Poglobimo se za trenutek v to zateženo zakonodajno besedičenje:
“V Programski svet so lahko izvoljene oziroma imenovane osebe, ki s svojim znanjem, ugledom oziroma dosežki na kulturnem, izobraževalnem ali kateremkoli drugem področju družbenega življenja lahko pripomorejo k dobremu delovanju in krepitvi ugleda javne radiotelevizije, tako v Republiki Sloveniji kot v tujini.” (Zakon o RTV Slovenija, 17. čl., 1. odst.)
Mimogrede: To pa je tako lepo napisano, da bi moral biti Programski svet poln takih, kot je Kmetič. Ampak pojdimo naprej:
Recimo, da se spoznate …
“16 članov imenuje Državni zbor na predlog gledalcev in poslušalcev programov RTV Slovenija; univerz in fakultet ter društev, zvez društev oziroma njihovih organizacij, zlasti s področja umetnosti, kulture, znanosti in novinarstva, ter drugih organizacij civilne družbe, razen političnih strank in njihovih organizacijskih oblik. Ustreznost kandidatov in izpolnjevanje pogojev se izkazuje z dokazili, ki so določena v besedilu javnega poziva.” (17. čl., 6. odst., 7. al.)
Zdaj pa si predstavljajte, da vas nekdo predlaga za člana Programskega sveta RTV. Ne brez vaše vednosti, seveda. Ali pa se predlagate kar sami oz. poiščete neke dobrovoljne predlagatelje. Recimo, da se spoznate na televizijske vsebine, novinarstvo, kulturo, socialo, da ste izobraženi, razgledani — in da “s svojim znanjem, ugledom oz. dosežki na kulturnem, izobraževalnem ali kateremkoli drugem področju družbenega življenja lahko pripomorete k dobremu delovanju in krepitvi ugleda javne radiotelevizije”.
{embed_info_box}197462{/embed_info_box}
Mandatno-volilna komisija
In kaj zdaj? Če ste si svétništvo omislili recimo v sedanjem mandatu DZ, bodo o vaši kandidaturi odločali naslednji člani Mandatno-volilne komisije DZ: Ivan Hršak (DeSUS), Andreja Zabret (LMŠ), Karmen Kozmus Ferjan (SDS), Alenka Jeraj (SDS), Anja Bah Žibert (SDS), Bojana Muršič (SD) — to je tista, recimo, ki je diplomirala iz Janše —, Brane Golubović (LMŠ), Danijel Krivec (SDS), Dušan Šiško (SNS), Ferenc Horváth (narodnjak), Franc Jurša (DeSUS), Gregor Perič (SMC, pardon: Konkretno), Janja Sluga (nepovezana, pardon: Gibanje Svoboda), Jože Tanko (SDS), Jožef Horvat (NSi), Matej Tašner Vatovec (Levica), Matjaž Han (SD), Maša Kociper (SAB), Violeta Tomić (Levica).
Kar bi se vam zdelo zamalo. Saj ne, da bi hoteli biti član Programskega sveta. Prvič, to telo se vam zdi sporno, nepotrebno ali vsaj neučinkovito, zato bi bila vaša kandidatura že vnaprej nenačelna. Ampak če bi po neki logiki le hoteli postati član, bi se vam lahko zdelo pod častjo, da o vas odločajo neki poslanci, ki vam grejo bodisi na živce ali se mi vsaj zdijo nekompetentni in pristranski. Da bi na koncu izpadli luzer, ker se jim ne bi zdeli primeren. Zato se nikoli ne bi predlagali ali koga nahecali, da vas predlaga. Ker to jemljete osebno. Ker imamo take politike. Zato se mnogi, premnogi ne bodo odločili, da bi se potegovali za članstvo v Programskem svetu RTV. Ali se kako drugače politično aktivirali. Ker ne spadate v to družbo.
Ambrožiča je takrat podprl Erjavec (DeSUS).
Partija pa ne
V bistvu čudi to nasprotovanje, ki ga je Ambrožič doživljal. Ambrožič deluje kot neškodljiv in nekonflikten človek. Na predstavitvi knjige v Konzorciju v začetku marca je več njegovih televizijskih kolegov reklo, da je bil včasih odljuden, nekomunikativen, celo zoprn. Ampak dobro, kdo pa ni kdaj zoprn. Če je nekdo urednik, mora itak biti včasih zoprn, ker mora znati udariti po mizi in povedati, da pa to in to ni bilo v redu in tako in tako pač mora biti.{embed_info_box}197463{/embed_info_box}
Kaj hočem reči? Po eni strani je on človek s partizanskim pedigrejem, kar bi moralo zadovoljiti bolj levo orientirane ljudi, po drugi strani pa je moral poslušati te večne očitke, da je bil Demosov podtaknjenec, kar bi moralo zadovoljiti bolj ta desne. Odkod to?
Saj je razumljivo. Demos — zlasti Zeleni — so ga podpirali zato, mi razlaga, ker ni bil član Partije. (V knjigi opisuje, kako se je leta 1974/75 pri vojakih izognil temu, da bi ga sprejeli.) Zanimivo, na Televiziji jih je bilo veliko, ki so hoteli kandidirati, pa niso mogli, ker so bili (nekoč) člani Partije. Takrat ni bilo variante, da bi imenovali nekoga, ki je bil član Partije. Aja? To me čudi. Pa saj to ni bilo takrat pravilo? Vsaj ne napisano? Ne, seveda ne, to ni bilo formalno. Ampak vseeno.
Politična sumničavost
Ko je Svet imenoval Ambrožiča, je bilo razmerje v Svetu 13 proti 12 za levico. In so ga izvolili. Demos ga je kot nepartijca podprl in potem je levica pač rekla, aha, ta je pa njihov. Čeprav za to ni bilo niti najmanjšega razloga. Razen te famozne slovenske politične sumničavosti. Že takrat so imeli ZSMS (takrat že LDS) in partijci več programa. Ampak taka je bila pač fama. Da je Ambrožič Demosov. Če stokrat ponoviš, se prime. Čeprav ni nikoli bil desničar.
Slivnik je sicer pisal v tem smislu — v Kučanovem klanu ali Potnikovem poročilu, whatever —, češ, Lado je bil Demosov, zdaj pa se je spreobrnil k LDS. Kar je spet bila neka ocena kar tako. Sta pa hodila na večerje v Pena, to sam piše Ambrožič. No, saj sta se v redu razumela, zdaj pravi, ampak samo do neke točke. Najprej ga je jebal, ker je bil pod vplivom Bavčarja in Rupla, potem mu je dal nekaj časa mir, potem pa ga je spet začel obtoževati, da je za LDS. Ma, daj mir! Takšen je bil. Ko je šel v podjetniške vode, pa itak ni več vedel, ali naj se z njim sploh še pogovarja ali ne. Vzvišen je bil. Je bil pa dober novinar.
Nadaljevanje in konec jutri.
{opomba}197461{/opomba}