Bila je Kocijančičeva naloga — tako kot že prej naloga političnega multipraktika Vojka Stoparja, ki pa je ni uresničil —, da se Svet Ambrožiča znebi. To je bilo konec leta 1999, ko sta se SLS in SKD pripravljali na združitev. Ambrožič je imel intervju s Peterletom, potem pa še s Podobnikom. Nakar je Peterle s pomočjo takratnega svetnika Alfreda Killerja zahteval še en intervju, ker mu nekaj ni bilo všeč v njegovem ali Podobnikovem intervjuju.

LDS-dorado

Domnevam, da kmalu? Ja, po enem mesecu! Peterle, Podobnik — pa spet Peterle! Killer mu je gladko rekel, da če ne bo naredil še enega intervjuja s Peterletom, stoprocentno ne bo šel skozi za še en mandat. Tudi prav, mu je rekel Ambrožič. Na oblasti je bila takrat še LDS, preden se je junija 2000 interpelirana za pol leta umaknila v ilegalo. Kocijančič je nazadnje vse skupaj speljal.

Ampak zakaj je pravzaprav Ambrožič moral odleteti, če so bili ta levi tako trdno v sedlu? Ta njegova pokončnost, da se ne pusti izsiljevati eni od ta glavnih korifej desnice za dodaten intervju, bi pa ja morala biti všeč LDS in Združeni listi?
​{embed_info_box}197734{/embed_info_box}

Dvestoprocentno

Ah, kako sem naiven! LDS in ZLSD sta hoteli svojega, bolj zanesljivega in predvidljivega človeka — namesto Ambrožiča so potem dobili Uroša Lipuščka — in sta izkoristili trenutno desno nenaklonjenost Ambrožiču. Seveda pa so tudi SKD in SLS in SDSS imeli svoje želje na Televiziji — namreč Rosvito Pesek (ki je “potočila solzice”, ko ji potem ni ratalo, kot piše Ambrožič v knjigi). Eni in drugi so se hoteli znebiti Ambrožiča. Na dveh frontah je imel sovražnike oz. nikjer ni imel zaveznikov.

Tako je LDS — konkretno Anderlič pa taki — sforsirala novelo zakona s tem famoznim elektro/RTV prispevkom, takratni direktor TVS Janez Lombergar in takratni generalni direktor Janez Čadež pa sta tej oblasti pač parirala. V parlamentu bi šel zakon skozi — a pod pogojem, da se znebijo Ambrožiča. Pa še volitve so se bližale. Janez Ujčič mu je pravil, da so v LDS takrat govorili, da Ambrožiča na Televiziji nočejo več, ker hočejo na teh volitvah zmagati ne stoprocentno, ampak dvestoprocentno.

Pa saj so skoraj res: jeseni 2000, po kratkem Bajukovem obdobju. Z ne več ne manj kot 36 procenti. Oni so hoteli vladati. In so vladali. Vse so imeli v rokah. Vse inštitucije. In le zakaj ne bi imeli še RTV?

Ombudsman

Ambrožiču se že malo mudi, zato se pred slovesom — in fotografiranjem — še malo pogovoriva o fenomenu varuha pravic gledalcev in poslušalcev. Ambrožiču iz previdnosti in uvidevnosti raje zamolčim, da sem si jaz to ful želel delati, ker se zdim sam sebi idealen za ta job — ne bi pa za to seveda nič naredil, da bi se do tega dokopal.

Kakorkoli: kako realizirati distanco, ki bi jo varuh moral imeti? V tem malem pajzlu zamerljivosti?

Hiša ne bi smela plačevati varuha, pravi za začetek Ambrožič. RTV varuha imenuje, RTV mu daje plačo, RTV krije varuhove stroške, vso režijo. Veš, koliko to stane! Ko je bil Ambrožič varuh, je to naneslo najmanj sto tisoč evrov letno — pa je bil sam. Zdaj pa so trije zaposleni, ker sta poleg varuha oz. varuhinje še dva pomočnika, kar je najbrž najmanj 150.000 evrov, če ne več. In RTV Slovenija za ta denar pričakuje uvidevna poročila varuha.

Poleg tega: imenuje te generalni direktor, Svet pa te potrdi. Ambrožičev problem je bil, da se ni poistovetil — da se ni hotel poistovetiti — z generalnim direktorjem in uredniki.
​{embed_info_box}197735{/embed_info_box}

Varuh bi ja moral biti zoprnež!

Seveda, planem, varuh bi ja moral biti zoprnež, s katerim ne bi nihče hotel imeti nič opraviti — in obratno! Dobronameren, konstruktiven, kompetenten zoprnež. Nekdo, ki ne jebe žive sile in mu ni mar za zamere! Nekdo tak kot ti! (Ali jaz, si mislim.)

In točno to so mu RTV-jevci zamerili. Da jim ni držal štange. Da je pisal zelo ostra poročila. Veliko je s tem dela. Če si sam. Sproti odgovarjati na pripombe, delati analize, pisati podrobna poročila …

No, Filli ni bil zadovoljen s temi Ambrožičevimi poročili, zato je angažiral posebno uslužbenko, ki je delala kontraporočila, se pravi odzivna poročila na Ambrožičeva poročila — češ, to ne drži, to ne drži, to ne drži … Iz Državnega zbora jo je pripeljal, kako se že piše, bila je Virantova poslanka …

Jaz: Halo?!

On: Halo, halo! Totalna nezaupnica varuhu. V pravilniku pa je tudi napisano, da ti morajo dati na mesec toliko in toliko televizijskega in radijskega programa. Ambrožiču pa tega niso dali. Niso hoteli slišati njegovih pripomb. Zato se mu ni več dalo s tem ukvarjati. In je šel.

In sva šla.

Konec.
​{opomba}197733{/opomba}