Vsi, ki dopustujemo na Hrvaškem v času praznovanja obletnice Oluje, imamo priložnost opazovati poučen fenomen. Tako rekoč vsi Slovenci, ki jih poznam na tej osamljeni lokaciji, kjer si redno polnim baterije od norosti, ki jih moram spremljati v svoji rodni domovini — letos še bolj kot običajno —, že vnaprej komentirajo pranje možganov, ki Olujo vsako leto spremlja. No, na tej osamljeni lokaciji ni proslav. Je pa maša. In hrvaške zastave. Ki namesto zaves krasijo okna. A sicer je vse tiho. In mirno.
Dokler kdo ne priklopi radia. Ali televizije. Takrat začne iz naprav doneti hrvaška politična propaganda. Ki sproža čustveno evforijo. Odkrito povedano, ta se dotakne celo mene. Ki sem zavestno proti posredovanim vsebinam. Kako se šele dotakne poštenih Hrvatov, ki vsaj deloma verjamejo temu, kar bruha iz sprejemnikov.

Bitka pri Stalingradu

Mnogo Hrvatov vsaj deloma verjame, da je bila Hrvatska vojska izjemno učinkovita, ko je v rekordno kratkem času zlomila Knin. Padec Knina prikazujejo kot vsaj tako pomemben vojaški dogodek kot recimo bitko pri Stalingradu. Ali še pomembnejšega. Pošteni Hrvati navsezadnje morda v velikem delu sploh ne vedno za bitko pri Stalingradu — kot o tem ve bore malo danes vedno več Slovencev. Tudi na Hrvaškem se je tako kot v Sloveniji uveljavilo načelo, da je pomembno samo to, kar se tiče mene osebno! In ker se bitka pri Stalingradu večine Slovencev in Hrvatov osebno ne tiče, ni pomembno, kaj je to bilo in zakaj je šlo.
V slovenskih šolah otroke učijo, naj pozabijo preteklost. Naj se orientirajo na sedanjost. Ali to učijo tudi hrvaške otroke, ne vem. Vendar je jasno, da vsi vedo vse o usodnosti bitke pri Kninu. Ne vedo pa nič o tem, o čem govori Ivo Goldstein v Mladinini reviji Intervju. Verjetno je res celo več: zaradi njegovih izjav — da so bili ustaši izdajalci hrvaškega naroda, »najslabši Hrvati«, in da »ni mogoča nikakršna relativizacija zločinskega značaja NDH« — bi ga na Hrvaškem marsikdo linčal. V Sloveniji marsikdo sploh ne ve več, kaj je »zločinski značaj« NDH. Morda sploh ne ve, kaj je NDH bila.

Zloraba zgodovine

Praznovanje Oluje demonstrira zlorabo zgodovine. Ta zloraba ni značilna le za Hrvaško. Kot so ugotovili antropologi postsocializma, sta se v postsocializmu uveljavili dve značilni obliki te zlorabe, in sicer »uničevanje zgodovine« in »reverzibilnost dogodkov«. Prva se nanaša na sistematično eliminacijo preteklih dejstev, simbolov in družbenih praks, za katere ljudje verjamejo, da so dediščina socializma. Druga pa zadeva restavracijo zadev, »kakršne so bile prej«. Pustiti za sabo socialistično preteklost, ki se prikazuje kot fatalna napaka. Jasno je, da tak spekter zgodovinske dogodke postavlja v povsem novo perspektivo. Tudi Olujo. 
Vsaka nova politična oblast mora napisati lastno različico zgodovine. S tem se utemeljuje. Legitimizira. Je pa vprašanje, kako daleč je vsaka od teh različic od zgodovinskih dejstev. In četudi v znanosti ni enotnega odgovora na vprašanje, kaj je verodostojna zgodovina, je tista njena različica, ki se od dejstev oddaljuje bolj, praviloma bolj problematična od tiste, ki se od nje oddaljuje manj.

Vseslovenska gonja proti meni

S tem se tolažim tudi v trenutni vseslovenski gonji proti meni. Večina informacij, ki v tem kroži, je resničnih toliko, kot je resnična informacija, da sem »profesorica FDV«. To že nekaj let nisem več. In ne, v zadnjih letih nisem bila večkrat obtožena mobinga. Trenutna prijava je edina v moji 38-letni akademski karieri. Še več, tudi še nisem prejela ukrepa rektorja. Čeprav pravijo, da bom dobila zadnji opomin pred prekinitvijo delovnega razmerja. 
Torej ukrep, za katerega je kolega dejal, da je ukrep zastraševanja in utišanja.
To pomeni, da me bodo pustili delati do penzije, če se bom omejila na predavanja in raziskovalno delo. Če se bom izključila iz procesov odločanja. In če bom tiho.  
• Logično vprašanje: »Kdo bi komu izdal tak ukrep zastraševanja in utišanja?«
• Logični odgovor: »Tisti, ki presoja, da oseba, ki ji izdaja ukrep, ni pridna«.
• Logično vprašanje: »Kako je mogoče takšno osebo ustaviti?«
• Logični odgovor: »Tako, da se ustraši za službo.«
• Logično vprašanje: »Kako je mogoče osebo, ki ni naredila nič res spornega, ustrahovati z izgubo službe?«
• Logični odgovor: »Da se jo spozna za krivo mobinga.«

Mobinga nisem izvajala

Če še ne veste: mobing je očitno edina obtožba, ki je ni treba dokazati, pa ti vseeno lahko izrečejo ukrep. Tudi ukrep izredne prekinitve delovnega razmerja. Tudi ukrep zadnjega opomina pred prekinitvijo delovnega razmerja. 
Naj zapišem še enkrat, kar sem zapisala že večkrat: mobinga nisem izvajala. Tako so povedali tudi člani Oddelka za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Tudi komisija za mobing UM ni ugotovila, da bi jaz izvajala mobing. 
Je pa rektor UM izdal odločitev, da sem izvajala mobing. Ukrepa z njegove strani še nisem prejela. Me pa zanima, kakšen bo. 
Rektor po mojem ne bo izdal ukrepa, ki bi ga zaposleni na UM lahko razumeli kot ukrep zastraševanja in utišanja zaposlenega. Za kaj takega je preveč pameten. Me pa ne bi čudilo, da bi mu ta ukrep nekateri manj pametni svetovali.