleni smo bili urednik, voditelji in producent. In tajnica. Vsi drugi sodelavci pa so bili zunanji in so bili plačani od zunaj. In ta sredstva je pridobival Mojmir Ocvirk skozi Imeldo 8000. Nas je torej tržila agencija, kar je za današnje pojme nepredstavljiv poslovni model. Čeprav dober. Zunanja agencija ima interes, da trži in s tem plača program in sodelavce. To je bil model komercialne televizije, ki ga je pozneje prakticiral Pop. Delaš program, da dobiš denar. Seveda nismo vsebine prirejali oglaševalcem, ampak so oglaševalci sprejeli naše vsebine. Mojmir je to dobro delal. In kaj se je zgodilo potem? Televiziji je šlo v nos, da smo imeli denar. Spodobno smo plačevali sodelavce, ustvarjalce, tudi kamermane. Po letu 1991 pa so začeli šteti minute, ki smo jih namenjali tej in oni politični opciji. Že takrat so hoteli uravnoteženost vzpostaviti kot koncept. Nazadnje pa so nam prepovedali zunanjega tržnika. Tako smo tudi v tem smislu šli pod Televizijo. In ko se je to zgodilo, denarja ni bilo več. Na Televiziji nas niso marali, tudi zaradi tistega intervjuja. V bistvu so nas izstradali. Zadnjih šest mesecev, ko sva še midva vodila oddajo, sploh nismo imeli studia. Snemali smo v kleti, napovednike smo delali na strehi Radia ali Televizije, na ulicah. Vzeli so nam to, kar je bilo naš zaščitni znak. Prostor, ki ga je zaznamovala scenografija. Taktika je bil podobna kot pred letom in pol, ko so ga začeli ukinjati in dokončno ukinili. Najprej ni bilo več denarja za kolumniste, potem ni bilo več denarja za produkcijo, nazadnje pa ga sploh ni bilo več. Na srečo je to potem prevzel Bojan Kranjc, ki so ga imeli malo bolj za svojega, pa še Špela Predan je prišla zraven, tako da se je vse skupaj kolikor-toliko etabliralo. Sicer pa bi lahko Studio City lahko ukinili že pred tridesetimi leti.

Strukturalist in povezovalka

Leon: Lahko še malo o Studiu City? V najinem zakonu namreč velja, da sem jaz strukturalist, Bojči pa je asociativna, anekdotična povezovalka. Samo še to bi povedal. Bili smo prvi v mnogih stvareh. Prvi smo delali intervjuje na ulicah. Leta 1989 se je Televizija še bala spraševati mimoidoče za mnenje na ulicah. Prvi smo objavili posnetke padca Berlinskega zidu, ker je bil snemalec Marko Žgajnar ravno tam za Televizijo in je potem naredil za nas reportažo o podiranju Zidu. Imeli smo Ceausescujev padec. Imeli smo Romuna iz opozicije, ki je prišel k nam v studio in razlagal, kako rušijo oblast. Prvi smo imeli prvega predsednika slovenske vlade Lojzeta Peterleta. Prvi smo na Televiziji dali besedo klošarju. Kuzli, če se ga spomniš, znanemu pankerju. Prvi smo imeli stilistko [Cvetko Kranjec]. Prvi smo imeli svetovalko za bonton in neverbalno komunikacijo [Ano Nušo Kneževič], ki je komentirala poslance. Njihove nizke bele nogavice.

MC: ANK jaz hranim v najodličnejšem spominu. Mene je enkrat javno okarala, ker sem med nekim govorom na otvoritvi v Cankarjevem domu imel roko v žepu.

Leon: Prvi smo delali tudi reportaže, kakršno sta naredila recimo Iztok Aberšek in Peter Bratuša iz Amerike. [“Nemogoche je mogoche”. Sponsored by Kovinotehna.] Jaz sam sem delal serijo reportaž iz Južne Afrike, ko je Mandela prihajal iz zapora. Odpirali smo tabu teme. Bojana je bila prva, ki je šla s kamero na Dob. Aberšek je delal aids. O tem se še ni govorilo na Televiziji. Delali smo reportažo s snemanja erotičnega filma. Bili smo prvi, ki smo imeli pričevanje človeka, ki je živ zlezel iz jame po povojnih pobojih. Kar je pozneje zajahal Možina, smo mi imeli že leta 1989. Predvsem je pa tudi pomembno, katere formate smo pripeljali. Recimo drugačno vremensko napoved. Marcel je začel kazati odlomke iz filmov, česar prej ni bilo. In to z VHS-a, si predstavljaš, čeprav je bil to preslab standard. Prvi smo imeli televizijsko prodajo. To je delal Zavrl, ko je prišel iz zapora. Prvi smo imeli tračarije, iz česar so potem nastale družabne kronike. Pa modo. Jožica [Brodarič] je predstavljala trende. Imeli smo tudi segment, ki se je imenoval Televizijska konferenca. To je pomenilo, da so novinarji iz različnih medijev — s Televizije, z Dnevnika in z Radia Glas Ljubljane — spraševali določeno osebo. Gost plus trije izpraševalci. Jaz sem pa delal oddajo, ki se je imenovala Kriminal. Prvi smo delali s policijo, hodili z njimi na intervencije, ko so lovili kriminalce, tihotapce, z upokojenim kriminalistom pa smo obravnavali nerešene primere. [Andrej] Košak je pa režiral. Delali smo skratka veliko različnih formatov, za katere smo mislili — danes bom rekel, da napačno —, da morajo biti narejeni vsakič drugače. Čeprav je televizija v resnici neskončno ponavljanje.