Čez 450 strani debela Ambrožičeva knjiga Spotikanja, ki je izšla v začetku tega meseca, je the best and the worst of RTV Slovenija in z njo povezanih medijskih, političnih in medijsko-političnih dogodkov in dogajanj. Vsakdanjih, rutinskih, trivialnih, epohalnih — kar ji daje še dodaten, ambrožičevsko diskreten in decenten, čeprav dokumentiran in dokumentaren, a skorajda tračarski šarm.
Kako to funkcionira
Spotikanja so polpretekla zgodovina nacionalke po osamosvojitvi. Informativnega programa, v glavnem. In TV zakulisja. Kako to funkcionira. Moj Bog! Novejša zgodovina javnega servisa v demokraciji in civilne družbe po slovensko. Osupljivo, kaj vse so politiki — namreč že prej, v vseh teh zadnjih tridesetih letih — delali z RTV Slovenija in na RTV Slovenija. Primeri vmešavanja v neodvisnost RTV, poseganja v avtonomijo novinarjev in uredništev, internih in medmedijskih mahinacij, strankarskih, državnozborskih perturbacij so neverjetni.
Pod aktualno vlado je kvečjemu še huje — a dejstvo je, da so vse politične garniture ves čas pripravljale teren za to, kar se dogaja danes. Spotikanja so freska v stilu Hieronymusa Boscha in obenem zlopamtilo, brez katerega težko razumete današnjo RTV ali bog pomagaj celo današnjo vlado.
Spotikanja pa niso samo in tudi nočejo biti samo sramotilni steber (med vrsticami), ampak tudi tudi dokumentaren in dokumentiran imenik pokončnih, profesionalnih novinarjev in urednikov, ki se niso pustili in se še vedno ne. Nikomur. V njihovem imenu in za njih je Ambrožič napisal to knjigo.
{embed_foto}772577{/embed_foto}
Biografija
Rojen v Stični leta 1948 materi Kristini in očetu Ladislavu, generalmajorju Novljanu (1908–2004), kjer osnovna šola in gimnazija. Študiral na FSPN, diplomiral 1973 na temo partizanskega tiska. Od 1974 do 1984 na Radiu Ljubljana. Vodil, urejal oddaje kot Še pomnite, tovariši?, Dogodki in odmevi, Studio ob sedemnajstih … Potem TV Ljubljana kot poročevalec in komentator, vodil oddaje Omizje, Aktualno, V znamenju, Utrip. Leta 1986 v Černobilu. Leta 1990 notranjepolitični urednik. Prelomnega leta 1991 postane odgovorni urednik Informativnega programa TV Slovenija. Pod generalnim direktorjem Janezom Jerovškom.
{embed_info_box}196899{/embed_info_box}
Požegna ga Demosov Svet RTV, zlasti Zeleni, ker ni (nikoli bil) v Partiji. Od takrat ta fama, da je desen. Na položaju do leta 1999, ko se ga že pretežno levi, takrat Kocijančičev Svet RTV — ki pleše po ča-ča-ča ritmih LDS in ZLSD — po permanentnih, a ne uresničenih grožnjah in poskusih končno znebi. Desni pa tudi nimajo nič proti, ker se je zameril tudi polka Peterletu. Ker komu se pa ni.
Že prej in po koncu uredniške kariere koncipira, lansira, vodi oddaje, nekatere še danes na sporedu: Intervju (1991), Odmevi (1997), Očetje in sinovi, Družinske zgodbe/vezi (od 1996). Leta 2005 magistrira iz zgodovine na FF, iz Edvarda Kocbeka. Leta 2006 hommage očetu s knjigo Novljanovo stoletje. Od 2013 varuh pravic gledalcev in poslušalcev RTV, leta 2017 predčasno odstopi, ker ga hiša ne šljivi. Odide v zasluženi pokoj. No, od 2018 do 2022 član tega zadnjega, prejšnjega Programskega sveta RTV. Ni v sorodu z Manico Janežič Ambrožič. Je pa bil njen tast njegov profesor fizkulture.
Skriti Intervju
Intervju Lidije Hren z Ambrožičem v dvojno njegovi oddaji Intervju je bil na sporedu v soboto, 5. marca. Moral sem ga gledati za nazaj, ker sploh nisem vedel, da je po novem ob sobotah, ne več ob nedeljah. Toda Ambrožič mi pove, da je samo ta Intervju z njim bil v soboto. Aja, zdaj je spet od nedeljah? A se jim je zmešalo? Ja, naslednji teden je bil Možina s tistim svojim Ukrajincem spet v nedeljo. Samo Ambrožič je bil v soboto. Namenoma. Hoteli so ga skriti. Prejšnji je bil v nedeljo in naslednji je bil v nedeljo, samo Ambrožič v soboto. Ma nemogoče! Pa je res. Saj mu je Lidija sama povedala.
Lado Ambrožič je delal na RTV Slovenija ne več ne manj kot štirideset let. Pa je ta velevažni medij — tako mu jaz rečem, ne Ambrožič — ob izidu in po kar dobro obiskani tiskovni konferenci objavil kak centimeter kolone na internetu ali minutko slika in/ali tona? (Dobro obiskana tiskovna konferenca je tista, na kateri se znajdemo Ali Žerdin, Vesna Milek, Mitja Meršol in taki — če ne omenjam stare garde s televizije.) Ambrožič sam pravi, da ne. Jaz pa le najdem neko dolžnostno drobnarijo. Je pa res, da na tiskovni ni bilo nikogar (službeno) z RTV. Lidija Hren je naredila Intervju samoiniciativno. Tega ji pa niso upali prepovedati. Ker potem bi pa res bila pizdarija.
{embed_info_box}196900{/embed_info_box}
Kiss and tell
Tudi izdajanje knjige je bilo zgodba zase. Najprej pošlje na eno založbo — po predhodnem dogovoru, seveda —, pa se mu dva meseca nihče ne javi. Dileme, dileme. Je vse skupaj tako zanič ali so urednici tako svetovali? Pošlje tekst na naslednjo založbo. Dvajset strani, za mušter. Po enem mesecu še nič, ker ima urednik kovid. Po dveh mesecih pa, eh, me ne zanima, nisva si nič dolžna. Vprašal še enega urednika oz. direktorja, iz ene od večjih založb. Tudi nič, zaenkrat ne, mogoče kvečjemu čez eno leto. Nazadnje je našel to Založbo Buča.
Prvotna založniška skepsa do Ambrožičevih memoarov, da tako rečem, je še tem bolj neverjetna, ker je treba vedeti, da bi poznavalec medijev z malo domišljije (in hudobije) v njej prepoznal nemalo političnih razburljivosti, kakršne nas danes, ko smo vsi še tem bolj skregani, zelo zanimajo. Ne v tem slabem, trivialnem smislu, seveda — ker je vse dokumentirano —, ampak v tem, da si Ambrožič ne pomišlja povedati ničesar. Kiss and tell.
Res je, da v pogovoru večkrat omeni, da noče delati zdrah. A če je kdo že privoščljiv in družbeno, politično in medijsko ozaveščen, bi ga to moralo zanimati. To je tudi knjiga za tiste, ki jih zanimajo mediji ali usode medijev. In tudi za tiste, ki se zavzemajo za avtonomijo in neodvisno novinarstvo. Si predstavljam, da bi se marsikdo naslajal nad informacijami — češ, glej, kaj so delali.
No, jaz sem se naslajal. Ali zgražal, če hočete, da bom bolj fin izpadel. Kaj vse so si drznili Kacini in Rupli in Bavčarji in Anderliči. Pa kake užaljene Metke so znali biti — celo Kučan in Drnovšek —, če jim kaj ni bilo prav … In kako grdo so naredili s Petanom. Pravi gospod, pravi Ambrožič. Edini, ki je res bil vreden tega naziva. Jaz sem bil sicer spoštljiv do Petana oz. prizanesljiv, ker so se mi njegovi aforizmi zdeli malo brez veze, ampak to je pač moja žanrska fobija. Tudi Šeliga, predsednika Sveta, hraniva z Ambrožičem v dobrem spominu. Celo jaz, ki sem ga samo enkrat srečal, ko je bil ravno minister za kulturo. Name je naredil izjemen vtis. Zelo pameten, kulturen in prijazen človek.