Obrazi (10.): Medicina dela čudeže, Manca Košir pa še večje. (1.)

Sedim in čakam na terasi Kavarne Maximarket z razgledom na Državni zbor in s kotičkom očesa skozi stekleni vogal opazim, da se približuje nekaj živo oranžnega v kombinaciji z magento. To bo ona, pomislim. In res: naenkrat je pred mano dobra, stara Manca. Upadljiva kot vedno že kot pojava in s svojo prezenco. Čeprav tokrat opozarja nase ne samo z divjim koloritom, temveč tudi s hudimi sončnimi očali, ki jih ne bi pripisal niti trikrat mlajšim influenserkam. Pa saj tem smrkljam niti ne bi pasala. Ni bolj zanimivega kot gospe v letih, ki se znajo nositi in obleči.

Ker se že sto let nisva videla, se prisrčno pozdraviva — “Draga Manca!”, “Dragi Marko!” — in si tako rekoč planeva v objem. Spontano. Celo jaz spontano. Ona itak. Ne morem si kaj, da ne bi pripomnil, da je moralo miniti kakih trideset let, da sva se končno začela objemati.

Tak attitude

Manca zgleda zelo dobro. Nič se ji ne pozna, da je pred dvema letoma prebolela strašno